Jedro

Pogodbena stranka, ki s svojim ravnanjem sopogodbeniku preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, razdrtja izročilne pogodbe ne more zahtevati (drugi odstavek 120. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega ZD, oziroma 568. člen sedaj veljavnega OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Zakonca K. Š. in S. Š. sta bila solastnika nepremičnin, vpisanih v vložek št. 712 k.o. ..., v naravi stanovanjske stavbe z dvoriščem ter travnika in njive, in sicer vsak do 1/2. Z izročilno pogodbo, sklenjeno 20. 1. 1993, sta te nepremičnine prenesla v takojšnjo last D. K., imenovani pa se je zavezal: dovoliti jima uporabljati stanovanjsko hišo v nezmanjšanem obsegu ter prosto gibanje po vsem nepremičnem premoženju, ki je predmet izročilne pogodbe; skrbeti za njuno osebno higieno, pranje in čiščenje stanovanja potem, ko izročevalca tega ne bosta več zmogla sama; za primer bolezni zagotoviti jima primerno nego, hrano ter zdravniško pomoč in zdravila; za primer namestitve v domu starejših občanov plačevati oskrbnino v delu, kolikor bi ta presegala njune zmožnosti; v primeru izgradnje nove stanovanjske hiše na izročenem zemljišču nuditi jima brezplačno stanovanje v pritličju s posebnim vhodom, če bosta to želela; pomagati pri delu na polju, vrtu in drugih opravilih, ko bosta izročitelja to želela ter plačati stroške krajevnim običajem primernega pogreba ter postavitve spomenika.

2. Po smrti izročevalca K. Š. v februarju 1999 je S. Š. zahtevala razvezo izročilne pogodbe ter izstavitev listine, na podlagi katere bo v zemljiški knjigi vzpostavljeno prejšnje lastninsko stanje pri nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe. Zahtevek je najprej utemeljevala s trditvijo, da je bila izročilna pogodba sklenjena pod prisilo, za tem s trditvijo, da je bila prisiljena k njeni overitvi in nazadnje s trditvijo, da toženec ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. Toženec je zatrjeval nasprotno, se zahtevku protivil in za primer razveze izročilne pogodbe z nasprotno tožbo uveljavljal plačilo 5.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, kar predstavlja vrednost njegovih vlaganj v nepremičnine in opravljenega dela.

3. Sodišče prve stopnje je oba tožbena zahtevka (iz tožbe in iz nasprotne tožbe) zavrnilo. Stanislava Štalcer je takšno odločitev izpodbijala s pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo.

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je S. Š. vložila revizijo; predmet le-te je odločitev, ki se nanaša na razvezo izročilne pogodbe. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Relevantne revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

5. Revizija je bila vročena D. K., ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bila po mnenju revidentke zagrešena, ker je "tožeča stranka v pritožbi grajala dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, ker je le-to napravilo zmotne zaključke na podlagi izvedenih dokazov". Povsem jasno je, da tožnica, sicer s sklicevanjem na procesne kršitve, v resnici nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sprejelo kot pravilne. Taka graja je zaradi izrecne prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) prepovedana, zato ni pomembno, da je v tem delu povsem nekonkretizirana. Prepoved velja tudi za vse tiste revizijske trditve, s katerimi tožnica poskuša grajati ali obiti posamezne konkretne dejanske ugotovitve nižjih sodišč oziroma jim pripisati drugačen, zase ugodnejši, pomen, na primer, da je tožnica toženca klicala na pomoč, pa je ni dobila, da do spora med pravdnima strankama ni prišlo potem, ko je tožnica spoznala I. J., pač pa že prej in zato, ker toženec ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, da so tožnici nenaklonjene priče izpovedale v njeno škodo in podobno.

8. Pravnomočno je ugotovljeno, da je toženec tožnici in njenemu sedaj že pokojnemu možu dopustil stanovati v hiši ter gibati se po vsem izročenem mu nepremičnem premoženju in jima omogočil nemoteno uživanje in gospodarjenje z zemljišči, jima pomagal pri delu na polju, v njuni neposredni bližini pričel graditi hišo, plačal stroške pogreba tožničinega moža, po njegovi smrti tožnico vzel v svoje stanovanje, ji kupil mobilni telefon, plačeval stroške za obratovanje hiše, jo prepleskal in zamenjal pohištvo in podobno. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin mož bolan in nujno potreben tuje pomoči, ki mu jo je v pretežnem delu nudila tega zmožna tožnica, tudi ob podpori patronažne službe ter da toženec pomoči pri negi ni nikoli odklonil; Š. je obiskoval v bolnici in ga po potrebi vozil k zdravniku.

9. Po mnenju revidentke je bistveno, da je zdravstveno stanje njenega moža zahtevalo nego, ki mu je sama ni bila sposobna nuditi, kar tožencu ni moglo biti neznano; njegova pogodbena dolžnost je bila spremljati življenje izročevalcev in jima v primeru spoznanja, da sta potrebne njegove pomoči, to pomoč tudi zagotoviti. Srž njenega razumevanja toženčevih pogodbenih obveznosti je torej v tem, da bi moral skrb za pomoči potrebnega K. Š. prevzeti toženec in da je ne bi smel prepustiti predvsem tožnici. To pa ne drži. Sodišči prve in druge stopnje sta vprašanje ugotovitve vsebine pogodbenega razmerja strnili v zaključek, da sta si izročevalca toženčevo pomoč dogovorila predvsem za čas, ko sama ne bosta mogla več skrbeti zase, dokler bosta to zmogla, pa si bosta v primeru bolezni najprej med seboj pomagala sama. Ko je tako, pa ni mogoč zaključek, da je toženec z opustitvijo tistega dela skrbi za K. Š., ki ga je tožnica zmogla, kršil pogodbo.

10. Po ugotovitvah nižjih sodišč je med pravdnima strankama prišlo do spora po smrti K. Š., natančneje takrat, ko je tožnica spoznala I. J. in se je ta v novembru 1999 preselil k njej. Takrat je tožencu, ki je svoje pogodbene obveznosti do tožnice do tedaj izpolnjeval in jih je nameraval izpolnjevati tudi v bodoče, ta to onemogočila, saj si je očitno glede pogodbe premislila (pri tem je šla celo tako daleč, da je tožencu izročeno zemljišče ogradila, v ograjo "spustila" elektriko, zamenjala ključavnico in na dvorišče namestila psa, tako da mu je preprečila dostop). Prenehanje izpolnjevanja obveznosti do nje po izročilni pogodbi s strani toženca je tako posledica in ne vzrok tožničinega ravnanja in iz njega izvirajočega spora med pravdnima strankama. V zvezi s tem je pravilna presoja nižjih sodišč, da pogodbena stranka, ki s svojim ravnanjem sopogodbeniku preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, razdrtja izročilne pogodbe ne more zahtevati (drugi odstavek 120. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD) oziroma 568. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče je hkrati pravilno opozorilo na pravno naravo pogodbe, kakršna je bila sklenjena v konkretnem primeru, to je, da gre za posebno obliko pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kot jo je tedaj urejal ZD v 117. - 122. členu oziroma za preužitkarsko pogodbo, kot jo sedaj ureja OZ v določbah 564. člena in naslednjih, in za katero se je naziv "izročilna pogodba" izoblikoval v praksi.

11. Kot razlog za razvezo pogodbe revidentka uveljavlja tudi ustanovitev hipoteke na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, in opustitev vpisa pravice stanovanja in preužitnih pravic v korist izročevalcev v zemljiški knjigi. Pri tem prezre določilo 4. člena izročilne pogodbe, po kateri se pravica stanovanja, uživanja in gospodarjenja z izročeno nepremičnino v korist izročiteljev opravi samo na posebno zahtevo upravičencev; da bi tako zahtevo podala, tožnica ni zatrdila, posledic svoje pasivnosti pa ne more prevaliti v breme toženca. Z ustreznim vpisom v zemljiško knjigo bi bila upravičenca zavarovana tudi za primer odtujitve nepremičnine tretjim, do česar lahko privede obremenitev s hipoteko (174. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).