16. 6. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Borisa Mohoroviča, Dobrova, ki ga zastopa Klemen Lamut, odvetnik v Ljubljani, na seji 16. junija 2016

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora, ki pa ne bo izrečena, če pritožnik v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter če bo oškodovani družbi povrnil v adhezijskem postopku prisojeni znesek 75.515 EUR. Pritožba in zahteva za varstvo zakonitosti pritožnika sta bili zavrnjeni.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve četrtega odstavka 15. člena ter 29. in 23. člena Ustave. Trdi, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na pritožnikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi je uveljavljal, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-391/14 z dne 11. 3. 2016 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5268/2010 z dne 20. 2. 2014 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

4.Pritožnikova zatrjevanja, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na zatrjevano prekoračitev obtožbe, je Ustavno sodišče preverilo z vidika 22. člena Ustave. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih – če so dopustne in za odločitev pomembne – v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti.[2] Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.[3]

5.Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, resda nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora tudi v takem primeru iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami strank seznanilo in jih obravnavalo.[4]

6.Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti (tako kot predhodno že v pritožbi) obširno uveljavljal, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, saj je državno tožilstvo pritožniku očitalo, da naj bi kaznivo dejanje storil v okviru naročila in prevzema materiala v času od 28. 5. 2002 do 11. 6. 2002, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da naj bi ga storil pred 28. 5. 2002, ko je bila sklenjena ustna pogodba. Pritožnik je trdil, da državno tožilstvo niti v tenorju niti v obrazložitvi obtožnice ni omenjalo te pogodbe ter da je sodišče dejansko stanje v zvezi s tem ugotavljalo samo. V zahtevi za varstvo zakonitosti je nasprotoval stališču pritožbenega sodišča, da ne gre za prekoračitev obtožbe, ker sodišče prve stopnje ni poseglo v opis kaznivega dejanja. Vztrajal je, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih državno tožilstvo ni zatrjevalo, in s tem obtožbo prekoračilo. Uveljavljal je tudi, da se pritožbeno sodišče do teh očitkov ni v zadostni meri opredelilo.

7.Vrhovno sodišče pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti na te navedbe ni odgovorilo. Vrhovno sodišče se je opredelilo le do navedb pritožnika, ki so se nanašale na spremembo obtožbe s strani državnega tožilca, na kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP) ter na kršitev kazenskega zakona, medtem ko je pritožnikove navedbe glede prekoračitve obtožbe očitno prezrlo. Vrhovno sodišče je sicer v sklepnem delu sodbe pojasnilo, da ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavljajo uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar ni mogoče šteti, da se je s tem opredelilo tudi do zatrjevane prekoračitve obtožbe, saj je ostale navedbe, ki naj bi predstavljale uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nato naštelo, med njimi pa ni navedlo pritožnikovih trditev glede prekoračitve obtožbe.

8.Povzeti očitki, ki jih je pritožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti in do katerih se Vrhovno sodišče ni opredelilo, so za odločitev pomembni oziroma so v upoštevni zvezi z odločitvijo. Če bi se izkazalo, da so pritožnikovi argumenti utemeljeni, bi to vplivalo na izid postopka, saj prekoračitev obtožbe predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), lahko pa pomeni tudi kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. S tem, ko Vrhovno sodišče na te očitke ni odgovorilo, je zato kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

9.Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju se bo moralo Vrhovno sodišče opredeliti do vseh relevantnih očitkov pritožnika, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

10.Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se v presojo utemeljenosti drugih očitkov ni spuščalo.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

dr. Jadranka Sovdat Podpredsednica

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 28/06, in OdlUS XV, 40).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).

[4]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97, št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008 (Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30) in št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).