Jedro

Vse kar je treba v tej zadevi glede na presojo pritožbenega sodišča (Višjega sodišča v Celju) še storiti, je, da se glede na procesno ponudbo strank ugotovi, kdaj je bil v kazenskem postopku vložen premoženjskopravni zahtevek. Ni videti razumnega razloga, da pritožbeno sodišče tega ne bi moglo storiti samo. Na podlagi pooblastila iz petega odstavka 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbi zoper razveljavitveni sklep ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek, da iz podatkov spisa ugotovi manjkajoče dejstvo in samo dokončno odloči v zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne pritožbenemu sodišću v novo odločanje o pritožbi.

Obrazložitev

1. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja odškodnino na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Postopek v skladu s šestim odstavkom 20. člena tega zakona teče po pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporu majhne vrednosti. Tožnik uveljavlja odškodnino, ker mu je bila kot oškodovancu v kazenskem postopku, v katerem je uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter toženko zavezalo k plačilu 1.500 EUR z obrestmi. Zahtevek za plačilo v višjem delu (do 2.500 EUR) je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo obema pritožbama, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper ta sklep vlaga pritožbo po 357.a členu ZPP tožnik. Na prvih sedmih straneh se vsebinsko ukvarja z odločitvijo pritožbenega sodišča. Ker to ni dovoljen pritožben razlog po 357.a členu ZPP (drugi odstavek 357a. člena ZPP), Vrhovno sodišče le ugotavlja, da so te navedbe irelevantne.

5. V sklepnem delu (oziroma še pred zaključkom, spisanim na izrecno željo stranke) pa vendarle navede, da bi pritožbeno sodišče lahko samo ustrezno dopolnilo dokazni postopek, če je menilo, da je bilo s strani sodišča prve stopnje to ugotovljeno nepopolno. Sodišče prve stopnje je dejansko vpogledalo le v listinske dokaze ter neposredno zaslišalo samega tožnika. Torej ni šlo za nek zapleten dokazni postopek, ki bi ga bilo treba v celoti ponovno izvesti. Dolžnost pritožbenega sodišča je bila, da ustrezno dopolni manjkajoče dejansko stanje, če je to sploh sporno. Ne sme pa pritožbeno sodišče te svoje obveznosti prenašati na sodišče prve stopnje z izgovorom, da se bo na ta način pravdnima strankama zagotovila nadaljnja pravica do ustrezne pritožbe zoper novo sodbo sodišča prve stopnje, sam postopek pa se bo izvedel bolj ekonomično.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče na podlagi 357.a člena ZPP preizkusi, ali je pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom pravilno uporabilo razveljavitveno pooblastilo ali pa bi glede na procesno stanje zadeve moralo samo dokončno odločiti o zadevi.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je to sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zato, ker v njej ni ugotovitve, kdaj je tožnik kot oškodovanec v kazenskem postopku postavil premoženjskopravni zahtevek. Sodišče prve stopnje je namreč merila ZVPSBNO uporabilo drugače, saj je upoštevalo tek celotnega kazenskega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča to ni pravilno, marveč bi se moralo zamejiti na tek postopka od tedaj, ko je oškodovanec postavil premoženjskopravni zahtevek ter s tem varoval svojo pravico do odškodnine. Na takšno presojo pritožbenega razloga je Vrhovno sodišče vezano.

9. V nadaljevanju je zato moralo presoditi le, ali so razlogi za uporabo razveljavitvenega pooblastila prepričljivi. Te je pritožbeno sodišče podalo v 12. točki obrazložitve. Poudarilo je, da je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje opravilo tudi obravnavo, na kateri je izvedlo dokazni postopek in v dokaznem postopku tožnika tudi neposredno zaslišalo. Nadaljevalo je, da glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera ugotovljeno kršitev in pomanjkljivost lahko na bolj ekonomičen način odpravi sodišče prve stopnje že z novo izdajo in izdelavo sodbe.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da takšna obrazložitev uporabe razveljavitvenega pooblastila ni prepričljiva. Vse kar je treba v tej zadevi glede na presojo pritožbenega sodišča (Višjega sodišča v Celju) še storiti, je, da se glede na procesno ponudbo strank ugotovi, kdaj je bil v kazenskem postopku vložen premoženjskopravni zahtevek. Ni videti razumnega razloga, da pritožbeno sodišče tega ne bi moglo storiti samo. Gre za zelo preprosto dejansko ugotovitev, ki ne more biti plod kompleksnega spoznavoslovnega procesa in posebnega sintetičnega ali analitičnega dokaznega ocenjevanja ter interpretacije dejstev življenjskega primera (8. člena ZPP). Nasprotno: dokazna zahtevnost je primerljiva ugotavljanju pravočasnosti pravnega sredstva. Prav tako tudi nima nobene zveze z ustnim zaslišanjem tožnika, na katerega se dokazna ocena sodišča prve stopnje sicer tako ali tako ne opira. Spoznavoslovna preprostost se naposled odraža tudi v teži, ki jo ima to enoznačno dejstvo v luči pravice do dvostopenjskega sojenja kot razlogu za uporabo razveljavitvenega pooblastila.

11. Na podlagi pooblastila iz petega odstavka 357.a člena ZPP je zato Vrhovno sodišče pritožbi zoper razveljavitveni sklep ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v nov postopek, da iz podatkov spisa ugotovi manjkajoče dejstvo in samo dokončno odloči v zadevi.