Jedro

Če se oškodovanec kot tožilec šele v pritožbi sklicuje na kaznivo dejanje druge vrste, na glavni obravnavi pa obtožbe v ničemer ni spremenil, sodišče 1. stopnje ni kršilo kazenskega zakona v njegovo škodo, ker je o nespremenjeni obtožbi odločilo z oprostilno sodbo.

Takšna odločitev tudi ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca ... se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec ... je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obdolženca oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po I. odstavku 137. člena Kazenskega zakonika, ki naj bi ga storila v sostorilstvu na škodo oškodovanca kot tožilca L.K.. Zato so bili temu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 2.520,00 SIT in povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku,saj so razlogi izpodbijane sodbe jasni in ni nobenega nasprotja med zapisniki o zaslišanju prič ter temi razlogi.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitve kazenskega zakona na škodo oškodovanca kot tožilca. Ta je edini razpolagal z obtožbo in bi jo pred koncem glavne obravnave edini smel spremeniti ter tudi drugače pravno opredeliti. Zato sodišče prve stopnje, ki je bilo vezano na opis dejanskega stanja v obtožbi, ni bilo upravičeno ugotavljati obstoja kaznivega dejanja druge vrste (ogrožanja varnosti). Tako tudi z izpodbijano odločitvijo ni moglo storiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po II. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku.

Pa tudi v ugotovljenem dejanskem stanju ni prav nič oporečnega.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tako oba zagovora, kakor tudi izpovedbe vseh zaslišanih prič, zlasti oškodovanca kot tožilca.

Sicer ni jasen očitek o predhodnih obsodbah oškodovanca kot tožilca zgolj na podlagi izpovedb oškodovancev, saj o tem v spisu ni prav nobenega podatka. Tudi med nedostojnim obnašanjem obeh obdolžencev na glavni obravnavi in izdano oprostilno sodbo sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene zveze, zlasti ne pritiska na sodišče prve stopnje.

Po mnenju sodišča druge stopnje je oškodovanec kot tožilec pri opisu obeh dogodkov pretiraval. Sodišče prve stopnje je izrecno obrazložilo, da je šlo za medsebojne žalitve, zaradi katerih pa obdolženca v tem postopku nista bila obtožena. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje kaže še posebej izpovedba priče P.A., ki v ravnanju obeh obdolžencev istega dne ni ugotovil drugega kaznivega početja, razen besednega spora. To pa je končno dokazno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Nobenega dvoma ni, da je ozadje sporov med strankami tega kazenskega postopka civilnopravne narave, zato v pritožbi predlagano dokazovanje v tej smeri ni potrebno.

Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora oškodovanec kot tožilec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka.