Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavke sklepčnosti tožbe, vendar te ni obrazložilo. Sklepčnost kot predpostavka dopustnosti izdaje zamudne sodbe namreč pomeni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, katerih resničnost se zaradi pasivnosti toženca predpostavlja. Navedena morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pomeni, da je zamudna sodba dopustna le tedaj, če so dejstva v tožbi takšna, da je mogoče brez nadaljnjih pojasnil oziroma navedb in zgolj na podlagi predloga tožeče stranke takšno sodbo tudi izdati. Tožeča stranka je poleg materialne škode zahtevala tudi povrnitev nematerialne škode. Z meritorno sodbo zoper prvo toženo stranko ji ni bila v celoti priznana zahtevana odškodnina po višini, kar gotovo kaže na delno nesklepčnost tožbe, zato ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi drugega toženca se ugodi, sodba zaradi izostanka se r a z v e l j a v i (1. točka izreka odločbe), in delno 4. točka izreka odločbe glede stroškov postopka, ki jih mora drugi toženec plačati tožeči stranki solidarno s prvo toženo stranko v znesku 344,537,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje, in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zavrže se pritožba drugega toženca, s katero izpodbija sodbo, izdano zoper prvo toženo stranko.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in s sodbo zaradi izostanka (pravilno zamudno sodbo) z dne 24.10.2003 odločilo: - da je drugi toženec A.K. dolžan plačati tožniku znesek 2.760.185,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 175.185,00 SIT od 11.09.2002 dalje in od zneska 2.585.000,00 SIT od 01.01.2002 dalje (1. točka izreka sodbe), - da je prva tožena stranka A., d.d. dolžna plačati tožeči stranki v okviru zneska iz 1. točke izreka solidarno z drugim tožencem znesek 2.032.435,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 175.185,00 SIT od 11.09.2002 do plačila in od zneska 1.857.250,00 SIT od 01.01.2002 dalje (2. točka izreka); - zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko (3. točka izreka); - prvi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 564.070,00 SIT, drugi toženec pa v okviru tega zneska solidarno s prvo toženo stranko znesek 344.537,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje (4. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki v znesku 75.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.2003 dalje (5. točka izreka). Zoper prvo toženo stranko je izdalo sodbo in zoper drugega toženca A.K. sodbo zaradi izostanka, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 332. člena prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami: v nadaljevanju ZPP/77) zvezi s 499. členom sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in spremembe: v nadaljevanju ZPP).

Zoper sodbo zaradi izostanka in tudi sodbo se pritožuje drugi toženec zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in v posledici tega napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prejel vabilo za narok za glavno obravnavo, razpisano za dne 08.07.2003 in obvestilo o preklicu te obravnave z določitvijo novega datuma glavne obravnave 16.09.2003. Iz izpodbijane sodbe je razbral, da je bila glavna obravnava opravljena in zaključena 24.10.2003. Za to obravnavo drugi toženec ni prejel vabila, niti mu ni bilo poslano, zato vročitev ne more biti izkazana. Ker vabila ni prejel, mu je bilo z opustitvijo vročitve onemogočeno sodelovanje pred sodiščem. Sodišče je zaradi tega celo izdalo sodbo zaradi izostanka. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zgolj in iz previdnosti drugi toženec pojasnjuje še druge izpodbojne razloge. Drugi toženec je zavarovanec prve tožene stranke in je pri njej zavaroval obvezno avtomobilsko zavarovanje. Toženi stranki sta v pogodbenem odnosu. Sestavni del obveznega zavarovanja je tudi zavarovanje odgovornosti za tretje osebe. Prva tožena stranka je na podlagi sklenjenega zavarovanja in splošnih ter posebnih pogojev zavezanec za plačilo morebitne škode iz škodnega dogodka do višine, ki jo določa zavarovalna pogodba. Ker ne gre za odškodnino, ki presega višino zavarovalne vsote za odgovornost, odgovornost drugega toženca za plačilo škode še ni nastopila. Drugi toženec je kot prava neuka stranka menil, da je prva tožena stranka prav iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe opravljala pravna dejanja tako zase kot zanj in da je iz navedenega pogodbenega razmerja tudi njegov zastopnik ter na koncu zavezanec za plačilo odškodnine. Zato se mu ni zdelo potrebno udeleževati se razprav na sodišču. Menil je, da njuno razmerje tako razume tudi sodišče, saj od julija 2003 sodnih pisanj s sodišča ni več prejemal. Na osnovi navedenega dejanskega stanja razmerja med prvo in drugo toženo stranko ni mogoče šteti za navadno sosporništvo, temveč za izključno enotno sosporništvo. Drugi toženec meni, da niso podani pogoji za navadno sosporništvo in izrek sodbe zaradi izostanka, iz smiselno enakih razlogov pa izpodbija tudi izrek o stroških. Predlaga, da se izpodbijana sodba in sodba zaradi izostanka razveljavita in vrneta sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba drugega toženca zoper sodbo zaradi izostanka je utemeljena, zoper sodbo pa ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe zaradi izostanka (zamudne sodbe) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi izostanka in vrnitev zadeve v tem obsegu in tudi glede stroškovne odločbe, kolikor se nanaša na drugega toženca, v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). Pregled zadeve je pokazal, da je bila tožba pravilno vročena drugemu tožencu 07.06.1999, ko je veljal ZPP/77. 2. odstavek 499. člena ZPP določa, da če je bila tožba vročena pred uveljavitvijo ZPP, se v postopku ne uporabljajo določbe 318. člena ( ki določa pogoje za izdajo zamudne sodbe), ampak se pogoji za izdajo zamudne sodbe presojajo po dosedanjih predpisih, torej po ZPP/77. Prvi odstavek 332. člena ZPP/77 določa, da sodišče izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če toženec ne pride na pripravljalni narok do konca naroka, ali če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, kadar pripravljalnega naroka ni bilo, ali če pride na ta narok, pa se noče spustiti v obravnavanje, ali če odide iz teh narokov, ne da bi oporekal tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni pogoji: da je bil toženec v redu povabljen; da predlaga tožnik, naj se izda sodba zaradi izostanka; da toženec ni z vlogo oporekal tožbenemu zahtevku; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana; da ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da toženec iz opravičenih vzrokov ni mogel priti na narok. Ker drugi toženec ni odgovoril na tožbo (ni oporekal tožbenemu zahtevku) in je bil pravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo dne 13.11.2002, na katerega ni pristopil in izostanka tudi ni opravičil, tožeča stranka pa je predlagala izdajo zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje izdalo zoper drugega toženca zamudno sodbo, ker je ocenilo, da so bili na prvem naroku za glavno obravnavo izpolnjeni pogoji za izdajo take sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavke sklepčnosti tožbe, vendar te ni obrazložilo. Sklepčnost kot predpostavka dopustnosti izdaje zamudne sodbe namreč pomeni, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, katerih resničnost se zaradi pasivnosti toženca predpostavlja. Navedena morajo biti vsa dejstva, na podlagi katerih sodišče ugotovi, če je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pomeni, da je zamudna sodba dopustna le tedaj, če so dejstva v tožbi takšna, da je mogoče brez nadaljnjih pojasnil oziroma navedb in zgolj na podlagi predloga tožeče stranke takšno sodbo tudi izdati. Tožeča stranka je poleg materialne škode zahtevala tudi povrnitev nematerialne škode. Z meritorno sodbo zoper prvo toženo stranko ji ni bila v celoti priznana zahtevana odškodnina po višini (za telesne bolečine in nevšečnosti 450.000,00 SIT od zahtevanih 650.000,00 SIT in za tujo pomoč 90.000,00 SIT od zahtevanih 165.000,00 SIT), kar gotovo kaže na delno nesklepčnost tožbe, zato ni bilo podlage za izdajo zamudne sodbe. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti še o zahtevku zoper drugega toženca.

V delu, ko drugi toženec izpodbija sodbo, izdano zoper prvo toženo stranko, pa pritožba ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta obe toženi stranki (povzročitelj škode in zavarovalnica) navadna sospornika. Odgovornost zavarovalnice temelji na zavarovalni pogodbi oziroma Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP, Ur.l. RS, št. 70/94) in določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zavarovanju, ki se uporabljajo na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), odgovornost povzročitelja škode pa po določbah ZOR o povzročitvi škode. Ne gre torej za isto dejansko in pravno podlago spora, zato za toženi stranki velja režim iz 195. člena ZPP: vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. To pomeni, da drugi toženec tudi ne more izpodbijati sodbe, izdane zoper prvo toženo stranko, in je v tem delu pritožba nedovoljena, ker je ni vložila oseba, ki bi imela to pravico, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (člen 343 ZPP).