Jedro

Glede na določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni opustitvi presoje organa enakosti oziroma podobnosti blaga.

Ker pa si znaka nista podobna, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b 1. odstavka 44. člena ZIL-1)). Zakon nastanek navedenih posledic iz točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevka tožnika in stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika z dne 25. 3. 2008 zoper registracijo znamke ''sharp end'' št. Z-200771531 in ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je dne 26. 10. 2007 prejel prijavo znamke za znak ''sharp end'' za blago in storitve, razvrščene po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, v razrede 12 (motorna vozila, vozila za gibanje po zemlji, zraku, vodi in tirih, motorna vlečna vozila, motorna kolesa, mopedi, kolesa, avtomobili, idr), 16 (papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi, tiskovine (izdelki tiskarn), fotografije, material za učenje ali poučevanje (razen aparatov), zlasti brošure, časopisi, diagrami, formularji (tiskani), fotografije, idr.), 25 (oblačila, obutev, pokrivala, zlasti čepice, kape (pokrivala), škornji za motoriste z dodatnimi ojačitvami in drsniki, delovne obleke, kombinezoni (oblačila), oblačila iz imitacije usnja, oblačila iz usnja, idr.), 35 (oglasna dejavnost, vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniški posli, zlasti administrativna obdelava nakupnih naročil, distribucija vzorcev, dekoriranje izložbenih prostorov ekonomske prognoze, idr.), in 41 (izobraževanja, pouk, razvedrilo, športne in kulturne dejavnosti, zlasti fotografiranje fotografske reportaže, dobrodelne prireditve, objavljanje in pisanje nereklamnih besedil, objavljanje revij na računalniški mreži,, objavljanje knjig, organizacija razstav, organiziranje zabavnih, poslovnih in kulturnih prireditev ter tekmovanj, športne prireditve, idr.) Tožnik je v zahtevanem roku vložil ugovor, s katerim je prerekal vloženo registracijo in navedel, da je imetnik prejšnje znamke ''SHARP'' (grafizem) za označevanje blaga iz razreda 16 NK, ker pa je menil, da je ugovarjani znak zamenljivo podoben znaku njegove znamke, je predlagal zavrnitev prijave iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljnjem besedilu ZIL-1). Kot primer je navajal sodbo Evropskega sodišča, št. C-120/04 v zvezi z znamkama LIFE in THOMPSON LIFE, iz katere je razvidno, da je sodišče odločilo, da sta si znamki podobni, ker ena vsebuje drugo. Prijavitelj znamke je v odgovoru na ugovor prerekal navedbe vložnika in predlagal zavrnitev ugovora. Organ je preveril utemeljenost navedb v ugovoru tožnika in ugotovil, da ugovor ni utemeljen. Uvodoma je navedel, da se pri ugotavljanju podobnosti znakov uporablja načelo celovite presoje, vendar z upoštevanjem njihovih najbolj dominantnih delov, če jih je mogoče določiti. Pri besednih ali kombiniranih znakih (kjer je del znaka tekst) so besede ali besedne zveze praviloma najbolj dominanten del znaka, ker je znak tako tudi poimenovan. Oba znaka sta figurativna, pri čemer je znak znamke vložnika ugovora sestavljen le iz besede SHARP v posebni grafični izvedbi, prijavljeni znak pa vsebuje več elementov – besedno zvezo sharp end v belo-rdeči kombinaciji na črnem pravokotniku, v desnem spodnjem kotu pravokotnika pa je še stilizirana podoba škorpijona v rdeči barvi, najdominantnejši del pa je besedna zveza sharp end. V zvezi z vizualno analizo je organ ugotovil, da se tekstovna dela znakov deloma povsem prekrivata – oba vsebujeta besedo sharp kot samostojno besedo, prijavljeni znak pa vsebuje še besedo end, ki je tudi pomemben del znaka, enakovreden besedi sharp. Kot celoti pa se znaka precej razlikujeta, saj je znak vložnika ugovora sestavljen le iz besede SHARP v nestandardnih črkah, prijavljeni znak pa ima precej več grafičnih in s tem razlikovalnih elementov: črni pravokotnik s precej enako dolžino strani, v njen pa v zgornjem delu v zelo nestandardnih črkah čez vso dolžino izpisana beseda sharp v beli barvi, pod njo pa beseda end v rdeči barvi in v črkah enakega tipa in dimenzij, za besedo end pa je krajša poševna črta, v desnem spodnjem kotu pa je še stilizirana podoba škorpijona. Glede na navedeno je menil, da si znaka kot celoti nista podobna. Pri fonetični primerjavi je organ navedel, da je prvi del znakov fonetično enak, ker pa gre za kratke besede, je pri prijavljenem znaku močno slišen tudi drugi del – end. Menil je, da ni nobenega razloga, da besede end povprečni potrošnik ne bi izgovoril kot del znaka sharp end, saj je vizualno prav tako poudarjena kot beseda sharp in njej povsem enakovredna, razen tega pa z njo skupaj predstavlja zaključeno pomensko enoto. Znaka si tako v fonetičnem smislu nikakor nista enaka niti tako podobna, da bi povprečni potrošnik menil, da gre za različici znamk istega imetnika. V zvezi s pomensko primerjavo pa je organ še navedel, da ima beseda sharp veliko pomenov: 1. pridevnik oster, koničast, strm, rezek, kričav, prediren, buden, pazljiv, dober (nos), silovit (spopad), strog, idr., 2. prislov vneto, močno, nenadoma, točno, natančno, pazljivo, idr., 3. samostalnik dolga šivalna igla, po domače slepar, idr., 4. prehodni glagol kolokvialno prevarati (out of za), ukaniti, idr. Gre za dokaj pogosto uporabljeno angleško besedo in povprečni slovenski potrošnik pozna njen pomen, vsaj kakšnega od navedenih. Najpogosteje se uporablja beseda v smislu oster, koničast, špičast, tudi ostroumen, bister, oziroma ostro, bistro. Besedna zveza sharp end pa je pomensko ožja in pomeni oster (koničast) konec (zaključek). Lahko gre še za kakšen drugačen pomen, vendar bo slovenski potrošnik ta znak doživljal v tem pomenu. Vsekakor je poudarek na besedi end, ki je samostalnik in določa osnovni pomen besedne zveze, beseda sharp pa ga kot pridevnik le natančneje opisuje in karakterizira. Pomenska konotacija prijavljenega znaka je tako različna od pomena znaka znamke vložnika ugovora. Organ je tako menil, da si znaka nista podobna in zato ni izpolnjen pogoj podobnosti znakov, zaradi česar pa ni ugotavljal enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, saj to ni potrebno glede na določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede sodbe C-120/04 pa je organ še dodal, da meni, da primera nista primerljiva, saj je šlo pri znakih LIFE in THOMPSON LIFE za znaka v besedah z običajnimi črkami, v tem primer pa gre za dva figurativna znaka, ki vsebujeta podoben element. Kljub temu, da gre za isto besedo (sharp), ne govorimo o enakem, pač pa o podobnem elementu, ker je različna grafična izvedba obeh besed. Organ je zato ugovor tožnika na podlagi določbe 3. odstavka 102. člena ZIL-1 zavrnil. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih določb. V tožbi je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in vsebino ugovora ter še navedel, da ne oporeka distinktivnosti prijavljenega znaka in ne pestremu izboru elementov, pač pa zaključku toženke, da beseda sharp ni bistveni del znamke in da to nima vpliva ob primerjavi z njegovo enobesedno znamko SHARP. Znamka SHARP tožnika pa razen izpisa te besede v grafizmu nima drugih delov ali elementov, kar je tudi pomembna okoliščina ob primerjavi. Ker je napačen zaključek o vlogi besede sharp v znaku sharp end, je napačen tudi zaključek o nepodobnosti. Ta beseda je skupna obema in je že sama po sebi in po svojem pomenu izjemno razlikovalna ter učinkovita v obeh znamkah. Bistveno je tudi to, da kasnejša znamka sharp end pravzaprav povzame le vsebino predhodne znamke SHARP, saj ta nima druge vsebine in elementov. Osnova sporne znamke je z vseh vidikov sharp in ta povezuje to znamko z znamko tožnika. Znamka sharp end je nastala le z dodajanjem drugih elementov, da bi se morebiti še izognila podobnosti s tožnikovo znamko, a se ne more, ker ostaja beseda sharp najbolj distinktivni del sporne znamke z vseh vidikov. Z vizualnega vidika zato, ker je izpisana v mastnem svetlem tisku na črni podlagi in nad besedo end, zaradi česar nedvomno izstopa. Tudi v celotni kombinaciji je beseda sharp na prvem mestu in zato v vseh treh vidikih bolj učinkovita. Zato je nedvomno podana tudi fonetična podobnost, beseda end pa se pri izgovorjavi manj sliši, nanjo je potrošnik manj pozoren. Še bolj pa sta znamki zaradi besed sharp pomensko povezani. Besedo sharp glede na nivo znanja povprečni slovenski potrošnik definitivno razume in prepozna (sharp = oster, koničast, šiljast, strm, špičast, rezek, kričav, idr). Najpogosteje jo sprejema v pomenu besede oster. Potrošnik bo nedvomno prepoznal tudi pomen besede end, a je ta tudi s pomenskega vidika v primerjavi s prvo besedo nepomembna. Še manj pa je pričakovati, da bo znak prevajal kot ''ostra konica ali zaključek''. Tožnik je prepričan, da potrošnik ne bo tako pomensko dojemal te znamke, saj ne analizira znamk, kot jih toženka, pač pa se osredotoči na pomene najbolj distinktivnih besed v znamki, kar pa je v tem primeru sharp, ki jo bo razumel kot nekaj ostrega, koničastega, v poglobljeno analizo pomena sharp end pa se ne bo spuščal. Povprečni potrošniki ne delijo znamk na posamezne pomenske sklope in jih ne secirajo v natančnost, saj gre za potrošnike, ki so pri izbiri blaga - kot je blago v razredu 16 - povprečno pozorni tako, kot recimo pri nakupu kateregakoli drugega potrošnega blaga (hrana, pijača). Bolj pozorni so le pri nakupu zdravil ali luksuznem blagu, ki je dražje. To znamko bo potrošnik dojel tako kot znamko tožnika, torej kot nekaj, kar je v povezavi z ostrino in/ali koničavostjo in nič več. To pa pomeni, da obstaja med znamkama pomenska vez. Verjetnost nastanka zmede pri blagu razreda 16 (papir, lepenka, izdelki iz teh snovi, pisarniški material,..) in načinu prodaje teh izdelkov je tako zelo velika oziroma je verjetnost zmede večja. Tega pa toženka ni upoštevala. Zato je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo ob sočasni uporabi primerjanih znamk prišlo do zmede v javnosti oziroma na trgu, ki vključuje možnost povezovanja med znamkami. Zaradi skupne besede sharp bo znamka sharp end pritegnila pozornost povprečnemu kupcu vsaj tako, da bo ta pomislil, da gre za proizvode razreda 16 istega proizvajalca in isti izvor kot pri znamki tožnika. Toženka se celo ni niti zgledovala po primeru LIFE in THOMPSON LIFE, kar pa tudi kaže, da je odstopila od ustaljene prakse. Ker pa je toženka odločila, da si znaki niso podobni, je tudi napačna njena odločitev, da ni presojala enakosti ali podobnosti blaga in storitev, kar pa bi morala storiti, in bi tudi ugotovila, da gre za enako oziroma podobno blago ali storitve. Šele po presoji obeh pogojev bi bil pravilen njen zaključek o obstoju zavrnilnih razlogov po ZIL-1. Glede na navedeno je tožnik sodišču predlagal, da tožbi ugodi in odpravi odločbo toženke in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da samo odloči o zadevi, ugovoru tožnika ugodi in registracijo znamke sharp end v celoti zavrne za vse blago v razredu 16. Hkrati je predlagal, da sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da v celoti izpodbija tožnikove navedbe, povzela potek dosedanjega postopka, poudarila, da beseda end nikakor ni nepomembna. Razen tega so v prijavljenem znaku še drugi elementi, ki predstavljajo elemente razlikovanja, ki pa jih tožnik zanemari. Meni, da je to zelo poenostavljeno obravnavanje verjetnosti zmede. Tudi pri blagu iz razreda 16 povprečni potrošnik ni tako zelo površen, zlasti pa to ne velja za prodajalce tega blaga, ki vendarle poznajo blago, ki ga prodajajo. Blago se namreč ne razlikuje le po blagovni znamki, temveč tudi po ceni, kakovosti. Morda bi povezovanje veljalo, če bi znamka SHARP bila znamka z ugledom ali celo dobro znana znamka za blago iz razreda 16 NK, vendar tega tožnik ni navajal in tudi ne dokazoval ne v upravnem postopku in ne v tožbi. Toženka se je do sodbe opr. št. C-120/04 tudi opredelila v odločbi, in sicer, da gre v obravnavanem primeru za figurativna znaka, kar je razlika od navedenega primera, ko je šlo za besedni znamki. Za zavrnitev znamke po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 pa morata biti kumulativno podana oba razloga (enakost ali podobnost znakov in enakost ali podobnost blaga in storitev), da je mogoče zavrniti registracijo prijavljene znamke. Tako tudi sodna praksa.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da se strinja z odločitvijo toženke, saj že na podlagi celostnega vtisa in ob nadaljnji primerjavi ni razvidna zamenljiva podobnost med znakoma. Meni, da si znaka nista podobna ne vizualno, ne fonetično in ne pomensko, kar zelo podrobno obrazloži, pri čemer pri pomenski analizi še doda, da na pomen vplivajo tudi drugi elementi znamke, in sicer prisotnost znaka škorpijona v znamki napeljuje na pomen ''hud izpuh'' (zadek motorja). Poleg tega ima tako vizualno kot pomensko škorpijon dodatni razlikovalni učinek, saj to povprečni potrošnik povezuje z znano znamko in je s tem tudi izvor znamke nedvoumno razviden, saj asociira na ... izpuhe. Znak škorpijona je vkomponiran v vse znamke ..., ki je svetovno znan proizvajalec izpušnih sistemov, še posebej upoštevaje znamke, ki jih ima že registrirane in se uporabljajo pri označevanju zaščitenih proizvodov (nato našteje in opredeli še zaščitene znamke). Hkrati tudi ni mogoče spregledati poznanosti znamke SHARP pri povprečnem potrošniku, ki same znamke ne dojema več kot pridevnik oster, koničast, ampak kot splošno znano znamko za elektronske proizvode, zato je nemogoče trditi, da bi povprečen potrošnik ti dve znamki dojemal kot znamki istega izvora. Tudi proizvodi iz razreda 16, ki so zaščiteni z znakom tožnika in ki jih želi zaščititi stranka z interesom, si niso podobni. Stranka z interesom je še pojasnila, da predmetno vlogo sicer res vlaga po izteku 15-dnevnega roka, ki ji je bil določen z dopisom sodišča, vendar meni, da ne more imeti krajšega roka kot toženka, pri čemer je opozorila, da je očitno prišlo do spremembe prakse sodišča, saj je bila tožba vročena stranki in ne pooblaščencu, kar je tudi povzročilo zamudo. Če pa sodišče temu ne bo sledilo, pa je predlagala vrnitev v prejšnje stanje po določbi 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1), za katerega so izpolnjeni vsi pogoji. Če pa sodišče tudi temu predlogu ne bo sledilo, pa je predlagala, da ji sodišče prizna status stranskega intervenienta po določbi 1. in 2. odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku in to vlogo upošteva kot izjavo o vstopu v postopek, hkrati pa naj upošteva njen odgovor na tožbo. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev povrnitve stroškov postopka tožniku.

