Jedro

V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo.

V obravnavani zadevi je prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi. Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku obračunati in izplačati plačo za obdobje od 8. 5. 2017 do 31. 3. 2018 v višini, opredeljeni v izreku sodbe za vsak posamezni mesec, in od bruto zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca; kakor tudi, da je dolžna toženka tožniku plačati 10.236,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega v izreku sodbe opredeljenega zneska od 16. dne v posameznem mesecu do plačila (I. odstavek izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti njene stroške v višini 1.925,78 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. odstavek izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med strankama sporno, ali je tožnik za obdobje med 8. 5. 2017 in 31. 3. 2018 upravičen do plačila plače, stroškov prevoza in prehrane, primarno na podlagi delovnega razmerja, podrejeno pa na podlagi pogodbe o poslovodenju. Očitno pa je spregledalo, da je tožnik slednjo podlago navedel že v pripravljalni vlogi z navedbo, da s tožbo terja plačilo za opravljeno delo po pogodbi o poslovodenju za navedeno obdobje; v kolikor sodišče meni, da tožnik ni upravičen do plačila po pogodbi o poslovodenju kot pogodbi o zaposlitvi, pa je tožnik za to obdobje upravičen do plačila po pogodbi o poslovodenju kot podjemni pogodbi. 12. člen navedene pogodbe določa, da toženka tožniku nakaže neto znesek, pri čemer bruto znesek znaša 3.750,00 EUR. Sodišče se do teh navedb v izpodbijani sodbi ni opredelilo, s čimer je kršilo pravico tožnika do sojenja. Tožnik je na poziv sodišča navedel, da je z delom po pogodbi o poslovodenju začel 8. 5. 2017, v zavarovanje pa je bil prijavljen 1. 4. 2018. Čeprav je bil tožnik v tem obdobju sicer zaposlen pri družbi A. d. o. o., je delo po pogodbi o poslovodenju izvajal in nikoli ni bilo dogovorjeno, da bo delal brezplačno. Sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnik v tem obdobju opravljal funkcijo direktorja, nato pa zaključilo, da ni upravičen do plačila skladno z določbami ZDR-1, ker v tem obdobju ni bil zaposlen pri toženki, ni pa se opredelilo do pravice tožnika, da je za svoje delo upravičen do plačila po pogodbi o poslovodenju kot podjemni pogodbi. Brez obrazloženega razloga za tako stališče je zgolj zaključilo, da tožnik do izplačil na podlagi pogodbe o poslovodenju ni upravičen. Ker sodišče ugotavlja, da je tožnik opravljal delo direktorja, hkrati pa mu zanika pravico do plačila za opravljeno delo, je sodba sama s seboj v nasprotju. Glede potnih stroškov se sodišče sklicuje na 13. člen pogodbe, ki določa, da se ti stroški izplačujejo mesečno na podlagi računa s specifikacijo, ki ga poslovodja predloži do 15. v naslednjem mesecu, hkrati pa navede, da obveznost nastane s sklenitvijo posla in ne z izstavitvijo računa. Tožnik je v vlogi natančno pojasnil, kako je obračunal potne stroške na relaciji Ljubljana - Ankaran in nazaj ter da jih je obračunal za vse delovne dneve, s čimer je podal specifikacijo v skladu z drugim odstavkom navedenega člena pogodbe, zahtevek je natančno opredelil tudi po višini. Toženka je zgolj pavšalno zahtevala, da bi moral tožnik za vsak dan posebej dokazati prisotnost, ob tem pa niti ni navedla, da bi bil tožnik kadarkoli odsoten. Pogodba o poslovodenju predvideva prisotnost poslovodje. Sodišče bi moralo odločiti po prosti presoji dokazov in sorazmerno s tem delom zahtevka, ki znaša 8.798,40 EUR. Stranki sta na enak način obračunavali prevozne stroške in stroške prehrane od 1. 4. 2018 dalje, torej sta imeli tak način v mislih tudi ob podpisu pogodbe o poslovodenju. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na tožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Izpodbijana odločitev je po prepričanju toženke pravilna in utemeljena. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za presojo, ali je tožnik upravičen do plačila po pogodbi o poslovodenju kot podjemni pogodbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo tožbenega zahtevka po vseh možnih pravnih podlagah, ki bi glede na podano trditveno podlago strank prišle v poštev, v posledici take zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo tudi pravno relevantno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahteval plačilo plač in stroškov prevoza in prehrane, kar je utemeljeval na podlagi pogodbe o poslovodenju z dne 5. 5. 2017. Med strankama že v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da sta navedenega dne podpisali pogodbo o poslovodenju (priloga A4), ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 5. 2017 do 30. 4. 2027. Toženka je tožnika 8. 5. 2017 imenovala za svojega direktorja (priloga A1) in tožnik je pri njej to funkcijo opravljal, zaposlil pa se je pri toženki šele 1. 4. 2018 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2018 (priloga B2). Pred tem in do 31. 3. 2018 je bil tožnik zaposlen pri družbi A. d. o. o. za polni delovni čas (prilogi A9 in B3). Tožnik je v obravnavani zadevi na podlagi pogodbe o poslovodenju z dne 5. 5. 2017 zahteval plačilo plače in stroškov prevoza in prehrane za obdobje od 8. 5. 2017 do 31. 3. 2018, torej za obdobje, ko s toženko še ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil takrat zaposlen pri drugem delodajalcu, družbi A. d. o. o. Tožnik je od toženke primarno zahteval navedeno plačilo na podlagi pogodbe o poslovodenju kot pogodbe o zaposlitvi, podrejeno pa na podlagi te pogodbe kot podjemne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je skopo obrazložen zaključek, da tožnik do uveljavljanega plačila ni upravičen (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 8 in 9), sprejelo na podlagi ugotovljenega, da tožnik za uveljavljano obdobje ni upravičen do plače in povračila stroškov prevoza in prehrane skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1), ker v tem času ni bil zaposlen pri toženki, saj je bil z njo v delovnem razmerju šele od 1. 4. 2018 dalje. Prav tako pa tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni upravičen do izplačil na podlagi pogodbe o poslovodenju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zgolj nejasno navedlo, da je bil tožnik od 8. 5. 2017 dalje direktor toženke in je na podlagi pogodbe o poslovodenju sam odrejal izplačila plač kakor tudi drugih stroškov, po njegovi izpovedbi pa toženki ni nikoli izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške po pogodbi o poslovodenju. Po pogodbi o poslovodenju je bilo dogovorjeno, da bo tožnik za povračilo potnih stroškov predložil račun s specifikacijo. Sodišče prve stopnje je ob tem podalo še (sicer pravilno) materialnopravno naziranje, da je račun zgolj enostranska listina z določeno dokazno vrednostjo, ni pa nastanek obveznosti vezan na izdajo računa.

8. Glede na zgoraj povzeto skopo obrazložitev prvostopne odločitve sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbeni graji, da se sodišče prve stopnje ni (dovolj) opredelilo do pravice tožnika, da je za svoje delo upravičen do plačila po pogodbi o poslovodenju kot podjemni pogodbi. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da je trditveno podlago za to podal že v postopku na prvi stopnji, in celo pred pozivom sodišča prve stopnje v tej smeri. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča tožbenega zahtevka ni presojalo tudi na tej podlagi, čeprav bi ga moralo, saj je tožnik zadostne in konkretne trditve v tej smeri pravočasno podal. Sicer pa v skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP tožeča stranka v tožbi ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka (navesti mora le ustrezne dejanske trditve), če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano. Sodišče pa je dolžno utemeljenost tožbenega zahtevka presoditi z vidika vseh pravnih podlag, ki bi glede na podano trditveno podlago strank utegnile priti v poštev.1 Tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo. Glede utemeljenosti zahtevka na podlagi delovnega razmerja je sicer pravilno pojasnilo, da tožnik, ki v tistem obdobju ni bil v delovnem razmerju (tega niti ni zatrjeval), do plačila ni upravičen. V zvezi z uveljavljanim plačilom na podlagi podjemne pogodbe pa se je sodišče prve stopnje zadovoljilo z nejasno ugotovitvijo, da tožnik toženki nikoli ni izstavil nobenega računa za opravljene storitve ali potne stroške ter da je kot direktor toženke od 8. 5. 2017 dalje sam odrejal izplačila plač in drugih stroškov. Upoštevaje materialnopravno pravilno stališče, da nastanek obveznosti ni vezan na izdajo računa (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 9), je tudi nepravilno kakršnokoli obratno sklepanje, da dejstvo tožnikove opustitve izstavitve računa že dokazuje, da toženkina obveznost plačila v razmerju do tožnika ni nastala. Sodišče prve stopnje iz 13. člena pogodbe o poslovodenju pravilno povzema dogovor, da se poslovodji potni stroški izplačujejo mesečno na podlagi predloženega računa s specifikacijo. Čeprav je bil v skladu s tretjim odstavkom 13. člena navedene pogodbe tožnik kot poslovodja izrecno pooblaščen za nakazilo dogovorjenega nadomestila stroškov (v 15 dneh po predložitvi računa), ni pravilno sklepanje, ki ga je mogoče implicitno razbrati iz skope obrazložitve prvostopne odločitve, da zaradi okoliščine, da tožnik takega izplačila stroškov (sebi) ni odredil, do povračila le-teh ni upravičen.

