Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med toženo stranko in družbo A. d. o. o. prišlo do začasnega prenosa dejavnosti. Če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika (šesti odstavek 73. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, enako osmi odstavek 75. člena ZDR-1, ki je veljal v času, ko je tožnik pridobil pravico do odpravnine).

Ni bistvena okoliščina, da je tožnik z družbo A. d. o. o. sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj pogodbene in druge obveznosti delavca prehajajo na delodajalca (najprej prevzemnika, nato ponovno nazaj na prenosnika) na podlagi samega zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati razliko v odpravnini v višini 7.309,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2014 dalje do plačila ter povrniti še pravdne stroške v višini 951,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da ji je sodišče naložilo plačilo razlike v odpravnini na podlagi zmotne presoje trditvene in dokazne podlage, kar pomeni tudi kršitev določb pravdnega postopka, pri tem je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodbe so v nasprotju sami s seboj ter z listinami v spisu. Sodišče je zaključke glede delovno pravne kontinuitete tožnika pri toženi stranki oprlo zgolj na navedbe tožnika, ki niso dokazno podprte. Tožnik ni izpolnil zahteve iz 212. člena ZPP, saj glede postavljenega zahtevka ni navedel dejstev in predlagal dokazov. Sodišče ni upoštevalo trditev in dokazov tožene stranke. Tožnik ni navajal in dokazal, kako mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki preden se je zaposlil pri A. d. o. o., prav tako ne, kako se je ponovno zaposlil pri toženi stranki. Tudi sicer glede zaposlitve pri omenjeni družbi ni predložil dokazov. Glede zaposlitve tožnika pri A. d. o. o. in pri toženi stranki ni nobene kontinuitete. Predložila je dokaze, da je razpisala prosto delovno mesto vzdrževalca, da se je prijavil tožnik, ki je bil izbran in tako se je vzpostavilo delovno razmerje. Pred tem mu je delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi sporazuma. Tožena stranka uveljavlja kršitev načela enakosti strank v postopku, saj sodišče njenih trditev in dokazov ni ovrednotilo in ocenilo. Sodišče je napačno uporabilo sodno prakso mednarodnega sodišča. Tudi ni pravilno uporabilo 7. člena ZPP. Glede na trditve strank bi moralo sodišče zaradi ugotovitve, kaj je res in kaj ne, zaslišati pričo B.B., ki je bil navzoč pri toženi stranki v zvezi s tožnikom, in sicer tako v času odhoda tožnika k A. d. o. o., kot v času ponovne zaposlitve pri toženi stranki, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer izpostavlja predvsem kršitve 212. člena ZPP in 7. člena ZPP. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Po 7. členu ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožnik je v zvezi s postavljenim zahtevkom iz naslova razlike v odpravnini zaradi zatrjevane delovnopravne kontinuitete podal ustrezno trditveno in dokazno podlago. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo njegovim navedbam, ter da za ugodilno odločitev ni imelo podlage v izvedenih dokazih. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožene stranke, ne pomeni kršitve postopka, s tem da tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke. To pomeni, da ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo razloge, zakaj je pri svoji odločitvi sledilo navedbam tožnika, ne pa tožene stranke. S tem v zvezi tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka smiselno uveljavlja s pritožbenimi navedbami o nasprotujočih si razlogih sodbe. Prav tako zaključki sodišča prve stopnje niso protispisni (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kar prav tako neutemeljeno navaja pritožba. Tožena stranka ob sklicevanju na postopkovne kršitve pravzaprav izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pa prav tako ne drži. 6. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 3. 1. 1986 do 6. 5. 2007, nakar je bil od 7. 5. 2007 do 30. 9. 2008 zaposlen pri A. d. o. o., nato pa od 1. 10. 2008 do 5. 7. 2014 znova pri toženi stranki. Tožniku je delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi sporazuma, pri toženi stranki dne 5. 7. 2014 pa mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, kar je podlaga za odpravnino po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik niti ni dokazal, izkazal, da je bil zaposlen pri A. d. o. o. Sodišču je v zvezi s tem predložil fotokopijo delovne knjižice, iz katere izhaja, kako je prehajal od tožene stranke k omenjeni družbi in nazaj, in sicer v skladu z zgoraj navedenimi datumi. Pritožba neutemeljeno poudarja, da bi moral tožnik dokazati, na kakšen način mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 6. 5. 2007. Za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka to niti ni odločilno, sploh pa tožena stranka glede tega ni podala relevantnih ugovorov, da bi na tožnika prešlo dokazno breme v zvezi s tem.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ves čas, tudi v času od 7. 5. 2007 do 30. 9. 2008 opravljal dela hišnika in pri tem skrbel za dvorišče podjetja (odvoz in stiskanje smeti ter košnja trave) ter za manjša popravila na stavbi podjetja (npr. popravilo kakšne omarice, vrat, oken ali pa kotlička za vodo). Ugotovilo je tudi, da je delo opravljal z istimi sredstvi (viličar, preša za stiskanje smeti in kosilnica), da je imel isto delovno obleko in delovne čevlje in da je bil njegov nadrejeni ves čas B.B.. Tožena stranka tem tožnikovim navedbam o vrsti in načinu opravljanja dela že v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala, prav tako v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede tega.

