Jedro

Dejstvo, da naj bi tožnik sodno takso za tožbo plačal preko banke in kasneje z gotovinskim vplačilom pri blagajni sodišča, bi lahko bilo le pritožbeni razlog zoper sklep o ustavitvi postopka, ki je bil izdan zaradi neplačila sodne takse, ne more pa biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, do katerega lahko pride le v primeru, če stranka iz upravičenega razloga zamudi rok za kakšno pravno dejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 9. 3. 2009 za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenega razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter razveljavi sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 3. 2009, s katerim je ustavilo postopek. V pritožbi navaja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni plačal razlike sodne takse v znesku 139,00 EUR. Sodišče v nadaljevanju namreč pove, da je razliko takse plačal na blagajni sodišča šele 13. 3. 2009. V zvezi s tem pritožba uveljavlja, da je tožnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje v četrtek, 12. 3. 2009, neposredno v vložišču sodišča, vendar sodne takse na istem mestu ni mogel plačati, saj ga je delavka v vložišču napotila, naj takso plača na blagajni. Ker je blagajna ob četrtkih zaprta, je takso lahko plačal šele naslednjega dne, to je v petek 13. 3. 2009. Taksa je bila plačana znotraj 15 dnevnega zakonskega roka iz 2. odstavka 117. člena ZPP. Pritožba nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča, da bi manjkajočo takso lahko plačal na bolj zanesljiv način (npr. s plačilom neposredno pri sodišču), saj so mu uslužbenke sodišča celo same svetovale, naj izvede plačilo takse elektronsko, preko banke. Rečeno mu je bilo, da se napake pri takem načinu plačevanja pogosto dogajajo, zato bi to dejstvo sodišče moralo upoštevati in zamude roke plačila razlike takse ne bi smelo šteti za neopravičljivo samo iz razloga, ker ni bilo uporabljeno „zanesljivejše sredstvo plačila“. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je za odločitev o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje bistvena zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki in da neplačilo takse ni pravno dejanje, ampak procesna predpostavka. V zvezi s tem je stališče pritožbe, da sodišče tožniku ne more očitati, da takse ni plačal, saj je z gotovinskim nakazilom na sodišču pravočasno plačal 41,00 EUR takse, torej je bila taksa delno plačana, razliko 139,00 EUR pa je gotovinsko plačal takoj, ko je izvedel, da elektronsko nakazilo te razlike ni bilo uspešno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom I Pd 2646/2008 z dne 6. 3. 2009 ustavilo postopek v navedenem individualnem delovnem sporu, na podlagi 3. odstavka 105.a člena ZPP. Štelo je, da je tožba umaknjena, ker tožnik takse ni plačal. Zoper ta sklep tožnik ni vložil pritožbe, sklep je postal pravnomočen dne 24. 3. 2009 (listovna št. 13 in 14 spisa).

Tožnik je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje dne 12. 3. 2009. V predlogu je uveljavljal, da je razliko sodne takse plačal preko plačilnega sistema pri ... banki d.d., očitno pa navedeno nakazilo ni bilo uspešno izvedeno na račun sodišča, najverjetneje je prišlo do napake pri telefonski komunikaciji z banko ali do napačne navedbe številke računa.

Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oz. rok iz upravičenega vzroka (1. odstavek 116. člena ZPP).

Pritožba ima sicer prav, ko uveljavlja zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko izvedel plačilo takse na bolj zanesljiv način, se pravi ne z elektronskim plačilom, npr. s plačilom neposredno pri sodišču. Vendar za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje to ni bilo bistveno. Bistveno je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da ni šlo za tožnikovo zamudo roka v smislu 2. odstavka 105.a člena ZPP. Tožnik je namreč okoliščine v zvezi s plačevanjem sodne takse nepravilno povezal s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Tako v predlogu, kot kasneje v pritožbi zoper izpodbijani sklep namreč uveljavlja, da je sodno takso plačal preko banke in kasneje tudi z gotovinskim vplačilom pri blagajni sodišča. Te okoliščine pa bi lahko bile le pritožbeni razlog zoper sklep o ustavitvi postopka z dne 6. 3. 2009, ne morejo pa biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.