Jedro

V določbah 13. in 16. člena Zakona o tujcih ni podlage za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložila oseba iz drugega odstavka 81. člena tega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1231/96-9 z dne 2.12.1998 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 7.6.1996 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče, ki je odločalo na prvi stopnji, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 25.3.1996, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbo 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih ( ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I), po kateri se lahko dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Ker je po navedeni določbi dovoljenje za začasno prebivanje objektivni zakonski pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu, tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, sodišče soglaša s toženo stranko, da tožniku zahtevanega dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji ni mogoče izdati. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik v času odločanja ni prebival v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je leta 1992 pridobil dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji, ki ga je redno podaljševal, dokler ni bil prepričan, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V Sloveniji, kjer živi že vrsto let, je bil namreč zaposlen, imel je osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, ko je izgubil službo je dve leti prejemal denarno nadomestilo, živi v izvenzakonski skupnosti s Slovenko in ima lastniško stanovanje. Glede na navedene okoliščine meni, da že ves čas izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom in še pred odločitvijo pritožbenega sodišča je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je v času izdaje izpodbijane sodbe veljavni ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne praznine, ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena tega zakona. Določbi 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj, na kateri se sklicujeta sodišče prve stopnje in tožena stranka, po mnenju ustavnega sodišča nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Na podlagi navedenih določb bi torej upravni organ lahko odločil o tožnikovi zahtevi le, če bi ugotovil, da ga ni šteti za osebo iz 2. odstavka 81. člena ZTuj. Taka ugotovitev pa iz podatkov v predloženih upravnih spisih ne izhaja. Če pa, tako kot v obravnavanem primeru, prosi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje oseba iz 2. odstavka 81. člena, na kar kaže potrdilo, ki je med predloženimi upravnimi spisi, iz katerega izhaja, da je tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče v L. od 24. 1. 1979 dalje, upravni organ v določbah 13. in 16. člena takrat veljavnega ZTuj ni imel podlage za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zlasti ne zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. V zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča je zakonodajalec sprejel Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99), zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku glede na navedeni zakon presoditi ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.