Jedro

Zahtevek, ki ga je tožnik ponovno postavil v pripravljalnem spisu 25.02.2002 in o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločalo, ni stvarnopravni, kot v pritožbi napačno zatrjuje toženec, ampak je obligacijski zahtevek, da tožena stranka sklene pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice.

Tožnica je v tožbi zatrjevala in zahtevala, da sodišče naloži tožencu sklenitev služnostne pogodbe na podlagi v zapuščinskem postopku sklenjenega dednega dogovora med tožencem in njegovimi brati in sestrami, dediči po pokojni M. P.. Pritožbeno sodišče je že v prvi razveljavitveni odločbi sodišču prve stopnje povedalo, da se lahko tak dedni dogovor šteje kot pogodba v korist tretjega, na podlagi katere ima tretji, po 149. čl. ZOR, lastno in neposredno pravico, da terja nasproti dolžniku izpolnitev dogovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 in 3 izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

V preostalem še izpodbijanem delu (v točki 1 izreka) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da sklene s tožečo stranko dogovor o ustanovitvi služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... vpisane pri vl. št. ... k. o. S. H. v širini 1 m v parcelo št. ... v razdalji 15 m, ob meji s parc. št. ... vpisano v vl. št. ... k. o. S. H. za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... vpisane v vl. št. ... k. o. H. in dovoliti vpis te služnostne pravice v zemljiško knjigo, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta sodba, ko bo postala pravnomočna. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 397.510,00 SIT stroškov pravdnega postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.12.2003 dalje do plačila. Pod točko 1. pa je pravdni postopek v obsegu, ki se nanaša na tožnika M. S. zaradi umika tožbenega zahtevka ustavilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede odločitve v točki 1. izreka, saj je sodišče s sodbo ustavilo postopek, čeprav bi moralo odločiti s sklepom in ne sodbo. Sodišče je tako izdalo napačno odločbo. Zato predlaga, da se v tem delu razveljavi zadeva in vrne sodišču v ponovno odločanje. Sodišče pa je tudi napačno odločilo o njegovi dolžnosti skleniti pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, odločitev pa je v tem delu tudi neizvršljiva. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji po razveljavitvi sodbe z dne 18.12.2000 na narokih predočila dejstvo, da ni več lastnica nepremičnin, ki so vpisani v vl. št. ..., saj je z darilno pogodbo med zakoncema z dne 07.12.2000 eno polovico navedenih nepremičnin podaril svoji ženi P. E., preostalo polovico pa z izročilno pogodbo svojim otrokom D., M. in P. B. N., vsakemu v enakem deležu. Tako so bili ob izdaji sodbe solastniki teh nepremičnin njegovi otroci in žena, zato je tudi ugovarjal pasivno legitimacijo. Sodišče prve stopnje se do teh njegovih navedb ni opredelilo, čeprav so bistvene za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče se je zgolj sklicevalo na določbo 190. čl. ZPP, vendar je sodišče napačno štelo, da je ta določba tudi materialne narava in ne le procesne. Za presojo utemeljenosti zahtevka ni relevantno določilo 190. čl. ZPP pač pa določila materialnega prava, v tej zadevi stvarnega prava. Ali je zahtevek utemeljen ali ne je dolžno sodišče presojati zgolj in samo na podlagi določb stvarnega prava. Sodišče na podlagi 190. čl. ZPP sicer lahko dokonča postopek, vendar to ne pomeni, da lahko zahtevku tudi ugodi, če ob izdaji odločbe toženec ni več lastnik. Tožeča stranke je zahtevek, o katerem je sodišče odločalo postavilo v pripravljalni vlogi 25.02.2002, ki jo je toženec prejel marca 2002 in šele takrat je začela o tem zahtevku tudi teči pravda. V tem času pa ni bil več izključni lastnik parcele, kasneje pa sploh ni bil več lastnik, zato ga sodišče ne more zavezati, da sklene veljavni dogovor o ustanovitvi služnostne pravice. Sodišče bi moralo presojati, ali je zahtevek izvršljiv in ker ni več lastnik nepremičnin se takšna sodba tudi ne more izvršiti. Zato bi sodišče moralo zahtevek zavrniti. Sicer pa se sodišče prve stopnje v utemeljitev svoje odločitve ni spuščalo pač pa se v celoti sklicuje na razloge višjega sodišča v sklepu, opr. št. Cp 1183/2001, s katerim je sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je tudi napačno obrazlagalo dedni dogovor in tudi napačno zaključilo, da naj bi bila ustanovljena stvarna služnost. Pri tem sodišče ni obrazložilo to, na kar je bilo že opozorjeno in sicer, da mora obrazložiti, ali je bila dogovorjena stvarna ali osebna služnost. Sodišče se le sklicuje na odločitev v sklepu višjega sodišča. Utemeljevanje odločitve sodišča s sklicevanjem na trditve tožnice, da je bil smisel sklenitve dogovora koristnejše in udobnejša uporaba dovozne ceste je neutemeljena in v nasprotju sami vsebini dogovora. Neutemeljeno zato, ker tožnica pri sklepanju dogovora sploh ni bila prisotna in ji zato smisel dednega dogovora ne more biti znan. Sodišče tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da bi bila osebna služnost zgolj v korist tožnice v konkretni situaciji nerealna. Sodišče bi moralo obrazlagati izjavo volje dedičev po pokojni P. M., takšna izjava volje pa ne pripelje do zaključka, da je bil dne 21.01.1999 sklenjene dogovor, da se toženec zavezuje k sklenitvi dogovora o ustanovitvi stvarne služnosti. Sodba pa tudi nima nobenih razlogov glede podanega ugovora zastaranja, saj je terjatev zastarana in je zato obveznost toženca ugasnila. Tožeča stranka je ta zahtevek vložila 25.02.2002, kar je več kot 10 let po sklenitvi dednega dogovora z dne 21.01.1992. Zato bi sodišče moralo presojati tudi njegov ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je zmotno v tem delu uporabilo materialno pravo, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo najprej spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov ali pa da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vendar pred spremenjenim sodnikom. To utemeljuje s tem, ker sodnica, ki je vodila postopek po razveljavitvi ni sledila napotkom sodišče druge stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Zahtevek, ki ga je tožnik ponovno postavil v pripravljalnem spisu 25.02.2002 in o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločalo, ni stvarno pravni, kot v pritožbi napačno zatrjuje toženec, ampak je obligacijski zahtevek, da tožena stranka sklene pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice. Toženec tudi napačno zatrjuje, da zahtevek ni izvršljiv zato, ker je tekom postopka odsvojil nepremičnine svojim ožjim družinskim članom. Tožnik lahko zahteva od toženca sklenitev služnostne pogodbe, v kolikor pa predmet ne obstaja več, pač sledijo sankcije, ki jih za takšne primere določa Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka spornega razmerja (1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Zato ti očitki pritožbe niso utemeljeni. Zahtevek, ki ga je tožnik postavil v pripravljalnem spisu 25.02.2002 ima vse pogoje, ki so potrebni za sklenitev služnostne pogodbe - natančno je opisana pravica, kot tudi določno navedeno, kje poteka služnostna pravica oz. je določno naveden predmet zahtevka.

Tožnica je v tožbi zatrjevala in zahtevala, da sodišče naloži tožencu sklenitev služnostne pogodbe na podlagi v zapuščinskem postopku sklenjenega dednega dogovora med tožencem in njegovimi brati in sestrami, dediči po pokojni M. P.. Pritožbeno sodišče je že v prvi razveljavitveni odločbi sodišču prve stopnje povedalo, da se lahko tak dedni dogovor šteje kot pogodba v korist tretjega, na podlagi katere ima tretji, po 149. čl. ZOR, lastno in neposredno pravico, da terja nasproti dolžniku izpolnitev dogovora. Ker je bilo ves čas postopka sporno, ali je bila dogovorjena osebna ali stvarna služnost, bi moralo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe na podlagi ocene vseh dokazov obrazložiti, zakaj meni, da so se sestavljalci dednega dogovora dogovorili o ustanovitvi stvarne služnosti. Pritožnik pravilno opozarja, da sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Ko je sodišče prve stopnje obrazlagalo vsebino dednega dogovora je le povzemalo navedbe pritožbenega sodišča iz sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni samo ocenjevalo dednega dogovora oz. ni ocenjevalo izpovedb prič - strank dednega dogovora. Predvsem iz izpovedb le-teh in iz ocene ostalih dokazov in iz razlage dednega dogovora bi lahko zaključilo, kakšen je bil dogovor oz. zaveza toženca. Sodišče prve stopnje pa pri ugotavljanju dejanskega stanja ne more le-tega ugotavljati in dokazovati z razlogi v sklepu višjega sodišča, s katerimi je ta razveljavilo sodbo. Sodišče v razlogih sodbe ni povedalo, na podlagi česa je zaključilo, "da gre v obravnavanem primeru brez dvoma za dogovor o ustanovitvi stvarne služnosti", pa čeprav mu je bilo v sklepu to naloženo. Sodišče se ne more in ne sme v razlogih sklicevati na to, kar je pritožbeno sodišče navedlo, ko je razveljavilo sodbo. Zato sodba nima nobenih razlogov o tem, kakšen je bil dogovor med strankami in je v tem delu podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Sodišče prve stopnje pa toženi stranki tudi ni odgovorilo zakaj meni, da se lahko pravda nadaljuje kljub temu, da toženec ni več lastnik nepremičnin. Sodišče bi moralo tak ugovor zavrniti z argumenti in ne zgolj za navedbo 190. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 190. čl. ZPP se nanaša predvsem na stvarno pravne zahtevke (ko kdo od tujih stvari ali pravico o kateri teče pravda) in praviloma ne velja za obligacijske zahtevke, kakršen je ta zahtevek. Vendar pa sodišče mora pretresti vsa sporna vprašanja in strankam odgovoriti na pomembne navedbe. Tožena stranka pa je tudi ugovarjala zastaranje, vendar pa se sodišče o tem ni izjasnilo, zato tudi v tem delu velja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstvo je, da je tožeča stranka postavila zahtevek za sklenitev pogodbe (ponovno) v pripravljalnem spisu 25.02.2002, zato bo sodišče moralo, ob pravilni uporabi določb ZOR o zastaranju in določb ZPP, ki urejajo spremembo tožbe ugotoviti, ali je zahtevek za sklenitev pogodbe zastaral. Pritožnik utemeljeno očita sodišča, da se pri razlagi dednega dogovora ne more sklicevati zgolj na tožničine trditve, saj tožnica ni bila stranka v zapuščinskem postopku in tudi ni sodelovala pri sklepanju dednega dogovora. Zato mora sodišče smisel dednega dogovora najprej poiskati v izpovedbah strank,ki so sklenile dedni dogovor in ob oceni izpovedb tistih prič, ki so neposredno sodelovale, pri tem pa seveda lahko upošteva tudi izpovedbo tožnice, ki je posredna priča. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob skrbni oceni vseh dokazov ponovno odločati o tem, kakšna pravica je bila z dednim dogovorom dogovorjena za tožnico, izjasniti pa se bo moralo tudi o ugovoru zastaranja ter pojasniti ali je zahtevek zastaral. V obrazložitvi sodbe pa bo moralo eni in drugi stranki odgovoriti na pravno relevantne trditve. Ker je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bilo potrebno sodbo v skladu z določbo 354. čl. ZPP razveljaviti. Iz tega razloga pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožbeni očitki, da je podana absolutno bistvena kršitev, ker je sodišče o umiku odločalo v sodbi namesto v sklepu niso utemeljeni. Res je, da se o umiku zahtevka izda sklep, vendar pa gre le za relativno kršitev, ki ni imela vpliva na pravilnost odločitve. Bistveno je, da je tožeča stranka zahtevek prvega tožnika umaknila in da je tožena stranka v pripravljalnem spisu z dne 20.03.2002 izrecno soglašala z umikom zahtevka.

Zaradi razveljavitve odločitev o glavni stvari so pritožbeno stroški nadaljnji stroški pravdnega postopka.