Jedro

Lastniki stanovanj določene večstanovanjske stavbe sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku.

Po določbi 3. odst. 76. člena ZPP sicer lahko sodišče, z učinkom za konkretni primer, izjemoma podeli sposobnost biti stranka nekomu, ki nima pravne sposobnosti, če izpolnjuje določene pogoje (t. im. podeljena sposobnost biti stranka), toda o tem ni dolžno odločati brez njegove zahteve, naj se mu podeli sposobnost biti stranka.

Tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

o b r a z l o ž i t e v : Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17404/2009 z dne 18. 2. 2009, s katerim je tožencema naloženo plačilo terjatve in so odmerjeni izvršilni stroški, ter zavrglo tožbo.

Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da je iz listin, priloženih v spisu, razvidno, da je upravnik, družba S., d.o.o., kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu Č. 2 v L., vložil tožbo v imenu etažnih lastnikov. Tožniki so etažni lastniki večstanovanjske hiše, ki imajo svojo subjektiviteto, da nastopajo kot pravdna stranka. Splošno znano dejstvo je, da so lastniki stanovanj etažni lastniki. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je menilo, da skupnost lastnikov oziroma lastnikov stanovanj ne more biti stranka postopka, ker ni vpisana v poslovni register, lastniki stanovanj pa niso navedeni poimensko. Tožbo je torej zavrglo, ker je štelo, da gre za neobstoječo stranko, in ne morebiti za napačno označbo stranke. Takšno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je bilo stališče starejše sodne prakse, ki je nastala v času prej veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ko še ni veljala določba 2. odst. 68. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Sedanja veljavna sodna praksa lastnikom večstanovanjske stavbe, ki jih zastopa upravnik, priznava status stranke v pravdah zoper neplačnika sredstev v rezervni sklad. V pravdah zaradi neplačila v rezervni sklad so skladno z 119. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) upniki vsi etažni lastniki, razen dolžnik, zato so vsi aktivno legitimirani. Praksa je pokazala, da je poimensko navajanje etažnih lastnikov nesmiselno in je primernejša označba stranke tako, da se navede, da so upniki lastniki večstanovanjske stavbe na določenem naslovu. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj določbe SZ-1 in SPZ podeljujejo civilni skupnosti lastnikov stanovanj oziroma etažnim lastnikom pravno subjektiviteto, čeprav ne obstajajo kot fizična ali pravna oseba. Končno še opozarja, da lahko sodišče prizna skupnosti lastnikov stanovanj status stranke v pravdi na podlagi določbe 3. odst. 76. člena ZPP. Sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Toženca sta na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem smislu. Po 1. odst. 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Sposobnost biti stranka pa ima lahko tudi stranka, ki ni pravna oseba, če poseben predpis določa, da je lahko pravdna stranka (2. odst. 76. člena ZPP). SZ-1 in SPZ skupnosti etažnih lastnikov ne podeljujeta pravdne sposobnosti. Navedena zakona ne določata, da se lahko stranko v sodnem postopku navede kot “lastniki stanovanj“ oziroma „etažni lastniki“. Določba 2. odst. 68. člen SZ-1, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša le na označbo pogodbene stranke. Zakona ne dajeta podpore, da se sme stranko v pravdnem postopku navesti s splošno opredelitvijo „lastniki stanovanj“ ali „etažni lastniki“, skupaj z natančno označbo večstanovanjske stavbe. Ne drži pritožbeno stališče, da gre sodna praksa v smeri priznavanja statusa pravdne stranke stranki s tako posplošeno označbo (1). Statusa pravne osebe skupnost lastnikov stanovanj ne dobi po zakonu, temveč z registracijo pri pristojnem sodišču. Lastniki stanovanj določene večstanovanjske stavbe (t. im. etažni lastniki stanovanjske stavbe) sami po sebi nimajo sposobnosti biti stranka v postopku. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v sodni register ugotovilo, da tožeča stranka z imenom L. s. Č. 2, L., ne obstaja kot pravna oseba. Pravilno je zato v smislu 1. odst. 83. člena ZPP pozvalo tožečo stranko (s sklepom 14. 8. 2009), da v roku 8 dni ukrene, kar je treba, da se bo postopek lahko nadaljeval z osebo (ali osebami), ki je (so) lahko pravdna stranka. To bi lahko storila tako, da bi namesto „L. s. s. h. Č. 2“, ki nima sposobnosti biti stranka, navedla etažne lastnike (fizične in pravne osebe), ki imajo sposobnost biti stranka v smislu 1. odst. 76. člena ZPP. Tožeča stranka pomanjkljivosti ni odpravila. V vlogi z dne 28. 8. 2009 je ponovno navedena kot upnik “L. s. Č. 2“. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razveljavilo sklep o izvršbi in zavrglo tožbo, ker tožeča stranka tudi po dopolnitvi tožbe, ni bila opredeljena tako, da bi bila sposobna biti stranka.

Po določbi 3. odst. 76. člena ZPP sicer lahko sodišče, z učinkom za konkretni primer, izjemoma podeli sposobnost biti stranka nekomu, ki nima pravne sposobnosti, če izpolnjuje določene pogoje (t. im. podeljena sposobnost biti stranka), toda o tem ni dolžno odločati brez njegove zahteve, naj se mu podeli sposobnost biti stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka po pozivu na dopolnitev tožbe ni predlagala, naj se ji prizna lastnost stranke, zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Potemtakem ne gre za očitano relativno bistveno kršitev postopka, ki tudi sicer po 1. odst. 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Pritožbeno sodišče je zato, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovora na pritožbo tožene stranke pa pritožbeno sodišče, glede na njegovo vsebino, ne ocenjuje kot potreben strošek (1. odst. 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov, ampak jih morata kriti sami (1. odst. 165. člena ZPP).

(1) V obravnavani zadevi gre za izterjavo sredstev rezervnega sklada, ki so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, kar narekuje vsem ali nekaterim etažnim lastnikom ali pa samo enemu od etažnih lastnikov, da zahtevajo vplačilo v rezervni sklad od neplačnika (2. odst. 119. člena SPZ). To dodatno kaže, da je zahtevana opredelitev posameznega etažnega lastnika (fizične ali pravne osebe)- z obveznimi podatki (2. odst. 106. člena ZPP).