Jedro

Ker tožena stranka ni zanesljivo ugotovila konkretnih dejanj, ki so lahko podlaga za oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red in sodišče prve stopnje ni presodilo tožbenih ugovorov v zvezi s prenehanjem pravnih posledic obsodb, ni bilo podlage za zavrnitev tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1128/96-9 z dne 2.7.1998 in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.5.1996, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo.

Presodilo je, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red zaradi storitve kaznivih dejanj in prekrškov. Tožnik ne izpolnjuje pogoja za sprejem v državljanstvo po 8. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), v zvezi z določbo 1. alinee 6. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Uredba). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ocenila podatke iz uradne evidence, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, kar tudi sam priznava, in je to dejstvo po navedeni določbi Uredbe zadostna podlaga za sklepanje, da je podana nevarnost za javni red in mir. Neupoštevno je po njegovem mnenju tožnikovo sklicevanje na določbo 5. odstavka 10. člena ZDRS, ker se ta določba nanaša na pogoj iz 6. točke 10. člena in ne na pogoj iz 8. točke in zato dejstvo, da je tožnik kazen prestal ni relevantno, saj iz podatkov spisa (uradne evidence) ne izhaja, da bi prenehale pravne posledice obsodbe. Te prenehajo z izbrisom obsodbe iz kazenske evidence, da bi pa bile obsodbe izbrisane, tožnik ne zatrjuje. Tožnik je vložil prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo po določbi 1. odstavka 12. člena, po kateri se lahko sprejmejo v državljanstvo Republike Slovenije slovenski izseljenci in njihovi potomci. Za sprejem v državljanstvo na tej podlagi ni osnove, zato, ker tožnik ni slovenski izseljenec ali potomec slovenskega izseljenca, iz podatkov spisa pa ne izhaja, da bi tožnik na tej podlagi lahko pridobil slovensko državljanstvo. Pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena je določen tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo na podlagi 10. člena (pravilno 12. člena ZDRS). Tega pogoja pa tožnik, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ne izpolnjuje in je zato njena odločitev pravilna.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in napačno uporabilo določbo 1. alinee 6. člena uredbe, ki določa, da je podana nevarnost za javni red, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno. Tožnik ni bil nikoli obsojen na kazen zapora, prav tako pa, skladno s 3. členom Kazenskega zakonika Republike Slovenije, v času odločanja o sporni zadevi ni več trpel pravnih posledic dveh ali več pogojnih obsodb. Zmotna je uporaba 1. alinee 6. člena Uredbe, saj ta ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. ZDRS v 6. točki 1. odstavka 10. člena določa pogoj za naturalizacijo, da oseba ni obsojena na zaporno kazen daljšo od enega leta, in sicer za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Istočasno ZDRS v 5. odstavku 10. člena določa, da šteje, da je pogoj iz 6. točke 1. odstavka 10. člena izpolnjen, če je oseba kazen prestala oziroma če so prenehale posledice pravne obsodbe. Člen 153. Ustave Republike Slovenije predpisuje, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakoni in predpisi. Navedena uredba pa v 1. alinei 6. člena nezakonito in protiustavno zaostruje pogoje za naturalizacijo, povezane z kazenskimi obsodbami in določa, da je nevarnost za javni red podana, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje in kazen zapora ali dvakrat ali večkrat pogojno. Ta določba je neposredno v neskladju z 3. odstavkom 153. člena Ustave Republike Slovenije in 6. točko 1. odstavka ter 5. odstavkom 10. člena ZDRS. Zato sodišče sporne določbe uredbe ne bi smelo uporabiti, ampak bi moralo sprožiti postopek za presojo zakonitosti in ustavnosti te določbe. Nadalje, po mnenju tožeče stranke, sodišče prve stopnje nepravilno ugotavlja, da je tožnik zaprosil za sprejem v slovensko državljanstvo po določbi 1. odstavka 12. člena ZDRS, saj je evidentno, da za državljanstvo na tej podlagi ne izpolnjuje pogojev, ker ni potomec slovenskih izseljencev. Sodišče je dolžno upoštevati in meritorno obravnavati vlogo tožnika, ki prosi za naturalizacijo, po vsebini in namenu ne glede na to, če pri tem po pomoti navaja napačne člene zakona. Na dan zavrnilne odločbe tožene stranke so upravne posledice obsodb, ki so citirane v izpodbijani odločbi, že prenehale, kar bi moralo prvostopno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tožnika zadenejo ob izdaji izpodbijane odločbe samo pravne posledice obsodbe v kazenski zadevi z dne 6.6.1994, po katerih je bil tožnik pogojno obsojen na tri mesece. Zato je evidentno, da ni podana nevarnost za javni red iz 1. alinee 6. člena Uredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pomen presoje o podanosti razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS je v tem, da upravni organ v trenutku odločanja ni prepričan, da bi sprejem prosilca v državljanstvo ne ogrožal javnega reda, varnosti ali obrambe Republike Slovenije. Tako svoje stališče mora v odločbi ustrezno utemeljiti. Pri presoji mora upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno prosilčevo obnašanje v preteklem obdobju, in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti, ali sprejem prosilca v državljanstvo pomeni nevarnost za javni red. Podatki iz kazenske evidence o obsodbah za kazniva dejanja so po presoji pritožbenega sodišča nedvomno pomembna dejstva za konkretno presojo, ne morejo pa ta dejstva biti izključen in zadosten razlog za sklep, da prosilec predstavlja bodočo nevarnost za javni red. Zgolj navajanje podatkov iz kazenske evidence in podatkov o storjenih prekrških, brez ustrezne obrazložitve in presoje njihovega pomena in odločilnosti pri ugotovitvi nevarnosti za javni red, za pravilno odločitev ne zadoščajo. Določba prve alinee 6. člena Uredbe pomeni le merilo, ki pa ne odvezuje od vsebinske presoje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo, ali so odločilna dejstva pravilno ugotovljena, saj teh dejstev tožena stranka sploh ni navedla. Predvsem pa je tožnik že v tožbi opozoril, da so zanj pravne posledice obsodb navedenih v izpodbijani odločbi, razen zadnje pogojne obsodbe, po samem zakonu prenehale. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da so bile kazni brisane iz evidence in da njegov ugovor o prenehanju pravnih posledic obsodb ni utemeljen, ni pravilno. Tožena stranka in sodišče bi morala to dejstvo ugotoviti, saj obstoja nevarnosti za javni red po 8. točki 1. odstavka 10 člena ZDRS, ni mogoče utemeljevati z obsodbami, za katere so po zakonu prenehale pravne posledice, čeprav to v uradni evidenci ni zaznamovano.

Za zavrnitev tožbe sodišče prve stopnje ni imelo podlage v dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku ter je zato svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in odločilo na podlagi 76. člena ZUS.