Jedro

Tožnik ne zatrjuje, da bi izpodbijani sklep ne vseboval eksplicitne navedbe pravno relevantnih dejstev (da je tožnik iz izvorne države Pakistana preko, med drugim, ozemlja Republike Hrvaške kot sopotnik v osebnem avtu pripotoval do državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo dne 30. 12. 2012, ki jo je na Mednarodnem mejnem prehodu Metlika želel prestopiti s svojim prenarejenim pakistanskim potnim listom, v katerem se je nahajalo grško dovoljenje za prebivanje, ki je v Schengenskem informacijskem sistemu zabeleženo kot ukradeno), niti s strani tožene stranke tako ugotovljenih dejstev v tožbi ne izpodbija in glede teh dejstev ne navaja kakorkoli drugače (in tudi ne ponudi oziroma ne predlaga nobenega dodatnega dokaza).

Tožnik ves čas trajanja postopka ni navedel, predlagal ali predložil kakršnihkoli dokazov, da bi Hrvaška zanj osebno ne bila varna tretja država. Navajal je le, da je bil nek neimenovani Pakistanec, sicer tožnikov prijatelj, ki je živel na Hrvaškem, vrnjen v Pakistan. Vendar ob tem tožnik ni zatrjeval (niti ni izkazal), da bi omenjeni prijatelj na Hrvaškem zaprosil za azil niti ne, da bi mu bila prošnja za azil zavrnjena in tudi ne, da sploh ne bi bila obravnavana. Prav tako pa tožnik ni zatrjeval, da bi on sam osebno, ko se je tam nahajal, imel z državo Republiko Hrvaško kakršnekoli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju in ni zatrjeval, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana, oziroma, da Hrvaška prošenj vsebinsko ne obravnava.

