Jedro

Pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je eden izmed pogojev tudi ocena, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Tožena stranka je to oceno opravila, tako da je upoštevala osebnost tožnika, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik v predmetnem postopku imel strokovno obrambo z zagovornikom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 29. 4. 2014 vložil prošnjo za dodelitev BPP v kazensko preiskovalni zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. I Kpr 14902/2014. Sklicuje se na določbe 11. in 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Navaja, da v kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti (3. člen Zakona o kazenskem postopku, ZKP), posledica domneve nedolžnosti pa je, da se v kazenskem postopku obdolžencu ni treba braniti in dokazovati, da je nedolžen, temveč mu mora tožilec dokazati, da je kriv in mora sodišče v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Vsa odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. Nasprotno pa se šteje, da so odločilna dejstva, ki so obdolžencu v korist, podana, če niso z gotovostjo izključena. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost v kazenskem postopku. V skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo je ta pravica fakultativna ali obligatorna. Ker obramba ni obvezna, je treba gledati na interes pravičnosti, na pojem katerega se na abstraktni ravni opira tudi tretji odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakonodaja tega pojma ne določa, zato je treba upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Temeljno načelo ZKP je tudi načelo iskanja resnice po 17. členu, ki kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja.

Pojasnjuje, da je Okrožno državno tožilstvo na Ptuju zoper tožnika in A.A. dne 9. 4. 2014 vložilo predlog za preiskavo zaradi utemeljenega suma, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in v zvezi s 54. členom KZ-1, ker naj bi v noči z dne 5. 4. 2014 do dne 6. 4. 2014 na pokopališču v Markovcih z 19 grobov vzela različne predmete v skupni vrednosti 4.750,00 EUR. Predlogu za preiskavo so bile priložene različne listine, ki jih tudi navaja. Tožnik je bil v zadevi že zaslišan ter se je zagovarjal brez zagovornika. Prav tako je bil v zadevi že zaslišan soobdolženi. Glede na predlagane dokaze je treba zaslišati 3 policiste in 19 oškodovancev, ki bodo zaslišani zgolj glede vrednosti in prepoznave predmetov (ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prisoten noben oškodovanec, niti policist). Opravljena so bila že skoraj vsa preiskovalna dejanja, pri katerih je tožnik tudi sodeloval. Glede na opis in težo očitanega dejanja (predpisana kazen zapora do 5 let) in okoliščine konkretnega primera ocenjuje, da ne gre za pravno in dejansko zapleten postopek, zaradi česar ne bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli BPP. Tožnik očitno razume pravni pouk sodišča, se zaveda svojih pravic in dolžnosti in je sposoben podati zagovor (ki ga je že podal, dejansko je kaznivo dejanje priznal). Glede na navedeno je bilo treba tožnikovo prošnjo kot nerazumno v smislu 24. člena ZBPP zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke napačna, saj tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zoper tožnika je bila pri Okrožnem sodišču na Ptuju opr. št. I Kpr 14902/2014 dne 25. 4. 2014 uvedena preiskava zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je zagrožena kazen do 5 let zapora. Zoper tožnika je bil odrejen tudi hišni pripor. Gre za hudo kaznivo dejanje in je tožnik prava neuka oseba. V kazenskem postopku bo brez zagovornika v izrazito podrejenem položaju in je napačno stališče tožene stranke, da bo za njegove pravice in obrambo zadostno poskrbelo sodišče. Vloga sodišča ni v tem, da bo poskrbela za obrambo obdolženca, saj mora delovati objektivno in nepristransko. Tožnik je specialni povratnik in mu tudi zaradi tega grozi izrek daljše zaporne kazni. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v nov postopek.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila zaradi neizpolnjevanja objektivnih pogojev po določbah 24. člena ZBPP. Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da je stranka zlorabila možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Pri odločanju o dodelitvi BPP je torej eden izmed pogojev tudi ocena, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Tožena stranka je to oceno opravila, tako da je upoštevala osebnost tožnika, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik v predmetnem postopku imel strokovno obrambo z zagovornikom. Ugotovila je, katera preiskovalna dejanja so v fazi preiskave že bila opravljena (večina preiskovalnih dejanj, pri katerih je tožnik tudi sodeloval in tudi bil zaslišan) in navedla v postopku predlagane dokaze. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin je v izpodbijani odločbi zaključila, da ni mogoče sklepati, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel v konkretnem postopku zagovornika. Sodišče se, glede na navedene okoliščine, kot jih je tožena stranka ugotovila v zvezi s tožniku očitanim kaznivim dejanjem ter s tem predlaganimi dokazi in njegovo osebnostjo, kar je v izpodbijani odločbi tudi natančno navedla, s takšnim zaključkom tožene stranke strinja. S tem v zvezi lahko sledi tudi utemeljitvi tožene stranke, da že splošna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti, načelo in dubio pro reo, zagotavljajo pošten postopek.

Zato na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da bo tožnik brez zagovornika v konkretnem postopku v izrazito podrejenem položaju. Sodišče s tem v zvezi pritrjuje toženi stranki, da je sodišče v okviru obtožbe po uradni dolžnosti dolžno popolno ugotavljati vsa dejstva in okoliščine, torej tudi tista, ki so obdolžencu v korist in ki jih obdolženec zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. Na drugačno odločitev tudi ne moreta vplivati tožbeni navedbi, da je bil tožniku odrejen hišni pripor (po podatkih listine, ki jo je priložil tožnik, do 6. 6. 2014) in da je tožnik specialni povratnik.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.