Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 452/2012

ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.452.2012 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odpovedni rok delovnopravna kontinuiteta sprememba delodajalca
Višje delovno in socialno sodišče
28. junij 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Od tožnikovega prejšnjega delodajalca je na toženo stranko prešla celotna proizvodna dejavnost, delo se je opravljalo v istih poslovnih prostorih, z isto opremo, poleg tega je prešla tudi večina delavcev. Ti elementi kažejo na dejstvo, da je prišlo v tožnikovem primeru do spremembe delodajalca, zaradi česar se tudi njegova delovna doba pri prejšnjem delodajalcu upošteva pri odmeri odpovednega roka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da odpovedni rok tožnika pri toženi stranki znaša 120 dni. V II. točki izreka je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo z dnem 1. 9. 2010. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 2. 6. 2010 do 31. 8. 2010. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku v 15-ih dneh, po predhodnem odvodu predpisanih dajatev in prispevkov, obračunati ter izplačati pripadajočo plačo od 2. 6. 2010 do 31. 8. 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka). V drugem odstavku IV. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na prijavo v zavarovanje od 31. 8. 2010 do 3. 10. 2010 in za obdobje od 24. 12. 2010 dalje in glede obračuna in izplačila pripadajoče plače za navedeno obdobje, zavrnilo. V V. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati stroške postopka v znesku 725,65 EUR, v 15-ih dneh, po poteku tega rok pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo s sodbo sodišča opr. št. Pd 302/2010 ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožnik je upravičen do daljšega odpovednega roka, kot mu ga je priznala tožena stranka, saj je nastopila situacija spremembe delodajalca zaradi pravnega prenosa dela podjetja na podlagi pravnega posla med družbo A. d.o.o. in družbo B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo 5. člena Direktive sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2011 (pravilno z dne 12. 3. 2001), ki določa, da se določbe 3. in 4. člena te direktive ne uporabljajo za prenos podjetja, obrata ali dela podjetja, če je odsvojitelj v stečajnem ali podobnem postopku, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je dejavnost podjetja C. delila na dejavnost trgovine in proizvodnje, likvidacija podjetja C. pa je bila posledica dejstva, da je tožena stranka prevzela izključno proizvodnjo od družbe v likvidaciji, pri čemer ni šlo za prenos dela podjetja, ampak je tožena stranka iz likvidacije zaradi zagotovitve sredstev za poplačilo upnikov pridobila posamezne dele premoženja. Tožena stranka je samo vstopila v leasing pogodbe (izpovedba priče A.A.). Vse zaslišane priče, ki jih je predlagala tožena stranka, so izpovedale, da v konkretnem primeru ni šlo za prenos delavcev, s čimer so bili delavci tudi seznanjeni. Iz izpovedb zaslišanih prič je moč zaslediti, da je bilo premoženje pridobljeno znotraj postopka likvidacije in sicer po delih, kot so osnovna sredstva ter prenos najemnih pogodb za poslovne prostore. Za prenos podjetja niso izpolnjeni pogoji po sodni praksi Evropskega sodišča, saj tožena stranka ni ohranila identitete z dejavnostjo družbe C., prenesenih je bilo zgolj nekaj strank, delavci tožene stranke niso bili nikdar s strani tožene stranke seznanjeni, da so preneseni delavci, med zaposlitvijo tožnika v družbi A. in novo zaposlitvijo pri toženi stranki pa je prišlo do prekinitve delovnega razmerja. Zgolj dejstvo, da je najprej ena družba opravljala neko dejavnost, nato pa je to dejavnost pričela opravljati druga družba, ne more biti podlaga za spremembo delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti poleg preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika v tem individualnem delovnem sporu enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 302/2010 z dne 15. 2. 2011 v celoti zavrnilo. O tožnikovi pritožbi je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 375/2011 z dne 14. 7. 2011. S sklepom je razveljavilo zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na dolžino odpovednega roka, na prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 2. 6. 2010 do 3. 10. 2010 in za obdobje od 24. 12. 2010 dalje, na obračun ter izplačilo pripadajoče plačilo za navedeno obdobje in glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo pa je pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe (glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev preostalega dela redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, za poziv na delo in za zaposlitev na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnika).