Sodišče je zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo, saj bi bil tožnik, v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, izročen Republiki Hrvaški, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja več na območju Republike Slovenije in pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2012/3 (1313-20) z dne 9. 1. 2013 do pravnomočne odločitve o glavni stvari v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) v povezavi s 3. točko 3. člena ZMZ po ugotovitvi, da je bil tožnik skupaj s sopotnikom dne 31. 12. 2012 obravnavan s strani policistov Postaje mejne policije (PMP) Metlika, kamor je prispel 30. 12. 2012 ob 18.20 uri in se je tedaj izkazal s svojim potnim listom Pakistana, v katerem je imel grško dovoljenje za prebivanje št. ..., ki se je po preverjanju v Schengenskem informacijskem sistemu izkazalo za ukradeno, na podlagi podrobnejšega pregleda z napravo VCS4 plus foster + freeman pa je bilo v zvezi s tožnikovo potno listino ugotovljeno, da gre za spremenjeno potno listino, kot izhaja iz policijske depeše št. 230-21/2012/4 (3J621-8) z dne 31. 12. 2012. Da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, od koder je kot sopotnik v osebnem avtu tudi pripotoval na Mednarodni mejni prehod Metlika, izhaja tako iz policijske dokumentacije kot tudi iz tožnikovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 7. 1. 2013. Posebej vprašan, ali je Hrvaška zanj varna država, je izpovedal, da zanj osebno Hrvaška ni varna država, ker je njegov prijatelj živel na Hrvaškem in so ga Hrvati vrnili nazaj v Pakistan; sicer pa je tožnik tudi slišal, da je tam zelo hudo, ker te hitro pretepejo in je malo hrane. Na posebno vprašanje ali je sam osebno tožnik na Hrvaškem imel kakšne težave in ali se mu je tam zgodil kakšen tak dogodek, da se ni počutil varno, je odgovoril, da se njemu osebno na Hrvaškem ni zgodilo nič slabega. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 1. odstavka 63. člena ZMZ, 61. člena ZMZ in sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 15. 5. 2008, s katerim je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/08). V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1982/2011-17 z dne 14. 1. 2011, da je zaščita prosilcev za azil na Hrvaškem na visoki ravni, saj je Republiko Hrvaško Republika Slovenija razglasila za varno tretjo državo in bo zaradi tega za tožnika ustrezno poskrbljeno. Na podlagi dokumentacije upravne zadeve tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem, dne 31. 12. 2012 pa ga je obravnavala PMP Metlika, kamor je pripotoval kot sopotnik v osebnem avtu, zato je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije s citiranim sklepom v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika ne bo vsebinsko obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik je sicer navedel, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država, vendar po oceni tožene stranke na podlagi opisanih razlogov ni mogoč zaključek, da za tožnika Republika Hrvaška ni varna tretja država v smislu določil Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), saj na podlagi tožnikovih navedb ni mogoč zaključek, da bi bilo življenje ali osebnost tožnika na Hrvaškem ogrožena do te mere, da bi omogočalo navedeni zaključek, prav tako tudi ne, da bi bilo tožniku kršeno načelo nevračanja ali omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, niti ne bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je tožena stranka napačno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za uporabo koncepta varne tretje države po 60. členu ZMZ. Dejansko je bilo ugotovljeno le to, da ga je dne 31. 12. 2012 obravnavala Postaja mejne policije Metlika, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik 30. 12. 2012 pripotoval v osebnem vozilu iz Republike Hrvaške. Po mnenju tožnika tožena stranka ni ugotovila, da se je tožnik nahajal na Hrvaškem dejansko na način, da bi se med njim in Republiko Hrvaško vzpostavila zveza, kot jo terja Direktiva Sveta 2005/85/ES (v nadaljevanju: Procesna direktiva), po kateri zaradi v njej vsebovane a) točke 2. odstavka 27. člena uporaba koncepta varne tretje države, ki je možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, konkretno določbe 60. člena ZMZ, vključuje pravila, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. V tej zvezi se sklicuje na stališče sodne prakse, ki izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 1/2013. V tej zvezi navaja, da je v duhu Procesne direktive treba pojem „nahajanje“ razlagati v tem smislu, da med prosilcem in zadevno tretjo varno državo obstaja tudi vsebinska povezava, zaradi katere je smiselno, da se ji prepusti vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, saj ta vsebinska povezava lahko ima vpliv na presojo verodostojnosti prosilca in celovito presojo vseh pogojev za odločanje o mednarodni zaščiti. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 1338/2011. Navaja še, da je nacionalno pravo treba v čim večji meri uporabljati tako, da je skladno s pravom EU. Meni, da zgolj fizična prisotnost določene osebe na območju določene države še ne vzpostavlja zvezo med njima in da zgolj fizična prisotnost ni zadostni pogoj za uporabo koncepta varne tretje države, brez določenih vsebinskih elementov, katerih presoje tožena stranka po mnenju tožnika v njegovem primeru ni opravila. Izpodbijani sklep pa je po mnenju tožnika nezakonit tudi iz razloga, ker se tožena stranka v smislu Procesne direktive do tožnikovega nahajanja na Hrvaškem ni opredelila, tako da njen sklep ne vsebuje obrazložitve o dejstvih, ki so v tem smislu pravno relevantna, kar v tem smislu onemogoča njegov preizkus, s tem pa absolutno bistveno kršitev pravil postopka, dejansko stanje pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno. Nadalje ob upoštevanju 60. člena ZMZ tožena stranka ne more uporabiti koncepta varne tretje države, če pred tem ne ugotovi dejstva, da bo Hrvaška tožnika sprejela in vsebinsko obravnavala prošnjo tožnika, saj je očitno, da tožena stranka ni pridobila obvestila hrvaških organov, da bodo tožnika sploh sprejeli, preden je bil izdan izpodbijani sklep, zato je po mnenju tožnika tudi iz tega vidika napačno uporabila materialno pravo in ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja. Nadalje tožnik meni, da je citirana določba 60. člena ZMZ, v delu, ki se glasi „in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje“ v neskladju z mednarodnim pravom, saj gre citirana določba 60. člena ZMZ preko pravil, ki so jih članice EU sprejele z Dublinsko uredbo, ko enostransko določa neko tretjo državo za državo, ki naj bi bila pristojna za obravnavanje prošnje, vložene v Republiki Sloveniji, saj k sprejetju prosilca za mednarodno zaščito neka tretja država ni zavezana z mednarodno pogodbo, Republika Slovenija pa s svojo nacionalno zakonodajo ne more določati, katere druge države so pristojne za obravnavanje tovrstnih prošenj, pač pa to obveznost lahko druge države sprejmejo zgolj z mednarodno pogodbo oziroma sporazumom. V tem smislu določba 60. člena ZMZ po mnenju tožnika ni v skladu z mednarodnim pravom in je zato tudi v neskladju z Ustavo RS, ki terja skladnost zakonodaje z mednarodnim pravom in mednarodnimi pogodbami. Tožnik nadalje meni, da Hrvaška zanj osebno ni varna država, saj so njegovega prijatelja vrnili v Pakistan. Glede na to, da je tožnik pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel takšne razloge, zaradi katerih bi bilo lahko njegovo življenje po morebitni vrnitvi v Pakistan ogroženo, bi morala tožena stranka preveriti ali bo Hrvaška prošnjo tožnika vsebinsko obravnavala ter ali spoštuje absolutno prepoved nevračanja. Tožnik je sicer povedal, da se njemu osebno na Hrvaškem sicer ni zgodilo nič slabega, vendar bi morala tožena stranka glede na to, da je tožnik po zapustitvi matične države (med drugim) bival v Grčiji, presoditi oziroma dobiti verodostojno informacijo od hrvaških organov, ali imajo upravni organi oziroma sodišča na Hrvaškem ustaljeno prakso, da prosilcev za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo zaradi sodb ESČP v zadevah M.S.S. proti Grčiji in Belgiji z dne 21. 1. 2011. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker meni, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Ob sklicevanju na uveljavljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, med drugim v zadevah I U 1410/2011, 686/2011 in 794/2011 ter I Up 63/2011 uveljavlja, da je pravno relevantna težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijanega sklepa tudi v konkretnem primeru podana, ker bi izvršitev izpodbijanega akta kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS, saj bi bila v nasprotnem primeru onemogočena sodna presoja postopkov po konceptu varne tretje države. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi zadrži izvršitev izpodbijanega akta, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je v danem roku vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v konkretnem primeru je izpodbijana odločitev tožene stranke, ki jo je sprejela ob uporabi koncepta varne tretje države. Glede tega koncepta (varne tretje države) Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) med drugim določa, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo (člen 28 (2) (a)). Z uveljavitvijo ZMZ je bila ta direktiva implementirana v slovensko zakonodajo. Iz zakonodajnega gradiva (obrazložitve k posameznim členom) je razvidno, da je v 60. členu ZMZ opredeljen nacionalni koncept varne tretje države, v 61. členu ZMZ pa so povzeti kriteriji za določitev varne tretje države, kot so taksativno navedeni v 27. členu Postopkovne direktive. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil tudi pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo. Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje ipd.), razen določila, da je zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 466/2011 in I Up 510/2011, tč. 9).

