Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni moglo z gotovostjo zaključiti, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki (ni dokazano, zlasti z upoštevanjem mnenja sodnega izvedenca, da je do poškodbe - padca pokrova na nožni palec - prišlo, tako kot je zatrjeval tožnik), je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2008 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 3.819,24 EUR v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je izvedenec iz varstva pri delu dne 2. 2. 2011 v dopolnilnem mnenju ugotovil, da bi glede na položaj cevi in vrat klimata lahko prišlo do tega, da bi dvignil vrata ter jih iztaknil, ta pa bi se lahko postavila pod kot. Sam je zmedeno na obravnavni vendarle dokazal, da je pri odpiranju vrat klimata prišlo do poškodbe iz razloga, ker so se zarotirala zaradi dotika s cevjo. Na ogledu na kraju dogodka, ki je bil opravljen zaradi izdelave dopolnilnega mnenja, je to nazorno prikazal. Opozarja na izpovedbi prič višje medicinske sestre B.B. in zdravnice S.K.J., pri katerih se je oglasil zaradi poškodbe. Zdravnica je potrdila, da je prišel k njej dne 11. 01. 2006 ter ji povedal, da mu je dne 10. 01. 2006 padel težak predmet na nogo. Glede sporne izjave z dne 12. 01. 2006 navaja, da jo je pripravila tožena stranka ter izsilila, da jo je podpisal. Iz nje izhaja, da je ob menjavi jermena na klimatu dobil dodatno poškodbo prsta. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče P.P., ki ve, da se je nezgoda pripetila dne 10. 01. 2006, saj je skupaj s I.P. pisal zapisnik o nezgodi. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njegove zahtevke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s predlogom, da se izvede postopek pred drugim predsednikom senata.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje, nadalje izvedlo dokaz z neposrednim zaslišanjem izvedenca ter zaslišalo še ostale potrebne priče, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu že drugih razsodilo. Tožnik zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu z dne 10. 01. 2006, ko naj bi mu pri snemanju vrat oz. pokrova klimata, ta padel na palec leve noge in ga poškodoval. Zaradi neznosnih bolečin je iskal zdravniško pomoč. Po njegovem je na strani tožene stranke izkazana objektivna odgovornost, saj je takrat opravljal nevarno dejavnost, do poškodbe pa je prišlo brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je preizkusilo obstoj temelja odškodninske odgovornosti tako, da je zaslišalo tožnika, priče, v postopek pa je pritegnilo tudi izvedenca za varstvo pri delu D.B., ki je izdelal pisno mnenje.

Izvedenec je v ponovljenem dokaznem postopku takšno mnenje dopolnil, pri čemer je bil tudi neposredno zaslišan ter je odgovoril tako na pripombe in vprašanja strank kot sodišča. Poleg tega sta bili glede okoliščin nudenja zdravniške pomoči zaslišani višja medicinska sestra B.B. in zdravnica dr. S.K.J.. Sodišče prve stopnje je po tako izvedenih dokazih, ko je natančno analiziralo podane izvedenčeve ugotovitve in ocenilo izpovedbe prič, ob tem da se je na obravnavi tudi neposredno prepričalo, kako je tožnik takrat snemal pokrov, na podlagi ugotovljenih dejstev izkazalo dvom, da bi se tožnik resnično poškodoval na delu pri toženi stranki. Sprejete razloge je v sodbi zadovoljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnik v skladu s trditvenim bremenom dokazal, da je prišlo do njegove poškodbe kritičnega dne na način, kot je bil prikazan na ogledu na kraju dogodka. Tožnik je v svoji izpovedbi priznal (list. št. 38) in potem na naroku glavne obravnave dne 03. 12. 2009 nazorno fizično prikazal, da je takrat snemal pokrov s klimata v čepečem položaju. V tej zvezi je sodišče prve stopnje izvedencu postavilo vprašanje, če je na tako prikazan način lahko prišlo do poškodbe. Izvedenec je v pisnem mnenju glede tega odgovoril (list. št. 82), da v takšnem položaju ne bi bilo možno, da bi mu padel pokrov na nogo, saj so v čepečem položaju stopala skrita in so kolena pred njimi. Sicer pa če bi tožnik snemal pokrov po pravilnem postopku in bi mu še kdo pomagal, mu sploh ne bi padel na nogo, niti ne pod kotom.

Tožnik je tudi v ponovljenem postopku na naroku dne 25. 01. 2011 (list. št. 148) demonstriral način, kako je takrat snemal pokrov klimata v čepečem položaju, pri čemer je z razširjenimi rokami prikazal, kako je izvlekel zgornji rob pokrova, nato pa ga istočasno dvignil, potegnil k sebi in pri tem zadel z zgornjim delom v zeleno cev, zaradi česar naj bi se pokrov zarotiral in pod kotom padel na nogo. Izvedenec, ki je bil takrat prisoten na naroku, je odgovoril, da so takšne trditve težko mogoče. Tudi sicer je izvedenec, ko je opravil ogled kraja dogodka, v 3. toč. dopolnitve pisnega mnenja (list. št. 154) ugotovil, da v čepečem položaju (kot ga je tožnik prikazal na narokih) skoraj ni možnosti, da bi lahko vogal pokrova poškodoval tožnikovo nogo. Ne glede na to, se je izvedenec opredelil tudi do načina snemanja pokrova, ki ga je tožnik prikazal na ogledu kraja dogodka in sicer v položaju, da je takrat stal oz. bil le sklonjen (list. št. 153). Izvedenec je nakazal, da je v tem primeru obstajala možnost, da bi pokrov lahko zarotiral in z enim vogalom padel tožniku na nogo pod kotom.

Vendar gre po ugotovitvi pritožbenega sodišča pri zadnjem izvedenčevim mnenjem zgolj za možnost, ki ustreza pojmu verjetnosti, ki je nižja od prepričanja ali gotovosti, kot najvišje stopnje materialne resnice. Pri gotovosti gre za natančno predstavitev stvarnosti, pri čemer predstavlja prepričanje nižjo stopnjo skladnosti s stvarnostjo. Vendar je v civilni pravdi uporabljivo prepričanje le za ugotavljanje dejstev materialnega prava. Verjetnost zadošča le za nekatera dejstva procesnega prava (tako Jože Juhart, komentar k pravdnem postopku, Ljubljana 1974, stran 31). To pa po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da je potrebno zadnjo možnost, glede katere je izvedenec nakazal zgolj za verjetno, da je prišlo do poškodbe na način, ko je tožnik snemal pokrov v stoječem položaju, izključiti, saj bi o tem zadostovalo samo prepričanje ali gotovost, da se je tožnik poškodoval na opisan način. V tej zvezi je sklicevanje pritožbe, da je tožnik pri fizičnem prikazu opravila v razpravni dvorani deloval zmedeno, nesprejemljivo, saj je nenazadnje tako v prvem kot v ponovljenem postopku, to je na dveh narokih, pred tem pa je to potrdil še v svoji izpovedbi, vedno enako prikazal način snemanja pokrova klimata v čepečem položaju. Namen sodnega postopka je v ugotavljanju odločilnih dejstev, ki jih ugotovi oz. zazna sodišče tudi neposredno z dejanskim prikazom dejanja. Sodišče pa prosto presoja dokaze in pri sprejemanju dokazne ocene ni vezano na nobena dokazna pravila. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti soglaša z obrazloženimi razlogi v izpodbijani sodbi, da se takrat tožnik ni poškodoval na način, za katerega se zavzema.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče T.P., da je do tožnikove nesreče dejansko prišlo dne 10. 01. 2006. Navedeni delavec, ki je bil zunanji izvajalec, je izpovedal, da je takrat delal v sosednjem prostoru, ki je povezan s prostorom, kjer je bila klimatska naprava. O konkretnem opravilu tožnika ni vedel, mu je pa ta kasneje povedal, da mu je padel na nogo pokrov klimata (list. št. 40). Vendar je poudaril, da o samem padcu pokrova ni ničesar slišal, niti ne tega, da bi tožnik zavpil od neznosnih bolečin. Tudi ni ugotovil, da bi tožnik morda šepal. Poleg tega ni opazil, da bi bila vrata oz. pokrov snet. Po stališču pritožbenega sodišča tudi tako ugotovljena dejstva ne potrjujejo gotovosti oz. vsaj prepričanja, da se je tožnik takrat dejansko poškodoval na delu pri toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje glede tega vprašanja pravilno postopalo, ko je zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).