Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica je na podlagi lažnih podatkov neupravičeno prejela nepovratna sredstva za nabavo kmetijske opreme, saj je preko fiktivnih računov, izdanih preko povezanih družb, želela prikazati večjo vrednost nabavljenega traktorja in prikolice, kot je bila dejanska ter si na ta način navidezno zagotoviti sredstva za plačilo kupnine v celotnem obsegu.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) kot prvostopni organ odločila, da mora tožnik vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev št. 33113-605/2009/7 z dne 25. 9. 2009, v višini 171.420,00 € skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 10. 2010 do dneva vračila v roku 8 dni od vročitve te odločbe (1. točka izreka). Znesek iz 1. točke izreka mora nakazati na tam naveden račun, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, posebni stroški v tem postopku niso nastali (2., 3. in 4. točka izreka).
V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 3. 8. 2009 vložil prošnjo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa „Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 do 2013 za leto 2009“ (v nadaljevanju: Ukrep št. 122), ki so bila razpisana z javnim razpisom za Ukrep 122: povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 do 2013 za leto 2009 (Uradni list RS, št. 35/2009-v nadaljevanju: Javni razpis). Po ugotovitvi, da je zahtevek popoln in da so pogoji izpolnjeni, so se tožniku navedena sredstva tudi odobrila in izplačala po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4., Programu razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 20013 (Uredba, Uradni list RS, št. 73/2008, 17/2009) in Javnem razpisu. Tako je Agencija izdala odločbo o pravici do sredstev št. 33113-605/2009/7 z dne 25. 9. 2009, s katero je tožniku odobrila do 171.420,00 €. Na podlagi vloženega zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev z dne 11. 8. 2010 pa so bila tožniku navedena sredstva (v višini 171.420,00 €), dne 4. 10. 2010 tudi dejansko izplačana.
Zakon o kmetijstvu (ZKme-1) v tretjem odstavku 57. člena določa, da v primeru, ko stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali ne izpolnjuje zahtev iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev ali je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
Postopek (kasnejšega) preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog je Agencija izvedla skladno z določbami 26. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. decembra 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe sveta ES št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z Ukrepi podpore za razvoj podeželja (Uredba 1975/2006/ES, Uradni list RS, št. EU I.368, 23. 12. 2006, stran 74 s spremembami). Potem, ko je z ogledoma na kraju samem že sama posumila v določene nepravilnosti, je na podlagi 34. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 4. točke Izjave vlagatelja (sestavni del prijavnega obrazca na javni razpis) Davčno upravo RS, Davčni urad Murska Sobota (DURS) zaprosila, da preveri verodostojnost računov št. 00001-2010 in št. 00002/2010, oba z dne 18. 1. 2010, izdajatelja A. d.o.o. Na tej podlagi je DURS, ki je pri tožniku istočasno opravil še davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010, v zvezi s spornima dvema računoma Agenciji posredoval zapisnik št. DT 0610-377/2010-6 (1004-14,09) z dne 14. 2. 2011 (Zapisnik). Iz njega izhaja, da sta tožnik (davčni zavezanec) in družba A. d.o.o. povezani pravni osebi ter da je bila družba A. d.o.o. vključena v preprodajno verigo zgolj zaradi fiktivnega povečanja prodajne cene obeh obravnavanih strojev in prikaza plačila celotne kupnine.
Glede na navedeno je bil tožnik s strani Agencije z dopisom z dne 15. 3. 2011 pozvan, da pojasni stvarno stanje glede v Zapisniku navedenih dejstev. Tožnik je v odgovoru navedel, da tekom inšpekcijskega nadzora ni bil obveščen o nobeni ugotovitvi pooblaščene osebe, da z zapisniškimi navedbami ne soglaša, da je zmotna ugotovitev o povezanosti pravnih oseb B. d.o.o. in A. d.o.o., zanikal je tudi ugotovitev, da je bila sporna nadgradnja obeh strojev predraga in da bi jo ceneje opravil neodvisni dobavitelj C. d.o.o.. Agencija je navedene ugovore zavrnila, ker tožnik ni predložil nobenih dejstev in dokazov, ki bi izpodbili navedene ugotovitve DURS v Zapisniku oz. posledično dokazovali verodostojnost spornih računov z dne 18. 1. 2010. Na podlagi navedenega je Agencija odločila, kot je navedeno v izreku (izpodbijane) odločbe, posledično pa tožnik, v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZKme-1, še naslednjih pet let ni upravičen do kandidiranja za predmetna sredstva iz ukrepov politike razvoja podeželja. Na podlagi 41. člena ZKme-1 pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo o zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve.
Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, prav tako je zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka ter zahtevek za vračilo plačane upravne takse ter ugotovil, da v tem (drugostopnem) postopku niso nastali posebni stroški. Sklicuje se na utemeljeno obrazložitev v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 254. člena ZUP) in še navaja, da je tožnik s pisno izjavo jamčil za verodostojnost v vlogi navedenih podatkov in dokumentacije, kakor tudi, da je seznanjen s posledicami navajanja neresničnih podatkov. Še pred inšpekcijskim pregledom DURS je bila s strani Agencije pri tožniku dne 13. 9. 2010 opravljena kontrola pred izplačilom zahtevka od zaključku investicije (pregled na kraju samem), o čemer je bil sestavljen poseben zapisnik. Pritožnik je takrat predložil izpis iz registra osnovnih sredstev z dne 13. 9. 2010, iz katerega izhaja, da ima v lasti le (en) traktor in gozdarsko prikolico, za katera so mu bila predmetna sredstva odobrena in izplačana. Ker tožnik na kraju samem takrat ni hranil relevantne manjkajoče dokumentacije, mu je bilo naloženo, da si jo pridobi v roku sedem dni ter da na prikolico namesti označevalno nalepko. Na zapisnik ni bilo pripomb, odgovorna oseba pritožnika ga je lastnoročno podpisala. Potem je bila dne 24. 11. 2010 s strani Agencije opravljena še ena (naknadna) kontrola, o čemer je bil prav tako sestavljen zapisnik, v katerem je bilo med drugim ugotovljeno, da je računa, dobavnici in prevzemna lista izdala družba A. d.o.o., garancijski list pa družba C. d.o.o., da na dan kontrole pritožnik nima evidentiranih nobenih prihodkov iz naslova opravljanja storitev z mehanizacijo, da med dokumentacijo manjkata predračuna, da Vitel nima označbe s tehničnimi podatki, da sta bili dobavnici št. 2/2010- traktor in 1/2010- prikolica naknadno predloženi, prav tako prevzemna lista za mehanizacijo. Traktor je bil po dobavnici prevzet dne 18. 1. 2010, po prevzemnem listu pa 20. 1. 2010, po zatrjevanju odgovorne osebe je pravilen datum na prevzemnem listu. Ker je prvostopni organ, na podlagi ugotovljenih dejstev, upravičeno podvomil v verodostojnost spornih računov, je ravnal pravilno in zakonito (v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUP), ko je DURS zaprosil, da preveri verodostojnost navedenih listin (računov), ki ju je družba A. d.o.o. izdala pritožniku. DURS se je na to prošnjo odzval in opravil inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da gre v zadevi za fiktivne posle med povezanimi osebami, za katere ni podlage v dejansko izvedenih dobavah blaga in storitev, temveč je njihov namen prikazovanje višje nabavne cene mehanizacije od dejanske in prikaz plačila celotne kupnine. Na podlagi vsega navedenega je prvostopni organ upravičeno zaključil, da predloženih računov ni mogoče upoštevati kot verodostojni listini, saj ne temeljita na dokazanih poslovnih dogodkih. Pritožnik je v postopku sam izjavil, da dobava gozdarske prikolice ni bila opravljena v januarju 2010, kot to izkazujejo dokumenti, temveč v juniju 2010. Pritožnik torej tudi sam priznava neverodostojnost računa št. 1/2010 z dne 18. 1. 2010 (ki mu ga je izdala družba A. d.o.o.) in ki je bil plačan dne 19. 1. 2010, iz katerega izhaja, da je bilo blago (gozdarska prikolica) dobavljeno dne 18. 1. 2010. Pritožbeni ugovor, da družba A. d.o.o. ni s pritožnikom povezana oseba, za ta postopek niti ni bistven, saj ne vpliva na predmetno presojo o neverodostojnosti obeh računov oz. posledično o neupravičenosti izplačila sredstev. Za ta postopek so brezpredmetne tudi navedbe o načinu izbora kupljene gozdarske opreme (traktorja in prikolice) ter dobavitelja. Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku utemeljeno presodil, da predložena računa vsebujeta neresnične podatke in ju ni mogoče šteti za verodostojni listini. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, po katerem DURS ni pristojen za izvedbo kontrole, ampak bi lahko to izvedel le inšpektorat RS za kmetijstvo. Člen 32 Uredbe 1975/2006/ES (na katerega se pri tem ugovoru sklicuje pritožnik) se namreč sploh ne nanaša na zadevni ukrep „povečanja gospodarske vrednosti gozdov za leto 2009“, temveč gre za del posebnih določb za os 4 (Leader), ki jih urejata člena 32 in 33 in ni v nikakršni zvezi s predmetnim ukrepom. Ugovori glede nepristojnosti DURS so neutemeljeni, saj tako ZKme-1 kot Uredba 1975/2006/ES dajeta pristojnost za izvedbo navedenih dejanj v postopku. V obravnavanem primeru je prvostopni organ, v skladu z načelom materialne resnice, utemeljeno zaprosil za pravno pomoč DURS kot organ s potrebnimi specifičnimi strokovnimi znanji, ki jih prvostopni organ nima. Vzporedno vodenje davčnega nadzora s strani zaprošenega organa tudi nima nobenega neposrednega vpliva na odločitev v tej zadevi. So pa vzporedno ugotovljene davčne nepravilnosti indic, ki tudi kaže na neverodostojnost v postopku predloženih dokumentov in prikazanih poslovnih dogodkov. Glede na vse navedeno niso utemeljeni ugovori, da je predložena dokumentacija popolna in verodostojna, da so v njej navedeni podatki o višini stroškov točni in da je bilo posledično izplačilo upravičeno. Ker je torej prvostopni organ pravilno ugotovil, da je pritožnik pridobil sredstva nezakonito, je utemeljeno izdal izpodbijano odločbo. Ker pritožbi ni bilo ugodeno, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Pritožnik tudi nima pravice do vračila plačane upravne takse (113. člen ZUP, 17. in 18. člen Zakona o upravnih taksah).
Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ neupravičeno ignoriral tržno usposobljenost družbe A. d.o.o., ki je bila ustanovljena v mesecu decembru 2009 in je od dne 5. 1. 2010 lahko sklepala pravno veljavne posle. V letih 2010 in 2011 je opravila več nakupov in prodaj strojne opreme, se udeleževala sejmov, njena družbenica in direktorica pa tudi več izobraževanj v zvezi s prodajo kmetijske mehanizacije. Upravni organ je ob kontroli dokumentacije med seboj napačno primerjal ponudbe in kalkulacije z različnimi tehničnimi specifikacijami, ki medsebojno niso primerljive. Primerjava tehničnih lastnosti dobavljenega traktorja in traktorja iz predračuna C. d.o.o pokaže, da je dobavljeni traktor tehnično superioren traktorju iz predračuna, saj je moč vgrajenega vitla neprimerno višja od moči vitla iz predračuna, ohišje je posebej ojačano, posebej zaščiteno podvozje, posoda za gorivo, itd. Nadgradnjo traktorja je za družbo A. d.o.o. opravila družba D. d.o.o., saj so drugi ponudniki izdelav nadgradenj zaradi specifičnih zahtev postavili bistveno višje cene. Družba D. d.o.o. je nadgradnjo zaračunala v vrednosti 24.800,00 € brez DDV. Družba A. d.o.o. je dne 18. 1. 2010 tožniku zaračunala traktorsko prikolico z nakladalno napravo in pogonom Stepa FH15AK v vrednosti 119.800,00 €. Ceno prikolice sestavljajo sama prikolica 29.900,00 € brez DDV, dvigalo Epsilon v vrednosti 26.467,00 € brez DDV, montaža nadgradnje v vrednosti 20.300,00 € brez DDV in marža družbe A. d.o.o. v vrednosti 43.133,00 € brez DDV. Porabljena skupna količina železa 5698 kg je verodostojna. Ker je bila ponudba družbe A. d.o.o. torej dana za praktično enako ceno, vendar z dodatno in kvalitetnejšo opremo, ne more biti govora o nekem fiktivnem povečanju prodajne cene po računih št. 1/2010 in 2/2010 z dne 18. 1. 2010 izdajatelja A. d.o.o. Obe fakturi sta verodostojni, ne gre za fiktivno povečanje prodajne cene in prikaza plačila kupnine. Če bi družba C. d.o.o. tožniku izstavila predračun za stroj z enakimi specifikacijami bi bila cenovno bistveno višja. Tudi ni resnična ugotovitev prvostopnega organa, da sta tožnik in družba A d.o.o. povezani pravni osebi. Tožnik je v postopku inšpiciranja pojasnil, da je pri datumih dobavnice za traktor in prevzemnega lista prišlo do napake in da je pravilen datum na prevzemnem listu, in napačen tisti na dobavnici, torej je pravilen datum 20. 1. 2010. Ti prevzemni datumi odgovarjajo dejstvu opravljenih nadgradenj pri obeh delovnih strojih in dobavi oz. prevzemu le-teh, kot je že navedeno. V zadevnem primeru tako ni izkazano, da bi šlo za fiktivne posle med povezanimi osebami in da ne bi bilo podlag v dejansko izvedenih dobavah blaga in storitev po navedenih dveh fakturah z dne 18. 1. 2010. Predlaga, da sodišče pogleda predlagane dokaze, ugodi tožbi in izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.
V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, iz razlogov navedenih v odločbah prvostopnega in drugostopnega upravnega organa.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev upravnega organa, da predložena sporna računa, št. 1/2010 in 2/2010 oba z dne 19. 1. 2010, vsebujeta neresnične podatke, temelječe na fiktivnih pravnih poslih med tožnikom in družbo A. d.o.o. in ju zato ni mogoče štete za verodostojni listini. Ta ugotovitev je namreč imela za posledico izrek izpodbijane odločbe, po katerem mora sedaj tožnik vrniti že prejeto subvencijo za nabavo obeh kmetijskih strojev- traktorja in prikolice.
V zvezi z obravnavano problematiko je v tretjem odstavku 57. člena ZKme-1 določeno, da v primeru, ko stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena ali ne izpolnjujejo zahteve iz predpisov in odločbe o dodelitvi sredstev ali če je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih prijav, organ izda odločbo, s katero zahteva vračilo dodeljenih sredstev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev.
Svojo presojo, da gre pri obeh spornih računih za fiktivna računa, ki sta bila med povezanimi pravnimi osebami izstavljena z namenom izkazovanja večje nabavne vrednosti kupljenih strojev (za katera je tožnik pridobil nepovratna sredstva), upravni organ utemeljuje tako na lastnih ugotovitvah, kot tudi na ugotovitvah inšpekcije DURS v Zapisniku. Upravni organ je v ta namen izvedel dve kontroli na kraju samem (dne 13. 9.2010 in dne 24. 11. 2010), v katerih je bilo najprej ob prvem pregledu ugotovljeno, da tožnik na kraju samem ni imel potrebne dokumentacije, ob drugem pa, da je oba sporna računa, dobavnici in prevzemna lista izdala družba A. d.o.o., garancijski list pa družba C. d.o.o., da pritožnik na dan kontrole nima evidentiranih prihodkov iz naslova opravljanja storitev z mehanizacijo, da med dokumentacijo manjkata predračuna, da vitel nima označbe s tehničnimi podatki, da sta bili obe dobavnici naknadno predloženi, prav tako prevzemna lista za mehanizacijo, da se na dokumentaciji ne ujema povsem natančno niti datum prevzema traktorja (18. 1. 2010 oz. 20. 1. 2010).
Potem ko je prvostopni organ na podlagi opisanega podvomil v verodostojnost spornih dveh računov, je v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUP zaprosil DURS, da preveri njuno verodostojnost. DURS je prošnji ugodil, opravil ustrezen inšpekcijski pregled (v katerem je vzporedno izvedel tudi širši davčni nadzor, kar pa za odločanje v tej zadevi ni bistveno) in o svojih ugotovitvah izdal Zapisnik. Iz njega izhaja, da gre v obravnavnem primeru za fiktivne posle med povezanimi osebami, za katere ni podlage v dejansko izvedenih dobavah blaga in storitev, temveč je njihov namen prikazovanje višje nabavne cene mehanizacije od dejanske in prikaz plačila kupnine. Sodišče že tukaj poudarja, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da DURS v tem postopku ne bi smel sodelovati oz. da Agencija svojih ukrepov na ugotovitve DURS ne bi smela opreti. V zvezi s tem je v prvem odstavku 34. člena ZUP določeno, da morajo državni organi in organizacije, ki imajo javno pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah, drug drugemu dajati pravno pomoč v upravnem postopku, pri čemer za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom (kot je bil to obravnavan primer). Po 80. členu ZUP pa je v skladu z določbami tega zakona sestavljen zapisnik javna listina, ki predstavlja dokaz o poteku in vsebine dejanja postopka in danih izjavah, razen tistih delov, h katerim je zaslišane izdal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Kot je razvidno iz spisov zadeve je tožnik v obravnavnem primeru sicer dal določene pripombe na Zapisnik, ki pa so bile po proučitvi zavrnjene kot neutemeljene.
Nadalje iz Zapisnika izhaja, da je družba A. d.o.o. predmetni traktor kupila pri pravni osebi C. d.o.o. po bruto ceni 22.400,00 € (z vključenim DDV), datum računa in dobave 18. 1. 2010, potem pa ga je še istega dne preprodala tožniku po bruto ceni 199.000,80 € (sporen račun št. 2-2010 z dne 18. 1. 2010). Iz razlogov, ki so podrobno zapisani v Zapisniku, so neverodostojne tudi listine, ki se nanašajo na nadgradnjo predmetnega traktorja. Dobavnice in prevzemnega lista za traktor tožnik davčnemu organu ni predložil niti na naknadno pisno zahtevo.
Podobne so ugotovitve (v Zapisniku) glede traktorske prikolice, ki jo je družba A. d.o.o. nabavila pri družbi E. d.o.o. po bruto vrednosti 35.880,00 € (datum računa in dobave 27. 5. 2010), potem pa jo je tožniku preprodala za bruto vrednost 143.760,00€ (datum dobave bi naj bil 18. 1. 2010). Tudi tukaj davčni organ niti po posebnih zahtevah ni uspel dobiti vse relevantne dokumentacije in kalkulacije prodajne cene. Družba A. d.o.o. ni imela prevzemnih listov, blaga niso skladiščili in evidentirali kot zalogo trgovskega blaga, račun za nabavo prikolice in dvigala so knjižili neposredno med odhodke, nadgradnja prikolice v zaračunanem obsegu ni bila opravljena. Analiza finančnega toka pa pokaže (tako Zapisnik), da je tožnik družbi A. d.o.o. dne 18. 1. 2010 plačal oba sporna računa za prikolico in traktor v zneskih 143.760,00 € (prikolica) in 199.000,00 € (traktor), dne 24. 3. 2010 pa še 50.000,00 € iz naslova vračila posojila. Družba A. d.o.o. pa je tožniku dne 18. 1. 2010 (torej isti dan) nakazala denarna sredstva v višini 168.000,00 €, ki jih je v poslovnih knjigah evidentirala kot posojilo. Davčni organ na podlagi vseh zbranih podatkov ugotavlja, da je bila družba A. d.o.o. registrirana (dne 7. 1. 2010) prav z namenom dobave traktorja in prikolice tožniku, saj je v letu 2010 poleg obravnavane prodaje opravila le še dve dobavi manjše kmetijske opreme nepovezanemu kupcu. Tožnik in družba A. d.o.o. sta povezani pravni osebi, saj je lastnik in direktor družbe B. d.o.o F.F. brat lastnice in direktorice družbe A. d.o.o. G.G. Družba A. d.o.o. nima poslovnih prostorov na naslovu ... kjer ima zgolj registriran sedež dejavnosti. Stacionarna telefonska številka, katero družba navaja kot svojo, pripada družbi D. d.o.o., katere lastnika in zastopnika sta starša F.F. in G.G. (mlajših). Tudi zadnje navedena družba je registrirana na istem naslovu kot tožnik. Iz tega izhaja, da družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in D. d.o.o. poslujejo na istem naslovu, njihovi poslovni dogodki so prepleteni, njihovi lastniki in upravljavci so sorodstveno tesno povezani (starši, bratje, sestre), njihov osnovni namen je pridobiti čim višji delež nepovratnih sredstev iz naslova subvencij. Iz navedenega izhaja, da je bila družba A. d.o.o. vključena v preprodajno verigo zgolj zaradi fiktivnega povečanja prodajne cene in prikaza plačila kupnine. Eden od pogojev za izplačilo nepovratnih sredstev je namreč celotno plačilo opreme dobavitelju. Tožnik ni imel zadosti sredstev, da bi v celoti financiral dobavo opreme, zato je za del potrebnih sredstev najel posojilo pri banki, ki jih je nakazal na tekoči račun družbe A. d.o.o. kot plačilo kupnine, slednja mu je sredstva vrnila, sam pa je potem ponovno z istimi sredstvi plačal drugi del kupnine. Tožnik do dneva izdaje Zapisnika družbi A. d.o.o. ni plačal celotne kupnine, izkazane na računih za nakup traktorja in prikolice, saj ji je dejansko nakazal le denarna sredstva v višini 224.840,00 € in ne 342.840,00 €, kolikor je znašala celotna kupnina po računih. Neplačana je torej ostala kupnina v višini 118.000,00 €, ki pa jo družba A. d.o.o. izkazuje kot terjatve iz naslova kratkoročnih danih posojil. Iz vsega navedenega tudi po presoji sodišča izhaja utemeljenost ugotovitve upravnega organa, da gre v zadevi za fiktivne pravne posle in v njihovem okviru za izdajo dveh fiktivnih in zato neverodostojnih računov, katerih namen je bil prikazati večjo vrednost nabavljenega traktorja in prikolice, kot je bila dejanska ter si na ta način navidezno zagotoviti denarna sredstva za plačilo kupnine v celotnem obsegu.
V ostalem se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavnem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.