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje poleg že izvedenih dokazov zaslišalo priče A.B., A.C. in A.A. in na podlagi tega ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje daljšega odpovednega roka utemeljen za obdobje od 2. 6. 2010 do 31. 8. 2010. Iz tega razloga je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo, posledično je ugodilo preostalim pravicam iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik za to obdobje vtoževal, medtem ko je v preostalem njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da predstavlja podlago za priznanje daljšega odpovednega roka tožnika zaradi sicer zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitve iz poslovnega razloga, 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zaključilo je, da je prišlo med tožnikovim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko do spremembe delodajalca na podlagi prenosa dela podjetja, ki je bil posledica pravnega posla med tožnikovim prejšnjim delodajalcem in toženo stranko. Ob ugotovitvi, da je do prenosa dejansko prišlo, da se je proizvodna dejavnost prenosnika (tožnikovega prejšnjega delodajalca) prenesla na toženo stranko, da je tožena stranka za opravljanje dejavnosti najela iste poslovne prostore, kot jih je imel za opravljanje svoje proizvodne dejavnosti najete tožnikov prejšnji delodajalec, da je tožena stranka na enak način prevzela tudi del proizvodne opreme, da je tožena stranka zaposlila večino delavcev, ki so prej delali pri tožnikovem prejšnjem delodajalcu, da je tožena stranka prevzela tudi stranke tožnikovega prejšnjega delodajalca oziroma vsaj nekatere od njih in da je tožnik tudi pri toženi stranki opravljal enaka dela, na enakih strojih in z istimi sodelavci, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je potrebno prehod tožnika od njegovega prejšnjega delodajalca k toženi stranki obravnavati v okviru instituta spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Zgoraj navedena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostujejo za ugotovitev, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pogoji za prenos podjetja niso podani, ker tožena stranka ni ohranila identitete z dejavnostjo tožnikovega prejšnjega delodajalca. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je od tožnikovega prejšnjega delodajalca na toženo stranko prešla celotna proizvodna dejavnost, medtem ko je bila trgovska dejavnost prenesena na družbo D. (izpovedba prič A.B. in A.A.). Prenos določene dejavnosti pa lahko predstavlja prenos dela podjetja, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je tudi ta del dejavnosti ohranil svojo identiteto (tožena stranka je nadaljevala proizvodno dejavnost v istih prostorih, z istimi delavci, nadaljevala je sodelovanje z istimi poslovnimi partnerji,...). Na ugotovitev, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo delodajalca, ne vpliva niti dejstvo, da tožena stranka delavcev ni seznanila, da so „preneseni“ delavci, kot tudi ne sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ni šlo za spremembo delodajalca zato, ker je bilo premoženje tožene stranke kupljeno v postopku prenehanja družbe A. in da je zato potrebno uporabiti 5. člen Direktive sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001. Tožena stranka namreč v postopku ni predložila nikakršnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bil tožnikov prejšnji delodajalec v stečaju ali podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je potekal pod nadzorom pristojnega organa oblasti. Glede na to se sodišču prve stopnje s tem vprašanjem, ki ga tožena stranka izpostavlja v pritožbi, ni bilo potrebno ukvarjati. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da naj bi v okviru stečajnega postopka kupila bremen prosto premoženje oziroma posamezne dele premoženja (tožnikovega prejšnjega delodajalca), vendar pa je iz izvedenih dokazov razvidno, da do stečajnega postopka nad tožnikovim prejšnjim delodajalcem sploh ni prišlo. Ta naj bi bil sicer v postopku likvidacije (niti iz navedb niti iz izvedenih dokazov ne izhaja, kdaj naj bi ta likvidacija potekala), vendar pa naj bi bil likvidacijski postopek tudi ustavljen. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožene stranke in pomanjkanju podajanja ustreznih dokaznih predlogov tožena stranka sodišču neutemeljeno očita nezakonitost izpodbijane sodbe zato, ker se v postopku ni opredelilo do uporabe 5. člena Direktive sveta 2001/23/ES. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da niti določba 5. člena direktive ne more predstavljati ovire (z ozirom na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), da se tožniku prizna delovnopravna kontinuiteta glede zaposlitve pri njegovem prejšnjem delodajalcu in toženi stranki v smislu upoštevanja enotne delovne dobe za določitev trajanja odpovednega roka iz 92. člena ZDR.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia