Jedro

Tožnik je predlagal obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je njegova zahteva, vložena v letu 2007, prepozna. Glede na navedeno bi morala biti v izpodbijani odločbi opravljena presoja, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti njegove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku pred upravnim organom.

Izrek

Tožbi zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/39 2. 10. 2013 se ugodi, odločba se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožba zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2007/27 z dne 12. 11. 2012 se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo z dne 2. 10. 2013 zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z njeno odločbo št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 22. 10. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne na podlagi Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI). V tej zadevi je Upravna enota Kranj izdala odločbo št. 140-39/2007 z dne 10. 11. 2011, v zvezi s katero pa je drugostopenjski organ v postopku revizije izdal odločbo št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, s katero je odločil, da tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne. V zvezi s to odločbo je tožnik na podlagi novih dokazov, pridobljenih iz Arhiva Republike Slovenije, in novega mnenja lečečega psihiatra vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kot ugotavlja organ, predloženi dokazi, ki se nanašajo na zapise v zvezi s procesom zoper tožnikovega očeta, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve kot v odločbi št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012. Poudarja, da okoliščin za priznanje statusa civilnega invalida vojne iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI ni, saj ni bilo terorističnega napada, v katerem naj bi tožnik utrpel okvaro zdravja. O tem je presodilo to sodišče v sodbi I U 2049/2009. Glede novih medicinskih izvodov pa meni, da ni bilo ovir, da jih ne bi tožnik predložil že v prejšnjem postopku.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, zakaj je bil žrtev terorizma svojega očeta in da iz novo pridobljene dokumentacije izhaja, da je bil prisoten ob izvajanju njegovih terorističnih dejanj. Tožnikov zahtevek ne bi smel biti zavrnjen zgolj na podlagi mnenja zdravniške komisije 2. stopnje. Ta ob izdelavi mnenja ni „imela“ zdravnika psihiatra, ki bi preučil izjave lečečega psihiatra A.A. Predlaga, naj sodišče odpravi odločbi z dne 2. 10. 2013 in 12. 11. 2012 ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je delno utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 2. 10. 2013 ni razvidno, zaradi katerih okoliščin je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne v omenjeni revizijski odločbi drugostopenjskega organa z dne 12. 11. 2012, na katero se nanaša predlog za obnovo. Zato ni mogoč niti preizkus, ali se novi dokazi nanašajo na te okoliščine in bi zato lahko pripeljali do drugačne odločitve v zadevi (bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Sodišče dodaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik v letu 2007 na podlagi določb ZVojI vložil zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne, da je bila z odločbo drugostopenjskega organa v postopku revizije izdana odločba z dne 12. 11. 2012, v katerem je bila tožnikova zahteva zavrnjena, in da je bila ta odločba predmet upravnega spora I U 1763/2012. V njem je sodišče 18. 4. 2013 izdalo sodbo in zavrnilno odločbo potrdilo. To sodbo pa je po podatkih vpisnika tega sodišča potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 187/2013 z dne 6. 3. 2014. Iz nje je razvidno, da se strinja s stališčem tega sodišča, s katerim je to v svoji sodbi pritrdilo toženki oziroma njeni odločbi z dne 12. 11. 2012, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil prepozno, to je po roku iz 96. in 121. člena ZVojI. V 10. točki obrazložitve je Vrhovno sodišče še navedlo, da je tožnik s tem izgubil pravico do priznanja statusa, ki gre osebam iz 1. in 4. člena ZVojI.

Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, da je tožnik predlagal obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je njegova zahteva, vložena v letu 2007, prepozna. Glede na navedeno bi morala biti v izpodbijani odločbi opravljena presoja, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti njegove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku pred upravnim organom.

Omenjeni preizkus v izpodbijani odločbi z dne 2. 10. 2013 ni bil opravljen, zato je sklep, da ne gre za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v postopku pred drugostopenjskim organom (tretji odstavek 267. člena ZUP), preuranjen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ presojal predložene nove dokaze iz Arhiva RS in psihiatrovo mnenje tako, kot bi bil tožnikov zahtevek z odločbo z dne 12. 11. 2012 zavrnjen zato, ker ni dobil okvare zdravja kot nevojaška oseba v terorističnem napadu na Republiko Slovenijo na njenem ozemlju ali v tujini (3. točka prvega odstavka 4. člena ZVojI), ne pa zato, ker so predloženi dokazi nepomembni z vidika ugotavljanja pravočasnosti njegove zahteve, ki je bila prav zaradi prepozne vložitve zavrnjena.

Glede na navedeno je sodišče tožbi zoper odločbo z dne 2. 10. 2013 ugodilo, odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Ker se tožbeni predlog za odpravo odločbe z dne 12. 11. 2012 nanaša na zadevo, o kateri je bilo v upravnem sporu I U 1763/2012 že pravnomočno odločeno, je treba tožbo v tem delu zavreči (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Morebiti plačana sodna taksa za postopek se vrne po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od odmere dalje, kot je zahteval tožnik.