9. V zvezi z dolžnostjo presoje tožbenega zahtevka po vseh možnih pravnih podlagah je pritrditi navedbam toženke, da upoštevaje delitev pristojnosti med sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi delovnimi sodišči slednja, ki so pristojna za odločanje o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, praviloma ne bi bila pristojna za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih iz naslova podjemne pogodbe kot pogodbe civilnega prava, kar v skladu z 32. členom ZPP spada v pristojnost okrožnega sodišča splošne pristojnosti. Ob tem pa ni bilo mogoče spregledati, da je v obravnavani zadevi prišlo do ustalitve pristojnosti delovnega sodišča. Slednje se je namreč v tej zadevi že izreklo za nepristojno za odločanje in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kopru, ki pa pristojnosti ni sprejelo. V sporu o pristojnosti, ki ga je sprožilo, je Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek 25. člena ZPP) odločilo, da je o zahtevkih za izplačilo plač, povračilo potnih stroškov in stroškov za prehrano, stvarno in krajevno pristojno Delovno in in socialno sodišče v Ljubljani, torej sodišče, ki je sodilo v predmetni zadevi (sklep VS RS III R 16/2021 z dne 24. 8. 2021 na list. št. 22 do 24 spisa). Zato sodišču prve stopnje v konkretnem primeru ni (več) mogoče odrekati pristojnosti za sojenje v tej zadevi, tudi če pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki bi lahko prišla v poštev, ni delovnopravne narave.

10. Poleg zgoraj pojasnjenega upoštevaje navedbe strank in druge podatke v spisu tudi ni mogoče spregledati, da je dejansko razmerje med strankama, na katerem temelji obravnavani tožbeni zahtevek, mnogo kompleksnejše, kot ga je v skopi obrazložitvi materialnopravno napačne oz. vsaj preuranjene odločitve raziskalo in v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje. Le-to si je odločanje poenostavilo tako, da je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo zgolj na podlagi vprašanja obstoja delovnega razmerja med strankama v relevantnem obdobju in posledične obveznosti plačila terjatev iz delovnega razmerja. V zvezi z zahtevanim povračilom stroškov prehrane, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker se za tako povračilo stranki v pogodbi o poslovodenju nista dogovorili, v tem delu pa pritožba sodbe izrecno niti ne izpodbija, je dodati, da bi bilo taki odločitvi na načelni ravni mogoče pritrditi. Vendar pa iz izreka niti iz obrazložitve prvostopne sodbe ni bilo mogoče razbrati, kateri del uveljavljanega zneska se nanaša na povračilo teh stroškov, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločitve v celoti.

11. Ker je zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (prvi odstavek 355. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati tožnikove trditve in utemeljenost tožbenega zahtevka glede na sklenjeno pogodbo o poslovodenju tudi na podlagi določb o podjemni pogodbi (619. do 648. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami - v nadaljevanju OZ), kakor tudi upoštevaje že podane navedbe strank o bolj kompleksni vsebini pogodbenega razmerja med njima, v zvezi s čimer sta stranki že predložili dokaze. Šele ko bo zatrjevana dejstva preizkusilo z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev, ter s tem v zvezi popolno raziskalo relevantno dejansko stanje, bo lahko sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno odločilo o tožbenem zahtevku ter svojo odločitev, kakor tudi miselni proces pravnega sklepanja, ki je do nje pripeljal, ustrezno (dovolj izčrpno) obrazložilo.

12. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme sodišče druge stopnje v primeru, če ugotovi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, odločbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje zaradi preizkusa tožbenega zahtevka z vidika vseh možnih pravnih podlag izpeljati še pretežni del dokaznega postopka. Če bi to opravilo sodišče druge stopnje, bi prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

13. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-133/04-17 z dne 1.12.2005, Up-603/13-9 z dne 16.2.2016: Utemeljenost zahtevka mora sodišče presoditi na osnovi vseh pravnih podlag, ki glede na opisan dejanski stan pridejo v poštev.