V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, bistvo izpodbijanega akta pa je v tem, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, ampak jo bo obravnavala Republika Hrvaška. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi 1. odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po 2. odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V 2. odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna država. Po 64. členu ZMZ v postopkih izvajanja evropskega in nacionalnega koncepta varne tretje države, določenih v 60. in 62. členu ZMZ, pristojni organ posreduje prosilčev dokument, s katerim se varno tretjo državo obvesti, da konkretna prošnja ni bila vsebinsko obravnavana v postopku za mednarodno zaščito, obvestilo pa mora biti prevedeno v jezik varne tretje države.

Da se država razglasi za varno tretjo državo, mora izpolnjevati določene pogoje, in sicer, da v njej: življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo (61. člen ZMZ). Varno tretjo državo na podlagi teh kriterijev določi Vlada Republike Slovenije. Osnovna presoja izpolnjevanja kriterijev je torej narejena že ob sprejemu odloka o določitvi države za varno tretjo državo. O določitvi države kot varne tretje države na podlagi tega zakona pa Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo in sporno tudi ni, da je tožnik v Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške s prenarejeno potno listino kot sopotnik v osebnem avtu na Mejnem prehodu Metlika. Sporno je, ali je imel v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil. S tem v zvezi tožnik sicer navaja v tožbi, da vsebinska zveza v smislu 27. člena Postopkovne direktive med njim in Republiko Hrvaško ni izkazana, ker češ da se tožena stranka do tožnikovega „nahajanja“ na Hrvaškem v smislu Procesne direktive ni opredelila, ker da naj izpodbijani sklep ne bi vseboval obrazložitve o pravno relevantnih dejstvih. Vendar tožnik v tej zvezi ne zatrjuje, da bi izpodbijani sklep ne vseboval eksplicitne navedbe pravno relevantnih dejstev (da je tožnik iz izvorne države Pakistana preko, med drugim, ozemlja Republike Hrvaške kot sopotnik v osebnem avtu pripotoval do državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo dne 30. 12. 2012, ki jo je na Mednarodnem mejnem prehodu Metlika želel prestopiti s svojim prenarejenim pakistanskim potnim listom, v katerem se je nahajalo grško dovoljenje za prebivanje, ki je v Schengenskem informacijskem sistemu zabeleženo kot ukradeno), niti s strani tožene stranke tako ugotovljenih dejstev v tožbi ne izpodbija in glede teh dejstev ne navaja kakorkoli drugače (in tudi ne ponudi oziroma ne predlaga nobenega dodatnega dokaza), tako da so tudi z morebitno širšo ali dodatno obrazložitvijo navedena dejstva, kot so evidentirana v listinah predloženega upravnega spisa in izpodbijanem sklepu, retroaktivno nespremenljiva ter implicitno nakazujejo, da je iz samega načina potovanja tožnika kot sopotnika v osebnem avtu preko ozemlja celotne Republike Hrvaške, ki traja nezanemarljivo dolgo časa, evidentno, da se je tožnik nahajal na ozemlju Hrvaške tudi v smislu Procesne direktive. Zato je povsem logičen zaključek tožene stranke, da je na podlagi s strani policije evidentiranega prihoda tožnika dne 30. 12. 2012 ob 18.20 uri na Mednarodni mejni prehod Metlika z območja Republike Hrvaške kot sopotnik v osebnem avtomobilu, kar v tožbi tožnik tudi izrecno potrjuje, mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Sodišče se glede na navedena med strankama nesporna dejstva strinja s presojo tožene stranke, da je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Republike Hrvaške in da se je nahajal na njenem ozemlju oziroma, da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem.

Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebno vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost. Navedbe tožnika namreč tudi po presoji sodišča ne zadostujejo za oceno, da bi vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško pomenila zanj osebno določeno nevarnost ali ogroženost v smislu ZMZ, tožnik pa ves čas trajanja postopka ni navedel, predlagal ali predložil kakršnikoli drugih dokazov, da bi Hrvaška zanj osebno ne bila varna tretja država. Tožnik je navajal le, da je bil nek neimenovani Pakistanec, sicer tožnikov prijatelj, ki je živel na Hrvaškem, vrnjen v Pakistan. Vendar ob tem tožnik ni zatrjeval (niti ni izkazal), da bi omenjeni prijatelj na Hrvaškem zaprosil za azil niti ne, da bi mu bila prošnja za azil zavrnjena in tudi ne, da sploh ne bi bila obravnavana. Prav tako pa tožnik ni zatrjeval, da bi on sam osebno, ko se je tam nahajal, imel z državo Republiko Hrvaško kakršnekoli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (člen 27 (2) (c) Postopkovne direktive) in ni zatrjeval, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana, oziroma, da Hrvaška prošenj vsebinsko ne obravnava. Ker je v Slovenijo prišel s Hrvaške, torej se je pred prihodom v Slovenijo tam nahajal, je s tem, kot je bilo tudi že pojasnjeno, podana podlaga za uporabo citiranih zakonskih določb o varni tretji državi in obravnavi tožnika po tem konceptu, kar je tožena stranka pravilno pojasnila v izpodbijanem sklepu, zato so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, pravilno pa se je v svojem sklepu tudi opredelila do vprašanja, ali je Republika Hrvaška za tožnika varna država in svojo odločitev v zadostni meri obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in se nanje, da jih ne ponavlja, v svoji obrazložitvi le sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Po presoji sodišča je torej izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen, prav tako pa je bil pravilen tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi po mnenju sodišča tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bil tam on sam osebno kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško. Prav tako pa ni navedel, da bi mu bilo kršeno načelo nevračanja, saj je v konkretnem primeru po mnenju sodišča relevantno predvsem to, ali je tožnik dejansko prišel iz Republike Hrvaške in ali je Republika Hrvaška, ki je z Odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno tretjo državo v smislu določil 60. člena ZMZ, zanj osebno varna tretja država. Zgolj omemba govoric o slabih razmerah in navedba, da je nekoč tam živel neki tožnikov neimenovani znanec, ki je bil nato vrnjen v Pakistan, ne da bi tožnik sploh zatrjeval, da bi bil omenjeni znanec (zavrnjeni) prosilec za azil, še ne more biti podlaga za sklepanje, da Hrvaška za tožnika osebno ne bi bila varna tretja država. Pri tem konceptu je namreč pomembno tudi to, da ne gre za vračanje v izvorno državo, ampak za predajo pristojni državi izven Evropske unije, ki kot članica Sveta Evrope in podpisnica EKČP izpolnjuje visoke kriterije spoštovanja človekovih pravic in s tem tudi azilnega prava, predvsem izvajanje Ženevske konvencije in načela nevračanja.

