Jedro

Po uveljavitvi novega Zakona o pravdnem postopku se kot mejna vrednost v postopku za ureditev meje na podlagi močnejše pravice ponuja vrednost, pod katero se uporabi postopek v sporih majhne vrednosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

V mejnem sporu med strankami je sodišče prve stopnje s sklepom ugotovilo, da vrednost spornega sveta ne presega 2,000.000 tolarjev, mejo med parcelama št. 1021 in 1061 k.o... pa je uredilo po pravični oceni. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da znaša skupna vrednost spornega sveta 547.500 SIT in da bi lahko mejo uredilo tudi brez soglasja strank po močnejši pravici. Stranki pa tudi nimata pravice uveljavljati močnejše pravice v pravdi. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljev zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopenjski sklep. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977) ni ugotovilo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva) zaradi bistvene kršitve določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga, naj ju vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje na sodišču prve stopnje ter zavzame stališče o tem, kaj predstavlja vrednost spornega mejnega prostora iz drugega odstavka 136. člena ZNP glede na novi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklepoma očita, da nimata razlogov, zakaj sodišči štejeta, da je vrednost spornega prostora, do katerega lahko še odloča nepravdno sodišče po močnejši pravici, 2,000.000 tolarjev. V času, ko je bil izdan prvostopenjski sklep, je še veljal ZPP 1977 in torej mejna vrednost 80.000 tolarjev. Takšna neobrazložena odločitev pomeni omenjeno procesno kršitev. Če bo zahtevi ugodeno, bo treba uporabiti ZPP, ki pa ne nudi opore za uporabo drugega odstavka 136. člena ZNP, saj odloča sodnik posameznik v vseh pravdnih zadevah ne glede na vrednost razen v nekaterih vrstah sporov. Meni še, da bi bila zaradi specifičnosti nepravdnega postopka za ureditev mej v skladu z ustavno ureditvijo v zvezi z drugim odstavkom 136. člena ZNP uporaba 443. člena ZPP o postopku v sporih majhne vrednosti. Takšna rešitev bi bila tudi v skladu z določbo prvega odstavka 56. člena Zakona o evidentiranju državne meje in prostorskih enot (Ur. list RS, št. 52/2000), kjer je določeno, do katere vrednosti oziroma površine se lahko meja izravna.

Na zahtevo stranke niso odgovorile.

Zahteva je utemeljena.

V sodnem postopku za ureditev meje (štirinajsto poglavje ZNP) je pomembno ugotoviti vrednost spornega sveta. Od te ugotovitve je namreč odvisno, ali bo sodišče uredilo mejo na podlagi močnejše pravice ali ne, ali bo potrebno soglasje strank o ureditvi meje na podlagi močnejše pravice (136. člen ZNP), in končno, ali bo nezadovoljni stranki na voljo uveljavljati močnejšo pravico po pravnomočno končanem nepravdnem postopku v pravdi (137. člen ZNP). Ne gre torej za neko obrobno vprašanje, katerega rešitev ne bi imela pravnih učinkov. Sodišče prve stopnje je odločalo v času, ko je po drugem odstavku 136. člena ZNP in 9. členu Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92, glej načelno pravno mnenje v Pravnih mnenjih občne seje VS RS, št. I/96, str. 1-3) veljala meja 80.000 tolarjev. Svoje odločitve, po kateri je vzelo mejo 2,000.000 tolarjev, sploh ni obrazložilo. To bi moralo storiti, ker je glede na veljavno zakonodajo, načelno pravno mnenje in ustaljeno sodno prakso sprejelo drugačno pravno odločitev. Tako sklepa prve stopnje v opisanem pomembnem delu ni mogoče preizkusti. To pomeni bistveno kršitev postopka absolutne narave po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Sodišče druge stopnje pa tudi ni v pritožbenem postopku reagiralo na to pomanjkljivost, čeprav bi to moralo storiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP 1977). Zahteva ima tako prav, da gre za opisano kršitev postopka na obeh stopnjah odločanja. Odločbi nižjih sodišč je bilo zato treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 394. člena v zvezi z drugim odstavkom 408. člena ZPP 1977).

Ob tem se bo sodišče znašlo pred vprašanjem, katero mejno vrednost izbrati, ker bo moralo uporabiti že določbe novega ZPP (drugi odstavek 498. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ko je bil izdan ZNP kot republiški predpis, se je pri razmejitvi o tem, kdaj odločiti po močnejši pravici v mejnem sporu in kdaj ne, oprl na zvezni ZPP 1977 in uporabil določbo, kot uzakonitev takratnega ustavnega načela zbornosti sojenja, o tem, do katere vrednosti sme odločati sodnik posameznik v pravdnem postopku. Z izdajo novega ZPP te opore oziroma povezave ni več, ker, v skladu z ustavno določbo o odločanju sodnika posameznika (23., 126. in 128. člen Ustave Republike Slovenije - URS), le-ta odloča v vseh sporih ne glede na vrednost (31. člen in prvi odstavek 33. člena ZPP) izvzemši spore ne glede na njihovo vrednost (competentio ratione causae - 34. člen ZPP). Ker odločitev o tem vprašanju zaradi prej opisanih njegovih vidikov ne sme biti arbitrarno, bo moralo sodišče poiskati novo povezavo, ki bo ustregla težnji zakonodajalca v zvezi z načinom urejanja mej v sodnem postopku. Zakon o nepravdnem postopku še ni noveliran, prav tako pa tudi še nimamo nove stvarnopravne zakonodaje, ki bi tudi lahko uredila problem, o katerem je beseda. Ker navezava na razmejitev posameznik - senat ne pride več v poštev, kot je bilo pojasnjeno, se ponujajo razmejitve v pristojnosti sodišč: okrajno - okrožno po vrednosti spornega predmeta (competentio ratione valoris), ki znaša 2,000.000 tolarjev. Toda ta znesek je odločno previsok, ker ga po izkušnjah sodeč (glej obrazložitev omenjenega načelnega pravnega mnenja) vrednosti spornega mejnega prostora ne bi dosegle, kar bi pomenilo, da bi se reševale takorekoč vse zadeve glede lastnine zemljišč na spornih območjih tudi na podlagi močnejše pravice v bagatelnem mejnem sporu. Takšen postopek bi bil v nasprotju z ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine (33. člen USR).

Povedano velja tudi za mejno vrednost dovoljenosti revizije 1,000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP) kot morebitnega merila, pa čeprav je do izdaje ZPP ta meja (80.000 tolarjev) pomenila tudi mejo za sojenje sodnika posameznika po prvem odstavku 43. člena ZPP 1977 do izdaje Zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 in tretji odstavek 134. člena - v nadaljevanju ZS). Vredna razmisleka pa je v zahtevi predlagana meja za postopek v sporih majhne vrednosti -

200.000 tolarjev (prvi odstavek 443. člena ZPP), tudi kot približek naraščanju drobnoprodajnih cen v obdobju od valorizacije zneskov v pravdnem postopku iz decembra 1992 do današnjih časov. Tako bi bila meja bagatelnega pravdnega postopka izenačena z bagatelnim mejnim sporom.

Problem opisane svojevrstne pravne praznine, ki jo je povzročilo neusklajeno spreminjanje zakonodaje, bo moralo sodišče prve stopnje rešiti po načelu iz drugega odstavka 3. člena ZS, utemeljitev svoje odločitve pa bo moralo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti.