Jedro

Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila ponoven samovoljni odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. S tem je tožniku preprečila nezakonito prehajanje državnih mej, kar je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ustavno dopusten cilj omejevanja osebne svobode prosilca za azil in zato ne gre za kršitev 19. člena URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9. 9. 2011, s katerim je bilo tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 7. 9. 2011 od 19.30 ure do 7. 12. 2011 do 19.30 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ ter tožniku omejila gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka. Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka, saj so po presoji sodišča prve stopnje razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila tudi razloge, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je Ustavno sodišče med drugim navedlo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Meni, da je sodišče prve stopnje zakon zmotno uporabilo, ker ni upoštevalo, da iz besedila 51. člena ZMZ jasno izhaja, da je mogoče prosilcu začasno omejiti gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka samo, če je to potrebno, kar pomeni, da ima pristojni organ možnost odločanja po prostem preudarku ter da mora odločitev na tej podlagi tudi jasno utemeljiti glede na določbe 15. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in načelo sorazmernosti. Meni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Načela sorazmernosti sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj bi moralo za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni upoštevati merila, kot jih določa 19. člen URS in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki pa v obravnavanem primeru niso bila podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 sodišče v primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. Na podlagi 35. člena ZMZ mora tujec ob vstopu v Republiko Slovenijo izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. V obravnavanem primeru je bil tožnik prijet s strani PPIU (Policijske postaje za izravnalne ukrepe) Ljubljana dne 16. 8. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil dne 6. 9. 2011, in sicer po tem, ko je dne 1. 9. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom, kamor je bil iz Centra za tujce premeščen zaradi izjave, da bo vložil prošnjo za azil, in so ga 2. 9. 2011 prijeli italijanski organi in vrnili v Republiko Slovenijo ter predali PPIU Koper. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni niti v tožbi niti na glavni obravnavi v zadostni meri pojasnil, zakaj prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Svojo izjavo, kdaj je izvedel za možnost, da lahko vloži prošnjo za mednarodno zaščito, je med postopkom spreminjal. Ta izjava je bila po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenjena kot neverodostojna, saj gre za razhajanje o odločilnih dejstvih oziroma glede odločilnega vprašanja. Glede na to je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je iz tožnikovega ravnanja mogoče sklepati, da je vložil prošnjo z namenom, da bi onemogočil njegovo odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnikovo ravnanje namreč kaže, da Republika Slovenija zanj ni bila ciljna država, na kar kaže tudi njegova navedba, da je prišel v Republiko Slovenijo le zato, da bi obiskal prijatelja, sicer pa takrat ni imel namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Tudi njegove dopolnilne izjave oziroma pojasnila o tem, zakaj je zapustil Azilni dom in odšel v Republiko Italijo, pravilnost takšnega sklepanja po presoji Vrhovnega sodišča le potrjujejo. Zato je utemeljen zaključek tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji po nastanitvi v Centru za tujce, zaprosil za zaščito zato, da iz države ne bi bil prisilno odstranjen. S tem pa je po mnenju Vrhovnega sodišča podan tudi razlog za omejitev gibanja iz druge alineje 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je, kot sicer opozarja tožnik v pritožbi, Ustavno sodišče zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po določbi četrte alineje 55. člena ZMZ, ampak v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, kar pomeni, da so pogoji za omejitev gibanja po navedenih določbah ZMZ podani tudi ob upoštevanju stališč iz navedene odločbe Ustavnega sodišča. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila ponoven samovoljni odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. S tem je tožniku preprečila nezakonito prehajanje državnih mej, kar je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ustavno dopusten cilj omejevanja osebne svobode prosilca za azil in zato ne gre za kršitev 19. člena URS oziroma 5. člena EKČP. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah (npr. I Up 161/2011 in I Up 200/2011).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.