Jedro

Lastninska pravica je ustavno varovana pravica, njen odvzem ali omejitev (v javno korist) pa sta dopustna le pod zakonskimi pogoji. Pripravljalna dela, katerih nabor je določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2, po naravi stvari predstavljajo poseg v lastninsko pravico, s čimer so – kolikor so izvršena brez pravne podlage – nedopustna. Brez pravne podlage pa so, kolikor vsebinski pogoji za razlastitev niso preizkušeni in izkazani.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-44/2018-5 z dne 9. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ ugodil pritožbama A. A. in B. B. (v tem upravnem sporu stranki z interesom) in odpravil odločbo Upravne enote Ljubljana št. 352-53/2018-8 z dne 8. 11. 2018 (1. točka izreka); zavrnil zahtevo tožnice z dne 16. 8. 2018 za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1578/2 k.o. ... (2. točka izreka) ter odločil, da ni bilo stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila slednja izdana na podlagi pritožb strank z interesom, vloženih zoper odločbo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) št. 352-53/2018-8 z dne 8. 11. 2018, s katero je ta (med drugim) odločila, da se tožnici dovoli izvedba pripravljalnih del, in sicer parcelacije na nepremičnini parc. št. 1578/2 k.o. ..., ki je v lasti strank z interesom, vsake do ½. Drugostopenjski organ poudarja, da se morajo pogoji za razlastitev oziroma vsebinska utemeljenost vložene zahteve za razlastitev ugotavljati že v okviru odločanja o pripravljalnih delih. V zvezi s tem ugotavlja, da v predmetni zadevi javna korist ni izkazana1, s čimer pogoj za razlastitev spornega dela nepremičnine strank z interesom ni podan, v posledici česar tudi razlastitev ni dopustna. Iz tega razloga je po odpravi odločbe o dovolitvi pripravljalnih del z dne 8. 11. 2018 zavrnil tudi tožničino zahtevo za razlastitev spornega dela nepremičnine strank z interesom.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal relevantno dejansko stanje, ne da bi v kontradiktornem postopku izvedel en sam dokaz; svojo odločitev je zgolj oprl na navedbe, ki sta jih v pritožbi navedli stranki z interesom. Tako ji je bila odvzeta pravica do izjave v postopku ter do izvedbe dokazov, ki jih je predlagala, pri čemer se sklicuje na kršitev ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Drugostopenjski organ bi moral ravnati v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), opredelil pa se ni tudi do dejstva, ki ga je sama navedla v prvostopenjskem postopku, in sicer da je predmetna raba spornega dela nepremičnine, katerega razlastitev se zahteva, v celoti območje prometne infrastrukture. V zvezi s tem še dodaja, da sta stranki z interesom v postopku izdelave elaborata ureditve dela meje in parcelacije soglašali s predlagano mejo; spremembe v zvezi s parcelacijo pa so se izvedle pri domala vseh sosednjih in bližnjih nepremičninah. Predlagana parcelacija razkrije, da gre že sedaj za sestavni del ceste po 8. členu Zakona o cestah (ZCes-1). Napačna je tudi odločitev drugostopenjskega organa, da naj v zahtevi za razlastitev ne bi izkazala obstoja (abstraktne in konkretne) javne koristi. Stranki z interesom pred tem nista z nikakršnimi dokazili nasprotovali njenim navedbam, da sporna nepremičnina ne bi predstavljala površine, ki se uporablja kot cesta na način, ki ga je opisala v zahtevi za razlastitev. Glede tega je sama predlagala izvedbo dokaza z ogledom sporne nepremičnine, ki pa ni bil izveden (niti ni bil zavrnjen kot nepotreben); s tem je bilo kršeno tako načelo materialne resnice, kot načelo zaslišanja strank. Navaja, da tudi v primeru, če bi bilo stališče drugostopenjskega organa v zvezi z iztisom iz Javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL pravilno2, bi moral odločbo prvostopenjskega organa odpraviti in zadevo slednjemu vrniti v novo odločanje z navodilom, da jo pozove k dopolnitvi vloge, tj. s predložitvijo ustreznega dokazila. Nadalje še navaja, da je napačno stališče drugostopenjskega organa, da bi morala biti cesta, ki poteka po sporni nepremičnini, bodisi kategorizirana bodisi vpisana v kataster gospodarske javne infrastrukture, kar podrobneje utemeljuje, prav tako pa je po njegovem mnenju konkretna javna korist izkazana na podlagi dejstva, da le vzpostavitev javne ceste na sporni nepremičnini stanovalcem nepremičnin v bližnji okolici zagotavlja trajen dostop do njihovih nepremičnin. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Stranki z interesom se v odgovoru na tožbo sklicujeta na razloge, ki so vsebovani že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V bistvenem dodajata3, da se dejansko stanje ni ugotavljalo izven tega, kar je bilo na voljo že od začetka; drugostopenjski organ pa je tudi izvedel vse dokaze v spisu in se do njih opredelil (za razliko od prvostopenjskega organa). Poudarjata, da drugostopenjski organ dejanskega stanja ni razširjal in na novo ugotavljal, saj ni izvajal dokazov, ki bi se širili izven vsebine spisa. Ni pa mu bilo potrebno izvesti niti dokaza z ogledom, ker je že prvostopenjski organ ocenil, da to ni potrebno. Menita, da tožnici ni bila odvzeta pravica do izjave v postopku, saj iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je njen pooblaščenec podal odgovor na pisanje z njune strani. Nadalje je tožnica sporni del nepremičnine označila kot prometno infrastrukturo, čeprav se dejansko ne uporablja za ta namen; v naravi gre namreč za podaljšano dvorišče, ki ga vsak izmed sosedov uporablja, kot sam želi. Navajata še, da sta bili v zvezi s parcelacijo zavedeni, saj sta sprva mislili, da se ta izvaja za potrebe kanalizacije. Pooblastilo družbi C., d. o. o. sta takoj, ko sta ugotovili, za kaj v resnici gre, preklicali; umaknili pa sta tudi soglasje k parcelaciji. Dodajata, da ureditev trajnosti dostopa ni naloga občine. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tako tožnica kot stranki z interesom v nadaljnjih pripravljalnih vlogah dodatno pojasnjujejo svoja stališča, podana v tožbi oziroma odgovorih na tožbo. Stranki z interesom pa se sklicujeta še na odločitev prvostopenjskega organa, ki je v podobni zadevi tožničino zahtevo za razlastitev spornega dela nepremičnine zavrnil. Izpostavljata še, da 193. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) navaja več razlastitvenih namenov, vendar nobeden izmed njih ne sovpada z dejanskim stanjem v tej zadevi oziroma s tem, kar je vsebovano v obrazložitvi zahteve za razlastitev. Menita, da je tožnica tako zlorabila pravico, ki ji gre po 199. členu ZUreP-2. Zanju milejše učinke bi se v konkretnem primeru lahko doseglo z ustanovitvijo služnosti.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 10. 6. 2021 sprejelo sklep I U 866/2019-105, da v zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021. **Izvedba glavne obravnave ob odsotnosti toženke in stranke z interesom**

8. Na narok za glavno obravnavo 6. 7. 2021 nista pristopili toženka in stranka z interesom B. B. Upoštevaje, da je bila vročitev vabil na glavno obravnavo za slednji izkazana4, svojega izostanka pa nista opravičili, je sodišče glavno obravnavo kljub temu opravilo.

**Glede zatrjevane kršitve pravice do izjave strank z interesom**

9. Po vložitvi tožbe je tožnica sodišču poslala devet pripravljalnih vlog, na katere sta stranki z interesom podali enako število odgovorov. V teh vlogah so navedene stranke postopka ponavljale navedbe, ki so jih podale že v tožbi oziroma odgovorih na tožbo, prav tako pa so v njih obširneje pojasnjevale druge (ne)relevantne okoliščine, povzete že v obrazložitvi zgoraj. Tudi v deseti pripravljalni vlogi je tožnica podala navedbe, ki jih je navedla že v predhodnih pripravljalnih vlogah5, pri čemer so bile nekatere izmed teh navedb, ki so se nanašale na druge postopke razlastitve, za predmeti upravni spor – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve – nerelevantne.

10. Ker torej po presoji sodišča tožnica z deseto pripravljalno vlogo ni podala nobenih novih relevantnih navedb, je sodišče navedeno vlogo strankama z interesom vročalo šele na glavni obravnavi. Iz tega razloga je sodišče tudi zavrnilo predlog stranke z interesom A. A. na glavni obravnavi, da se ji omogoči večdnevni rok za pripravo odgovora na navedeno pripravljalno vlogo. Ob tem sodišče dodaja, da je že pred izvedbo glavne obravnave strankam postopka v kontradiktornem postopku dopustilo obsežno izmenjavo pripravljalnih vlog, v katerih so lahko v celoti pojasnile vsa relevantna dejstva in okoliščine spora. Tako sodi, da jim pravica do izjave in kontradiktornosti postopka ni bila kršena; prisotni stranki z interesom A. A. pa je bilo na glavni obravnavi tudi omogočeno, da se z navedeno pripravljalno vlogo seznani in se do nje opredeli.

**Glede datuma odločitve sodišča** Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa pooblaščencu tožnice vročen 20. 7. 2021, stranki z interesom A. A. pa 3. 8. 2021. To pomeni, da je, ob upoštevanju pet dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa6, sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 23. 8. 2021 (upoštevaje poletno poslovanje; četrti odstavek 83. člena Zakona o sodiščih).

**Dokazni sklep**

11. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021 vpogledalo v listine v sodnem spisu, ki jih je vložila tožnica, tj. izpodbijano odločbo (A2), odločbo prvostopenjskega organa št. 352-53/2018-8 z dne 8. 11. 2018 (A3), pritožbo stranke z interesom B. B. z dne 11. 12. 2018 (A4), izjavo tožnice o pritožbah strank z interesom zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 11. 2018 (A5), sklep prvostopenjskega organa o uvedbi razlastitvenega postopka št. 352-53/2018-6 z dne 10. 10. 2018 (A6), zapisnik z dne 27. 9. 2018 (A7), elaborat ureditve dela meje in parcele z dne 10. 4. 2018 (A8), pritožbo stranke z interesom A. A. z dne 11. 12. 2018 (A9), dopis Ministrstva za okolje in prostor z dne 9. 5. 2019 (A10) in odločbi prvostopenjskega organa št. 352-149/2019-13 z dne 30. 9. 2020 in 352-163/2019-14 z dne 30. 9. 2020 (A11-A14)

12. Vpogledalo je tudi v listine v sodnem spisu, ki sta jih vložili stranki z interesom, tj. preklic zahteve in soglasja k parcelaciji strank z interesom z dne 30. 1. 2019 (C1 in C8), dopis drugostopenjskega organa z dne 17. 12. 2018 (C2 in C5), dopis Geodetske uprave RS z dne 28. 11. 2018 (C3 in C6), pojasnilo Geodetske uprave RS glede namenske rabe z dne 18. 12. 2018 (C4 in C7), ugovor zoper območje predmetne infrastrukture z dne 21. 11. 2018 (C9), odločbo prvostopenjskega organa št. 352-120/2019-11 z dne 8. 1. 2020 (C10, C11, C14, C15), skico podjetja C., d. o. o. (C12, C17), dopis D. D. tožnici in odgovor slednje z dne 7. 6. 2018 (C13, C16) in obvestilo o prispelem pismu za stranko z interesom A. A. (C18).

13. Hkrati je vpogledalo tudi v vse listine v upravnem spisu.

14. Kot nerelevanten pa je zavrnilo dokazni predlog strank z interesom za vpogled v spis tega sodišča I U 862/2020, podan z namenom, da se ugotovi, da odločitev v drugi upravni zadevi št. 352-120/2019 še ni pravnomočna. Podrobnejše razloge za takšno odločitev bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve.

**K I. točki izreka**

15. Tožba je utemeljena.

16. Prvostopenjski organ je z odločbo št. 352-53/2018-8 z dne 8. 11. 2018 tožnici (razlastitveni upravičenki) dovolil izvedbo pripravljalnih del, in sicer parcelacije na nepremičnini parc. št. 1578/2 k.o. ..., ki je v lasti strank z interesom, vsake do ½. Hkrati je še odločil, da morata solastnici oziroma posestnik navedene nepremičnine dovoliti dostop nanjo osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom tožnice na podlagi pogodb za izvajanje pripravljalnih del in te odločbe (2. točka izreka); da mora izvajalec pripravljalnih del o začetku teh pisno obvestiti lastnika in posestnika navedene nepremičnine najmanj 8 dni pred začetkom izvajanja del (3. točka izreka); da mora tožnica po pravnomočnosti odločitve pristojne območne geodetske uprave o evidentiranju parcelacije in ureditve meje o tem obvestiti upravni organ, ki bo nato nadaljeval s postopkom razlastitve lastninske pravice (4. točka izreka); da je rok za izvedbo pripravljalnih del 6 mesecev od pravnomočnosti te odločbe, pri čemer bo v primeru, da pripravljalna dela ne bodo izvedena v določenem roku, zahteva za razlastitev dela sporne nepremičnine zavrnjena (5. točka izreka) ter da stroške pripravljalnih del nosi tožnica (6. točka izreka).

17. Odločbo je prvostopenjski organ izdal na podlagi 201. člena ZUreP-2, ki v prvem odstavku določa, da lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, ki so predvidene za razlastitev, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve.

18. Po vloženi pritožbi strank z interesom je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je ugodil njunima pritožbama, odpravil odločbo prvostopenjskega organa z dne 8. 11. 2018 in hkrati zavrnil tožničino zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1578/2 k.o. ... Navedena izpodbijana odločitev je tudi predmet tega upravnega spora.

19. Tožnica v tožbi med drugim uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, v zvezi s čimer navaja, da drugostopenjski organ ni ustrezno izvedel ugotovitvenega postopka (pred izdajo izpodbijane odločbe ni izvedel nobenega dokaza); svojo odločitev pa je oprl zgolj na pritožbene navedbe strank z interesom, s čimer naj bi kršil načelo kontradiktornosti ter njeno pravico do izjave in izvedbe dokazov. Tožnica drugostopenjskemu organu očita še, da ji je bila z njegovim ravnanjem odvzeta pravica do pritožbe.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da jo je drugostopenjski organ izdal na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP7. Pritožbeni organ ravna v skladu s to določbo, ko v primeru reševanja pritožbe ugotovi, da je ta utemeljena, postopka pa ni treba dopolnjevati in je mogoče odločiti na podlagi podatkov, vsebovanih v spisu; med drugim, če je bil iz ugotovljenih dejstev napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi (kot po mnenju drugostopenjskega organa v konkretnem primeru). Po stališču drugostopenjskega organa bi moral namreč prvostopenjski organ tudi v postopku izvedbe pripravljalnih del presoditi, ali so podani temeljni vsebinski pogoji za dopustnost razlastitve. Med drugim, ali je za razlastitev izkazana javna korist, kar je drugostopenjski organ naposled tudi ugotavljal in prišel do zaključka, da temu ni tako, zaradi česar je tožničino zahtevo za razlastitev zavrnil. 21. V nasprotju z drugostopenjskim organom pa prvostopenjski organ v svoji odločbi o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del, izdani na podlagi 201. člena ZUreP-2, sploh (še) ni odločal o zahtevi za razlastitev niti ni ugotavljal dejstev v zvezi z izkazovanjem javne koristi za razlastitev. Iz tega razloga po presoji sodišča drugostopenjski organ ni imel podlage (ne v prvem odstavku 252. člena ZUP ne v kateri drugi določbi tega zakona), da bi odločil o sami zahtevi za razlastitev, saj že iz določbe 196. člena ZUreP-28 izhaja, da je o razlastitvi pristojen odločati prvostopenjski organ. Na ta način je bila tožnici onemogočena pravica do vložitve pritožbe zoper odločitev o razlastitvi, kot ji jo zagotavlja že sama Ustava Republike Slovenije (25. člen), pa tudi določbe ZUP (13. in 229. člen).

22. Tožbi je zato treba ugoditi iz tega razloga, saj je drugostopenjski organ z napačnim postopanjem po 252. členu ZUP z izpodbijano odločbo tožnici onemogočil pravico do pritožbe, pred tem pa ji tudi ni dal možnosti, da se o spornem izjavi.

23. Zaradi ekonomičnosti nadaljevanja razlastitvenega postopka in napotkov drugostopenjskemu organu, kateremu sodišče vrača zadevo v ponovni postopek, pa se sodišče opredeljuje še do pravnih stališč drugostopenjskega organa v zvezi z dopustnostjo razlastitve v obravnavani zadevi, ki jih je ta podal glede na trditveno in dokazno podlago, zbrano v prvostopenjskem postopku do odločitve.

24. Po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ v skladu z 200. členom ZUreP-2 s sklepom najprej odloči o uvedbi razlastitvenega postopka, pri čemer zakon uvedbo postopka in izdajo sklepa o tem veže izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev. Upravni organ torej v tej (prvi) fazi opravi le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne ugotavlja pa njene vsebinske utemeljenosti glede obstoja materialnopravnih pogojev za razlastitev (tudi obstoja javne koristi). To tudi pomeni, da se v primeru razlastitve po ZUreP-2 vsebinski pogoji za razlastitev ne ugotavljajo (več) v dveh korakih, temveč vsi po uvedbi postopka, torej po izdaji sklepa o uvedi razlastitvenega postopka. Vendar morajo biti ti podani v vseh nadaljnjih fazah razlastitvenega postopka in ne zgolj ob izdaji odločbe o razlastitvi (203. člen ZUreP-2); tudi ko organ odloča o izvedbi pripravljalnih del (201. člen ZUreP-2).

25. Pri tem sodišče meni, da k nasprotnemu stališču9 ne odkazuje niti peti odstavek 201. člena ZUreP-210. Vrnitev v prejšnje stanje tako pravnih kot dejanskih posledic dovolitve pripravljalnih del, kot to ureja citirana določba ZUreP-2, namreč v primeru naknadne zavrnitve zahteve za razlastitev ne more biti podlaga za dopustnost (nekontroliranih) posegov v lastninsko pravico z izvedbo pripravljalnih del in tudi ne podlaga za razlago, da za dovolitev pripravljalnih del zadošča le formalno popolna zahteva za razlastitev.

26. Lastninska pravica je ustavno varovana pravica, njen odvzem ali omejitev (v javno korist) pa sta dopustna le pod zakonskimi pogoji. Pripravljalna dela, katerih nabor je določen v prvem odstavku 201. člena ZUreP-2, po naravi stvari predstavljajo poseg v lastninsko pravico, s čimer so – kolikor so izvršena brez pravne podlage – nedopustna. Brez pravne podlage pa so, kolikor vsebinski pogoji za razlastitev niso preizkušeni in izkazani. Drugostopenjski organ je torej po presoji sodišča imel prav v stališču, da je za dovolitev pripravljalnih del nujna presoja podlage vsebinskih pogojev za razlastitev. Vendar pa je pri tem treba izvesti kontradiktoren postopek in strankam omogočiti izjavo do vseh relevantnih dejstev ter izvesti vse, za odločitev pomembne dokaze.

27. Upoštevaje tožbene navedbe pa sodišče v zvezi z izkazovanjem javne koristi po prvi alineji prvega odstavka 194. člena ZUreP-2 pripominja še, da – kot to navaja organ že v izpodbijani odločbi – iztis iz Javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL ni ustrezen izkaz, s katerim bi bilo mogoče potrditi, da je sporni del nepremičnine določen tako, da ga je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Iz iztisa namreč izhaja le, da sporna nepremičnina leži v enoti urejanja prostora PO-819, z namensko rabo SSseNA;3, da gre za del, ki sega na cesto, ki predstavlja dovoz in da se na zahodni strani priključi na širšo cesto, za katero je ugotovljeno, da gre za kategorizirano javno cesto – ... cesta. Druga dejstva pa iz iztisa kot dokaza, da je prostorski akt OPN MOL pripravljen tako natančno, da je sporno nepremičnino mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ne izhajajo. Vendar bi moral organ – kolikor je navedeni iztis presodil kot neprimeren – tožnico pozvati k dopolnitvi vloge, v skladu z določbami 140. člena ZUP.

28. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom istega člena vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem je, glede na četrti odstavek te določbe, vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

29. V ponovnem postopku bo tako drugostopenjski organ ob obravnavanju pritožbe strank z interesom zoper prvostopenjsko odločbo o dovolitvi pripravljalnih del v postopku razlastitve moral upoštevati, da prvostopenjski organ o sami zahtevi za razlastitev še niti ni odločal, zaradi česar ne bo smel postopati po 251. ali 252. členu ZUP in morebiti sam odločiti o utemeljenosti zahteve za razlastitev, ampak bo moral odločati le o pritožbi strank z interesom o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del, katere zakonitost pa je sicer odvisna od okoliščine, ali so v danem primeru izpolnjeni vsebinski pogoji za razlastitev.

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz že pojasnjenih razlogov, se do tožbenih navedb glede izkazanosti javne koristi za razlastitev v konkretnem primeru ni podrobneje opredeljevalo. Prav tako se v tej sodbi ni opredeljevalo niti do odločitev organov v drugih upravnih postopkih razlastitev, ki sta jih tožnica in stranki z interesom predstavili v vlogah, saj za presojo v konkretni zadevi niso bile relevantne; upoštevaje, da je bila predmet tega spora konkretna izpodbijana odločba. Iz tega razloga – zaradi nerelevantnosti – niti ni vpogledalo v upravni spis I U 862/2020, da bi preverilo, ali je odločitev v upravni zadevi št. 352-120/2019 že pravnomočna (tak dokazni predlog je bil podan s strani strank z interesom). Opredeljevalo pa se ni niti do drugih navedb, ki sta jih stranki z interesom podali v odgovorih na tožbo, in sicer navedb v zvezi z učinki razlastitve na njuno nepremičnino ter navedb v zvezi z nepravilnostmi glede uradnih oseb, ki so vodile predmetni upravni postopek, saj te navedbe niti niso bile relevantne za predmetni upravni spor, kot to izhaja iz že podane celotne obrazložitve te sodbe.

**K II. točki izreka**

31. Sodišče je tožbi zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-44/2018-5 z dne 9. 4. 2018 ugodilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR.

32. Priznane stroške je toženka tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Glede tega navaja, da je sporno zemljišče v zasebni lasti in ne gre za javno cesto, kot to zatrjuje tožnica (v naravi predstavlja del dvorišča k stanovanjski hiši na naslovu strank z interesom); navkljub temu njegovim uporabnikom (preostalim stanovalcem ulice) ni onemogočena njegova uporaba. Javne koristi ne izkazuje niti zatrjevanje, da gre za del površine zemljišča znotraj regulacijske linije ceste, saj pri spornem zemljišču ne gre za površino, ki bi predstavljala obstoječo javno površino. Nenazadnje tudi iztis iz Javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov tožnice ni ustrezen izkaz, s katerim bi bilo moč ugotoviti, da je sporni del nepremičnine določen tako, da ga je mogoče identificirati v zemljiškem katastru in bi bila s tem izkazana javna korist. 2 In sicer da ta ni ustrezen izkaz, s katerim bi bilo moč ugotoviti, da je sporni del nepremičnine določen tako, da ga je mogoče identificirati v zemljiškem katastru in bi bila s tem izkazana javna korist. 3 Čeprav sta stranki z interesom svoj odgovor na tožbo podali ločeno, sodišče njune navedbe povzema skupaj, saj so te identične; enako velja tudi za navedbe, ki sta jih podali v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. 4 Stranki z interesom B. B. je bilo vabilo na glavno obravnavo vročeno v skladu s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi namreč izhaja, da ji vabila na glavno obravnavo v predmetni zadevi ni bilo mogoče vročiti osebno (ali odraslemu članu gospodinjstva), zaradi česar je vročevalec obvestilo o prispeli pošiljki pustil v njenem hišnem predalčniku. Ker v predvidenem 15 dnevnem roku stranka z interesom sodnega pisanja na pošti ni dvignila, se je pisanje – ob okoliščini, da je bil njen hišni predalčnik neuporaben – vrnilo sodišču. V skladu s citirano določbo pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom zgoraj navedenega 15 dnevnega roka. 5 In sicer navedbe v zvezi z drugim postopkom razlastitve (in s tem povezane parcelacije) oziroma drugimi primeri reševanja podobnih sporov, prav tako pa navedbe v zvezi z rabo spornega dela nepremičnine in nepravilno izvedenim dokaznim postopkom. 6 Tretji odstavek 125. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 7 Ta določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo. 8 Ta določa, da o razlastitvah prednostno odločajo v upravnem postopku na prvi stopnji upravne enote in na drugi stopnji ministrstvo, razen če je z zakonom določeno drugače. 9 Tj. da bi moral organ presojati podanost vsebinskih pogojev za razlastitev šele ob izdaji odločbe o razlastitvi. 10 Ta določa, da če upravni organ zavrne zahtevo za razlastitev, geodetska uprava po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi na zahtevo razlastitvenega zavezanca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve odpravi odločbo o parcelaciji, predlagatelj izvedbe pripravljalnih del pa mora odpraviti vse posledice pripravljalnih del ali pa, če to ni mogoče, izplačati razlastitvenemu zavezancu odškodnino za vso dejansko škodo.