Jedro

Dopolnitev pravočasne zahteve za denacionalizacijo po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen je bila mogoča samo z listinami in podatki glede zahtevanega premoženja. Navedbe vlagateljev v zahtevi za denacionalizacijo, da zahtevajo vračilo vsega upravičencu podržavljenega premoženja v določeni katastrski občini, ali zgolj sklicevanje na listine o podržavljenju oziroma na potrdila, ne pomenijo določene opredelitve zahtevka. Postopek za denacionalizacijo je predlagalni postopek in zato upravni organ, tudi v okviru dolžnosti pouka neuki stranki, ne more iz listin ugotavljati, za katero premoženje stranka zahteva vrnitev. Ko je bil zahtevek vlagateljic za vračilo zemljišč opredeljen z dopolnjeno vlogo z dne 20.9.1993, je bila zahteva popolna in razumljiva in v tem okviru podana podlaga za odločanje in je kasnejša dopolnitev zahteve z navedbo novega premoženja prepozna.

Izrek

Revizija se zavrne. Stranke same nosijo stroške revizijskega postopka

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbo tožnic proti odločbi tožene stranke št. 462-01-100-2002 z dne 24.5.2002, s katero je bila zavrnjena nujna pritožba proti sklepu Upravne enote Ljubljana z dne 18.4.2002. Z njim prvostopni organ ni dovolil razširitve denacionalizacijskega zahtevka za parcele, v času podržavljenja s številko 11, 16, 18, 19, 10 vl. št... k.o... in parcele 10/3, 11/3, vl. Št... k.o... Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pritrdila odločitvi prvostopnega organa, da razširitev zahteve za denacionalizacijo na prej navedene nepremičnine, vložena dne 22.10.1998, pomeni novo zahtevo, ki je bila podana po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). To stališče je sodišče prve stopnje utemeljilo z (v bistvu enakimi razlogi), kot sta jih navedla upravni organ prve stopnje in tožena stranka. Na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih je ugotovilo, da sta tožnici s pravočasnim zahtevkom za denacionalizacijo in pravočasnimi dopolnitvami vloge po pozivu upravnega sodišča povsem določno navedli, za katere nepremičnine zahtevata vračanje v postopku denacionalizacije. Zahtevek za denacionalizacijo z dopolnitvami v roku iz 64. člena ZDen je bil popoln in sposoben za obravnavanje in iz vabila upravnega organa z dne 22.10.1998 ne izhaja, da je le-ta štel zahtevek za nerazumljiv, ampak le da za uveljavljani zahtevek nista predložili vseh listin. Dopolnitev zahteve z listinami pa, kot zmotno menita tožeči stranki, po upravno sodni praksi ne pomeni, da jima je s tem dopustil širitev zahtevka. Z navedbo, da zahtevata vrnitev vseh parcel iz odločbe o nacionalizaciji in parcele št. 10, sta tudi po mnenju sodišča tožnici svoj zahtevek razširili na parcele št. 11, 16, 18, 19, 10, 105, 10/3 in 11/3, vendar po roku iz 64. člena ZDen, kar pa ni dopustno in zato je odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe pravilna. Glede zahteve tožnic za opravo glavne obravnave je sodišče navedlo, da je sporno vprašanje v tej zadevi pravilna uporaba procesnega prava in izvedbo upravnega postopka pred upravnimi organi. Listine, ki sta jih tožnici kot dokaz navedli v tožbi, so v upravnih spisih in jih je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. V predlogu za zaslišanje tožnic in priče B.B., ki jo je po podatkih v spisih začela zastopati marca 2000, ni imelo pojasnila, kaj v zvezi s pravočasno vložitvijo denacionalizacijske zahteve bi bilo mogoče s temi dokazi še razjasniti. Ker sta za odločitev relevantni listinski dokazi v spisih, je sodišče ocenilo, da izvedba teh dokazov na glavni obravnavi, za pravilno odločitev ni potrebna.

Tožniki v pritožbi izpodbijajo prvostopno sodbo iz vseh razlogov navedenih v 72. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS). V spor sta vstopila tožnika C.C. in D.D., ki sta pravna naslednika po pokojni tožnici A.A. V pritožbi pritožniki navajajo, da je sodišče napačno uporabilo procesne določbe ZUP in ZDen, da je kršilo določbe postopka v upravnem sporu in da sodba temelji na napačni uporabi materialnega prava ter na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Strinjajo se, da prva zahteva za denacionalizacijo ob vložitvi 31.5.1993 ni bila popolna in ni vsebovala vseh potrebnih podatkov in listin kot določa 62. člen ZDen. Vendar pa je bila zahteva razumljiva, saj sta vlagateljici navedli, da zahtevata vsa podržavljena zemljišča na območju občine ... Med drugimi listinami sta predložili tudi potrdilo Geodetske uprave Ljubljana, ki izkazuje, da sta zahtevali izstavitev zemljiškokatastrskih podatkov za parcele 10, 10/3 in 11/3 k.o... S to prilogo zahtevku je bila zahteva vlagateljic določno opredeljena in razumljiva in z njo zavarovan rok določen v 64. členu ZDen. Ko sta o dopolnitvi zahteve na poziv upravnega organa dne 20.9.1993 navedle le štiri novonastale parcele iz podržavljenih, nista umaknili zahteve za ostale nepremičnine, ki so nastale iz podržavljenih parcel 10/3 in 11/3 k.o..., niti ne za parcelo 10 k.o... Napačno je zato stališče sodišča in tožene stranke, da sta dne 22.10.1998 na obravnavi zahtevek razširili, saj sta vztrajali, da se vrne vse podržavljeno premoženje, s tem da sta navedli tudi odločbe, s katerimi je bilo to premoženje podržavljeno. Upravni organ prve stopnje je v postopku očitno štel, da sta vlagateljici določno opredelili katero premoženje zahtevata in jih o tem na obravnavi dne 22.10.1998 ni spraševal. Pozval jih je le naj ponovno opredelijo zahtevo in nato z vabilom na dopolnitev vloge v skladu z 62. členom ZDen, ter na predložitev historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za zemljiškoknjižni vložek št... ter predložitev odločbe OBLO Ljubljana. Ti dokumenti se nanašajo prav na zemljišča za katera je nato upravni organ odločil, da razširitve zahtevka ne dovoli. Če bi torej vlagateljici svojo zahtevo za denacionalizacijo z izjavo dne 22.10.1998 res razširili, bi moral upravni organ o tem takoj odločiti, ne pa da je to odločitev sprejel šele po štirih letih. Tudi če bi Vrhovno sodišče presodilo, da je izjava podana na ustni obravnavi 22.10.1978 razširitev zahteve po preteku prekluzivnega roka je do tega prišlo zaradi opustitve pomoči neukim strankam in s tem do kršitve pravil ZUP, ki jo je storil prvostopni upravni organ. Vsa ta sporna dejstva v zvezi z reševanjem predmetnega denacionalizacijskega zahtevka, bi moralo sodišče razčistiti na glavni obravnavi, kar so tožnice izrecno zahtevale. Zato so bile bistveno kršene določbe 50. člena ZUS-a, saj bi s predlaganim zaslišanjem tožnice lahko dokazale, da je upravni organ kršil načelo pomoči prava neuki stranki. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo glede tega vprašanja, ki je bilo izpostavljeno že v tožbi, niso pravilni.

Zato tožnice predlagajo, da revizijsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ter odpravi drugostopno in prvostopno odločbo oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po navedenem zakonu. Zato je Vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo v skladu z omenjeno zakonsko določbo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, ker je prvostopna sodba postala 1.1.2007 pravnomočna.

Odgovor na revizijo ni bil vložen.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje ob pogojih iz 1. in 2. točke 85. člena ZUS-1. Gre torej za izreden poseg v pravnomočno odločbo sodišča. Takšno mesto tega pravnega sredstva v pravnem sistemu narekuje, da je tudi postopek uveljavljanja revizijskih razlogov na izrazito strokovni ravni. Revizijski razlogi so v primerjavi s pritožbenimi razlogi izrazito zoženi. Revizijsko sodišče je izključno pravna inštanca, zato je revizijo mogoče uveljaviti le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi posameznih najhujših postopkovnih kršitev v upravnem sporu. Preizkus po uradni dolžnosti je izrecno omejen le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava, kršitve postopka v upravnem sporu pa mora uveljavljati stranka. Po 3. odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz te prepovedi torej sledi, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodbe prvostopnega sodišča. Iz navedenih razlogov so zato neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki dejanski podlagi prvostopne sodbe nasprotujejo. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je ugotovitev, da sta vlagateljici zahteve za denacionalizacijo določno opredelili svoj zahtevek za vračanje podržavljenih zemljišč parc. št. 11, 16, 18, 19 in 10 vpisanih pri vl. št... in parcele št. 10/3 in 11/3 vpisanih pri vl. Št... vse k.o..., po preteku prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen. Materialnopravno vprašanje pa je, ali je to opredelitev šteti kot dopolnitev pravočasnega zahtevka za denacionalizacijo ali za nov zahtevek. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopno sodišče na to vprašanje pravilno odgovorilo in svoje stališče prepričljivo obrazložilo. Zahteva za denacionalizacijo je vezana na trditve. Tožnici sta svoj zahtevek določno opredelili po pozivih upravnega organa s pravočasno dopolnitvijo vloge z dne 20.9.1993 in navedli, za katere parcele zahtevata vračilo. Upravni organ je bil na tak zahtevek vezan in je lahko samo v tem okviru odločal o denacionalizaciji. Dopolnitev zahteve po preteku prekluzivnega roka je bila mogoča samo z listinami in podatki glede zahtevanega premoženja. Vrhovno sodišče je v podobnih zadevah večkrat poudarilo, da navedbe vlagateljev v zahtevi za denacionalizacijo, da zahtevajo vračilo vsega upravičencu podržavljenega premoženja v določeni katastrski občini, ali zgolj sklicevanje na listine o podržavljenju oziroma na potrdila, ne pomenijo določene opredelitve zahtevka. Postopek za denacionalizacijo je predlagalni postopek in zato upravni organ, tudi v okviru dolžnosti pouka neuki stranki, ne more iz listin ugotavljati, za katero premoženje stranka zahteva vrnitev. Ko je bil zahtevek vlagateljic za vračilo zemljišč opredeljen z dopolnjeno vlogo z dne 20.9.1993, je bila zahteva popolna in razumljiva in v tem okviru podana podlaga za odločanje. Zato je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

S kršitvami ZUP revidenti ne morejo izpolnjevati revizije, saj je obseg revizije omejen na podlagi 1. odstavka 85. člena ZUS-1 samo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena tega zakona. Po presoji revizijskega sodišča prvostopno sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve postopka v upravnem sporu, saj je s sodbo prepričljivo obrazložilo in je odgovorilo tudi na vse relevantne tožbene navedbe v zvezi s kršitvami ZUP. Prav tako je po presoji revizijskega sodišča pravilno pojasnilo, da so bili izkazani pogoji za odločanje na nejavni seji in opustitev glavne obravnave ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je predmet spora procesna odločitev. Procesno relevantna dejstva so razvidna iz upravnih spisov in listin oziroma se v postopku pokažejo sama po sebi, ne da bi sodišče s tem v zvezi izvajalo dokaze. Zato revizijski očitek kršitve 50. člena ZUS ni utemeljen.

Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami nosijo stroške revizijskega postopka.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.