Sodišče prav tako ne pritrjuje niti tožbenim navedbam glede vsebinske obravnave prošnje v varni tretji državi zaradi neobstoja medsebojnega državnega sporazuma med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. Vrhovno sodišče je namreč tudi že zavzelo stališče, da uporaba instituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega (formalnega ali neformalnega) sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko v medsebojno korist pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ne predvidevata niti ZMZ niti Postopkovna direktiva (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011). Zato sodišče zavrača vse tožnikove navedbe v tožbi kot neutemeljene.

Sodišče tudi meni, da 60. člen ZMZ ni v nasprotju niti z mednarodnim pravom niti z ustavo. Uporaba inštituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, namreč ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ZMZ ne predvideva. Sodišče tudi meni, da ni relevantna tožbena navedba, da bi morala tožena stranka od hrvaških organov dobiti informacijo, ali imajo upravni organi oziroma sodišča na Hrvaškem ustaljeno prakso, da prosilca za mednarodno zaščito ne pošiljajo v Grčijo. Sodišče ocenjuje, da v tožnikovem primeru ta bojazen ne more obstajati. Ko je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite opisoval svojo pot je na strani 5 prošnje navedel, da je potoval preko Turčije in Grčije, nakar so pot nadaljevali do makedonske meje s kamionom in mejo prečkali peš. Iz navedenega izhaja, da je tožnik Grčijo zgolj prečkal, ni navedel, da bi se tem zadrževal, prosil za mednarodno zaščito oziroma prebival ali delal. Razen tega, da se je vozil skozi, po njegovih lastnih navedbah ni razvidno, da bi imel z Grčijo karkoli.

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen kadar zakon ne določa drugače), kar pomeni, da je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določbah 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu. Sodišče lahko na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki se lahko vloži hkrati s tožbo ali kadarkoli tekom upravnega spora vse do pravnomočne odločitve, na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v primeru oziroma pod pogojem, če bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče pri odločanju, upoštevajoč načelo sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Namen začasne odredbe je torej v preprečitvi nastanka posledic, ki naj se dokončno odvrnejo z meritorno odločitvijo v tožbenem zahtevku v upravnem sporu. Zato mora tožnik že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe jasno in konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode. Navedeno pomeni, da mora tožeča stranka ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala škoda, to grozečo škodo pa mora tudi dovolj natančno opredeliti in jo z zadostno stopnjo prepričljivostjo utemeljiti ter izkazati, poleg verjetnosti njenega nastanka tudi to, da bi bila morebitna škoda za tožečo stranko težko popravljiva.

Tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe uveljavlja trditev, da bi izvršitev izpodbijanega akta v smislu izročitve tožnika Hrvaški pred vročitvijo sodne odločbe v upravnem sporu kršila pravico tožnika iz 23. in 25. člena Ustave RS in da bo kakršnakoli sodna presoja praktično v celoti izničena z izročitvijo tožnika tuji državi po konceptu varne tretje države. Tej zahtevi je po presoji sodišča tožnik v konkretnem primeru zadostil ob sklicevanju na 2. odstavek 32. člena ZUS-1, saj je tudi po oceni sodišča odločilno, da je zoper izpodbijano odločitev tožene stranke sicer možen upravni spor, ki pa ne zadrži njene izvršitve. Tako bi tožnik, v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, izročen Republiki Hrvaški, to pa bi pomenilo, da se ne nahaja več na območju Republike Slovenije in pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa, ki bi naknadno prenehal v primeru, če bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški. Njegov pravni položaj se namreč ne bi mogel več spremeniti. Zgolj ugotavljanje (ne)zakonitosti izpodbijanega sklepa bi bilo za tožnika brez pravnega učinka, ker bi prenehala možnost odločanja o tem, kar je bilo predmet upravnega spora. Sodišče je tudi presodilo, da odložitev izvršitve izpodbijanega akta ne nasprotuje javni koristi, niti koristi nasprotne stranke, ki je v prvi vrsti zavezana spoštovanju in varovanju načela zakonitosti, za kar v prvi vrsti skrbi sodišče pri svoji presoji posamičnih dokončnih upravnih aktov na podlagi določil ZUS-1. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo predlagane začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.