8. Pritožba neutemeljeno tako izpodbija zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče B.B. z obrazložitvijo, da med strankama ni bilo sporno, katera dela je tožnik opravljal pri toženi stranki. Ta priča ni bila predlagana tako, kot prikazuje pritožba, da bi lahko sodišče prve stopnje šele na podlagi njene izpovedbe zaključilo ''kaj je res in kaj ne'', navedbe katere stranke držijo in katere ne. Ta priča ni bila predlagana, da bi širše izpovedala o okoliščinah primera, pač je predlagana le zato, da bi izpovedala, katera dela je opravljal tožnik. Kot že rečeno, pa te okoliščine med strankama niso bile sporne, niti pritožba ugotovitev sodišča o tem ne izpodbija. Zato zaslišanje navedene priče ne pride v poštev.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med toženo stranko in družbo A. d. o. o. prišlo do začasnega prenosa dejavnosti. Če delodajalec prenosnik začasno prenese na podlagi pravnega posla podjetje na delodajalca prevzemnika, po prenehanju veljavnosti tega pravnega posla preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika (šesti odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v spornem obdobju, enako osmi odstavek 75. člena ZDR-1, ki je veljal v času, ko je tožnik pridobil pravico do odpravnine). Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je potrebno v zvezi z vprašanjem (začasnega) prenosa podjetja ali dela podjetja uporabiti Direktivo sveta 2001/23 ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov, ter sodbe SES, izdane v zvezi z njeno uporabo. Za prenos se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo entiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta glavna ali stranska. Opredelitev ali gre za prenos ali ne, je odvisna od kriterijev, ki definirajo gospodarsko enoto (entiteto) oziroma organiziran skupek virov. Takšno enoto lahko sestavlja celo le en delavec, kot v zadevi C-392/92: Schmidt proti Spar und Leichcasse, ko se izvaja storitev le pri določenem naročniku. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita sklicevanje na sodno prakso SES. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da ni bistveno, ali je bila med toženo stranko (prenosnikom) in omenjeno družbo (prevzemnikom) sklenjena pogodba o prevzemu tožnika ali pogodba o začasnem prenosu, saj neobstoj te pogodbe ne izključuje prenosa v smislu navedene direktive.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ni bistvena okoliščina, da je tožnik z družbo A. d. o. o. sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj pogodbene in druge obveznosti delavca prehajajo na delodajalca (najprej prevzemnika, nato ponovno nazaj na prenosnika) na podlagi samega zakona. Omenjena družba je namreč po ugotovitvah sodišča prve stopnje začasno prevzela tudi osnovna sredstva tožene stranke, namenjena dejavnosti oskrbe stavb in okolice, tako da je tožnik pri navedeni družbi opravljal svoje delo v okviru iste dejavnosti z istimi sredstvi kot pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka začasno prenesla dejavnost oskrbe stavb in okolice na omenjeno družbo, torej tudi način organizacije dela. Nenazadnje je bil tožniku vseskozi nadrejeni isti delavec, sicer zaposlen pri toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu za odmero odpravnine, temveč je podana delovnopravna kontinuiteta in s tem temelj za ugoditev zahtevku.

11. Pritožba višine prisojene razlike odpravnine niti ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja le še to, da je izpodbijana odločitev pravilna tudi po višini (ob pravilni uporabi 3. alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1).

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).