Jedro

Ker iz obrazložitev upravnih aktov ni mogoče ugotoviti, katere delavce je tožena stranka upoštevala pri izdaji upravnega akta, iz katerega razloga ti delavci niso opravljali dela ter kolikšni zneski pomoči so bili odmerjeni za posameznega delavca ter posledično koliko prejete pomoči in iz katerega naslova ter za katerega delavca mora tožeča stranka vrniti, je upravna odločba ostala neobrazložena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave RS, št. DT 4256-12558/2021-2 z dne 23. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS odločila, da mora tožeča stranka kot zavezanec vrniti pomoč v obliki povračila nadomestila plač za začasno čakanje za delo v višini 23.111,91 EUR in pomoč v obliki oprostitve plačila prispevkov za socialno varnost v višini 11.342,24 EUR, vse v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka prejela obe obliki pomoči za mesece marec, april in maj 2020, ter da je dne 31. 3. 2020 v izjavi Edp-85771457-1127 toženo stranko obvestila, da ne izpolnjuje pogojev za prejem pomoči, saj je bil upad prihodkov manjši, kot določa Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP). Upravni organ v obrazložitvi povzema besedilo členov 22. in 99. ZIUZEOP in 87. ter 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 113. in 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerih je sprejel odločitev.

3. Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil z odločbo in s sklepom zavrgel (drugo) pritožbo z dne 18. 5. 2021 kot prepozno. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z odločitvijo in razlogi organa prve stopnje ter z ugotovljenim dejanskim stanjem. Navaja, da pritožniku ni mogoče pritrditi, da so se po vložitvi vloge spremenili kriteriji za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja prejete pomoči in da mu po novih kriterijih pomoči ni treba vrniti. Pravilnik o dopolnitvah Pravilnika o merilih sorazmernosti pri pogoju ugotavljanja znižanja prihodkov se namreč ne nanaša na prejemnike pomoči po ZIUZEOP, na podlagi katerega je pritožnik prejel pomoč in tudi vložil vlogo za njeno vračilo.

4. Glede obrazložitve sklepa pritožbeni organ navaja, da je pritožnik dne 28. 4. 2021 pravočasno vložil pritožbo zoper navedeno odločbo, nato pa je po poteku roka dne 18. 5. 2021 predložil še njeno dopolnitev. Pritožbeni organ je dopolnitev pritožbe kot novo pritožbo s sklepom zavrgel, saj je ugotovil, da je rok zanjo potekel že v ponedeljek dne 10. 5. 2021. 5. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo št. DT 4256-12558/2021-2 z dne 23. 4. 2021, ki ji nalaga obveznost, da mora vrniti prejeto pomoč v skupni višini 34.454,15 EUR. V njej navaja, da je zaradi epidemije COVID-19 v spornem obdobju morala določeno število svojih zaposlenih delavcev napotiti na začasno čakanje na delo, določeno število delavcev pa je ostalo doma zaradi t.i. višje sile. Navaja, da je v mesecu marcu 2020 izostalo z dela 15 njenih delavcev, od tega 13 zaradi začasnega čakanja na delo in 2 zaradi višje sile. Meseca aprila 202o je izostalo 19 delavcev, od tega 17 zaradi časnega čakanja na delo in 2 zaradi višje sile. V mesecu maju je izostalo 7 delavcev, od tega 5 zaradi začasnega čakanja na delo in 2 zaradi višje sile. Na podlagi tega je tožeča stranka od Republike Slovenije za sporno obdobje prejela subvencijo za nadomestila plač delavcem na začasnem čakanju na delo skupaj v višini 18.829,28 EUR in subvencijo nadomestila plač delavcem odsotnim zaradi višje sile skupaj v višini 4.282,63 EUR. Ker pa je v letu 2020 dejansko minimalno presegla cenzus 90 % dohodka iz leta 2019, je o tem dne 31. 3. 2021 obvestila toženo stranko z elektronskim sporočilom. Prvostopni organ je nato brez kakršnihkoli dodatnih poizvedb izdal izpodbijano prvostopno odločbo.

6. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, konkretno določbo 99. člena ZIUZEOP, ki je bila še pred izdajo prvostopne odločbe v celoti spremenjena. Po prvotnem besedilu je bil delodajalec, ki je bil upravičen do subvencije in ni izpolnil pogoja upada dohodka, zavezan do povrnitve vseh subvencij tako za nadomestilo plače delavcem na začasnem čakanju na delo, kot za nadomestilo plač delavcem, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dela. Z dnem 30. 4. 2020 pa je bila ta zakonska določba spremenjena v tem smislu, da upravičenec do opisanih ukrepov podpore v gospodarstvu ni bil dolžan vrniti dela prejete podpore, to je povračila nadomestila plače delavcem, ki zaradi višje sile ne morejo opravljati dela ter pripadajočih prispevkov za socialno zavarovanje teh delavcev. Tožena stranka je v nasprotju s to zakonsko določbo tožeči stranki odmerila povrnitev vseh izplačanih podpor tako iz naslova povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, kot tudi povračilo nadomestila plače delavcem, ki zaradi višje sile niso mogli opravljati dela.

7. Iz predloženih konto kartic tožeče stranke je razvidno, da je iz naslova subvencije zaradi višje sile prejela 4.282,63 EUR, tega zneska pa na podlagi veljavne zakonodaje ni dolžna vračati. Tožeča stranka poudarja, da že upravni organ prve stopnje dejanskega stanja ni popolnoma ugotovil oz. ga sploh ni ugotavljal. Obe upravni odločbi sta posledica neenakega obravnavanja strank, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS, ki zajema tudi pravico do primerne obrazložitve, česar pa napadeni odločbi ne izpolnjujeta. Pritožbeni organ bi moral že po uradni dolžnosti preizkusiti prvostopno upravno odločbo v smislu pravilne uporabe materialnega prava, česar pa v obravnavani zadevi ni storil. Tožeča stranka sodišču predlaga, da opravi narok in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da pritožnik ugovarja zgolj iz razloga, da so se po vložitvi vloge spremenili kriteriji, in sicer v Pravilniku o dopolnitvah Pravilnika o merilih sorazmernosti pri pogoju ugotavljanja znižanja prihodkov, ker teh navedb v pritožbi ni navajal, pa predstavljajo tožbeno novoto.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno katero obliko pomoči (pomoč v obliki subvencije za nadomestilo plač delavcem na začasnem čakanju na delo oz. pomoč v obliki subvencije za nadomestilo plač delavcem, ki ne delajo zaradi višje sile ter pomoč v obliki oprostitve povračila plačila prispevkov za socialno varnost) mora tožeča stranka vrniti in kolikšen znesek prejete pomoči. Ni pa sporno, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZIUZEOP in da mora del prejete pomoči vrniti.

11. Iz izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je tožeča stranka prejela pomoč v obliki subvencije za nadomestilo plač delavcem na začasnem čakanju na delo za mesec marec 2020 v višini 4.640,20 EUR, za mesec april 2020 v višini 13.993,70 EUR in za mesec maj 2020 v višini 4.478,01 EUR, skupno 23.111,91 EUR in pomoč v obliki oprostitve povračila plačila prispevkov za socialno varnost za mesec marec 2020 v višini 2.275,42 EUR, za mesec april 2020 v višini 6.870,90 EUR in za mesec maj 2020 v višini 2.195,92 EUR, skupno 11.342,24 EUR. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da izpodbijana odločba ni obrazložena tako, da bi bilo možno preizkusiti izračun oz. višine navedenih zneskov. Iz odločbe namreč ni razvidno, kako je tožena stranka izračunala navedene zneske za posamezni mesec, katere delavce in koliko jih je upoštevala ter iz katerega razloga so bili delavci odsotni z dela (začasno čakanje na delo ali zaradi višje sile). Te pomanjkljivosti pa ni odpravil niti pritožbeni organ v obrazložitvi drugostopne odločbe.

12. Tožeča stranka tudi pravilno opozarja na pravilno in enako uporabo materialnega prava - 99. člen ZIUZEOP. Navedeni člen je namreč ob sprejetju ZIUZEOP (ki se uporablja od dne 11. 4. 2020) v drugi alineji prvega odstavka vseboval izrecno določbo, da morajo subjekti, ki so uveljavili povračilo nadomestila plač delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, v primeru da je prišlo do delitve dobička, izplačila plač za poslovno uspešnost oz. nagrad poslovodstvu v letu 2020, vrniti prejeta sredstva skupaj z zakonsko določenimi obrestmi. Z novelo A z dne 1. 5. 2020 pa je bila ta alineja črtana iz zakona, kar pomeni, da se pomoč iz naslova nadomestila plač delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, ne vrača. Novela A je bila sprejeta manj kot mesec po sprejemu zakona, kar nakazuje, da je zakonodajalec hitro opazil napako in jo odpravil. Navedeno tudi izhaja iz navodil tožene stranke objavljenih na spletu, kot to pravilno navaja tožeča stranka. V vsakem primeru bi tožena stranka v obrazložitvi odločbe morala navesti in utemeljiti, kateri odstavek 99. člena ZIUZEOP je uporabila. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt izdan v upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave.

13. Ker iz obrazložitev upravnih aktov ni mogoče ugotoviti, katere delavce je tožena stranka upoštevala pri izdaji upravnega akta, iz katerega razloga ti delavci niso opravljali dela, ter kolikšni zneski pomoči so bili odmerjeni za posameznega delavca ter posledično koliko prejete pomoči in iz katerega naslova ter za katerega delavca mora tožeča stranka vrniti, je upravna odločba ostala neobrazložena. Tožena stranka je s tem storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker obravnavana odločba ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, presoja sodišča, ali je takšna odločitev pravilna, ni mogoča. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek in se ni opredeljevalo do ostalih navedb strank. V ponovnem postopku bo upravni organ moral v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) popolno ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev; odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka ter odločiti v zadevi z aktom, v katerem bodo obrazložena in utemeljena vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in pravna podlaga, na kateri odločitev temelji, vse v roku 30 dni od dneva vročitve te sodbe, pri tem pa je upravni organ vezan na mnenje in stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji, odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-11).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 € in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopal odvetnik, ki je davčni zavezanec. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka.

17. Obresti od zneska stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s začasspremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba 2019, str. 333, tč 6.