Sodišče uvodoma navaja, da je upoštevalo odgovor na tožbo stranke z interesom kot pravočasen in ga tudi obravnavalo po vsebini.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali so podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 - UPB). Glede na točko b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da si znak znamke tožnika SHARP (zaščitena z znamko št. 8980675) in znak, za katerega se zahteva varstvo, sharp end, nista enaka, vendar pa sta si po mnenju tožnika podobna. Podobni so si znaki, ki jih med seboj ni mogoče razlikovati na podlagi bistvenih elementov razlikovanja. Pri oceni podobnosti konkurirajočih znakov je treba izhajati iz tega, kako povprečen potrošnik dojema oziroma bi dojemal znak kot celoto. Različnost znakov zato ne pomeni, da se morajo znaki razlikovati prav v vsakem posameznem elementu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ znaka primerjal kot celoti, pri čemer je upošteval vse njune elemente, podal podroben opis videza vseh znakov in tudi pojasnil, zakaj sta različna. Sodišče se ne more strinjati s tožnikom, da je upravni organ napačno zaključil, da beseda sharp ni bistveni del prijavljenega znaka in zato nima vpliva ob primerjavi s tožnikovim znakom, ki je sestavljen le iz besede SHARP, saj vsebuje tekst prijavljenega znaka (ki je, tako kot znak tožnika figurativni znak, kar pomeni, da je tekstualni del tovrstnega znaka njegov najdominantnejši del) ne samo besedo sharp, temveč tudi besedo end, ki je povsem enakovredna besedi sharp, zlasti ob upoštevanju podobne dolžine obeh besed. Nadalje po presoji sodišča tudi ni možno trditi, da je prijavljeni znak le povzel vsebino prejšnje znamke tožnika z dodajanjem elementov, saj so dodani elementi - zlasti ob primerjavi s tožnikovim znakom SHARP v nestandardnih črkah - zelo razlikovalni (prijavljeni znak je sestavljen iz črnega pravokotnika s približno enako dolžino stranic, v njem je v zgornjem delu v nestandardnih črkah čez vso dolžino izpisana beseda sharp v beli barvi, pod njo pa beseda end v rdeči barvi z enakim tipom črk, za besedo end pa je postavljena poševna črta, v desnem spodnjem kotu pa še stilizirani lik škorpijona v rdeči barvi, ki pa je sicer značilen za že registrirane znamke stranke z interesom). Iz teh razlogov zato tudi ni možno sprejeti ugovora tožnika o besedi sharp kot o najbolj distinktivnem delu prijavljenega znaka glede na vizualni vidik presoje (upoštevajoč zgoraj opisane dodatne elemente znaka), kar je pravilno ocenil tudi upravni organ. Tudi fonetična analiza je bila pravilno opravljena. Res je beseda sharp na prvem mestu v prijavljenem znaku, vendar pa bo povprečni potrošnik zaradi kratke dolžine besede end in njeni postavitvi v znaku tudi slednjo jasno izgovoril, zaradi česar tožnikov ugovor o učinkovitejši in razlikovalno močnejši izgovorjavi besede sharp ne vzdrži. Ker pa je beseda end po svoji slovnični obliki samostalnik (in kot taka v besedni zvezi s pridevnikom primarna, saj ji pridevnik določa le lastnost) ter med slovenskimi povprečnimi potrošniki precej splošno znana, tožnik tudi nima prav, da je v primerjavi z besedo sharp beseda end s pomenskega vidika nepomembna ter, da ni pričakovati, da bo to besedno zvezo potrošnik prevajal v celoti. Pomensko se tako znaka tudi v zadostni meri razlikujeta. Tožnik ima sicer prav, da povprečni potrošnik ne analizira znamk tako kot toženka (ki tovrstno presojo mora opraviti), temveč jih dojema kot celote, kar pa zlasti v obravnavanem primeru (glede na zgoraj navedeno) še bolj potrjuje pravilnost zaključka upravnega organa, ki ga tožnik s svojimi ugovori po oceni sodišča ni mogel izpodbiti. Kot pa je tožniku pojasnila že toženka, pa je šlo v primeru LIFE : THOMPSON LIFE (sodba, št. C-120/04) za besedni znamki (besede z običajnimi črkami), ki nista vsebovali nobenih dodatnih razlikovalnih elementov, zaradi česar izpodbijana odločitev ne odstopa od odločitve v citirani sodbi Evropskega sodišča. Sodišče pa tudi ne more slediti trditvi tožnika, da bi moral upravni organ upoštevati tudi enakost oziroma podobnost blaga, ne glede na to, za kakšno vrsto blaga gre. Glede na zgoraj citirano določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 morata biti za preprečitev registracije znamke hkrati izpolnjena dva pogoja: podobnost oziroma enakost prijavljenega znaka in znaka registrirane znamke ter podobnost oziroma enakost blaga in storitev, na katere se prijavljeni znak in registrirana znamka nanaša. Ob ugotovitvi, da si znaka nista podobna, je tako primerjava blaga brezpredmetna, zaradi česar tožnik ne more uspeti z ugovorom o materialnopravno napačni opustitvi presoje organa enakosti oziroma podobnosti blaga.

Ker pa si znaka nista podobna, ne more priti tudi do verjetnosti zmede v javnosti in verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko (točka b). Zakon nastanek navedenih posledic iz točke b) namreč veže zgolj na primere, ko so si znaki med seboj zamenljivo podobni, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba organa pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Stroškovni zahtevek tožnika in stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.