Jedro

Navedba storilke v zahtevi za sodno varstvo, da bo pri določno navedenih osebah možno preveriti in potrditi, da na dan storitve prekrška ni bila na kraju storitve, izpolnjuje zahteve glede oblikovanja dokaznega predloga, zaradi česar jo je mogoče šteti kot materialnopravno relevanten (zatrjevanje alibija) in v zadostni meri konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje teh oseb.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Novo mesto je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom M. T. spoznal za odgovorno za prekršek po c) točki sedmega odstavka 23. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega ji je izrekel globo 500 EUR in pet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Novem mestu je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter ji naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve storilkine pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki v izjavi vztraja pri že podanih razlogih, ki jih tudi na kratko ponavlja.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v obravnavanem primeru storilki prekrška niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Storilka je v zahtevi za sodno varstvo navedla, da v času storitve prekrška predmetnega vozila ni vozila, navedla pa je tudi imena oseb, ki bi lahko potrdile njen alibi. Tak dokazni predlog izpolnjuje vse zahtevane standarde, ki sicer veljajo v postopku o prekršku, saj je materialnopravno relevanten. Zato bi moralo sodišče obstoj alibija, za katerega je storilka prekrška v predlogu izkazala, da je verjeten, v celoti preveriti. Tega pa sodišče ni storilo, navedb iz zahteve za sodno varstvo ni preverjalo in ni izvedlo dokazov, te svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. S tem je bila storilki kršena njena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist, določena v tretji alineji 29. člena Ustave, poleg tega sodba nima razlogov za svojo odločitev, s čimer je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Vrhovno sodišče je že v več odločbah (na primer v sodbah IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 ali IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008) obrazložilo, da po prvem odstavku 55. člena ZP-1 v postopku o prekršku ugotavljanje odločilnih dejstev poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti storilcu prekrška tudi v hitrem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka iz tretje alineje 29. člena Ustave (tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi IV Ips 53/2007 z dne 5. 6. 2008). Med drugim ima storilec pravico, da se v postopku o prekršku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani pa ima sodišče dolžnost, da storilcu omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če predlagatelj pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti določen, predlagatelj mora navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora sodišče ustrezno obrazložiti.

6. V primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, vendar ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnika vozila oziroma imetnika pravice uporabe vozila, razen če ta dokaže, da prekrška ni storil (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7. V obravnavanem primeru je policija 25. 4. 2010 ob 12.34 uri v Novem mestu z radarskim merilnikom hitrosti vozilu znamke Audi z registrsko oznako NM 1... izmerila hitrost vožnje 78 km/h na kraju, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, kar pomeni, da je bila hitrost prekoračena za 28 km/h. Policija je M. T. kot lastnico zgoraj navedenega vozila skladno z 233. členom ZVCP-1 z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznala za odgovorno za prekršek po c) točki sedmega odstavka 23. člena ZVCP-1, za katerega ji je izrekla globo 500 EUR in pet kazenskih točk. Storilka je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedla, da prekrška ni storila, saj je bila tistega dne z družino na praznovanju rojstnega dne v gostišču pri Moravčah. Poleg tega je storilka še navedla, da je sicer res lastnica vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar to vozilo vozijo njeni starši in brat, sama pa se vozi z drugim vozilom znamke Mercedes z registrsko oznako NM 2..., s katerim se je tudi odpeljala na praznovanje rojstnega dne. V zahtevi za sodno varstvo je storilka navedla imena oseb in njihove naslove, ki so bile tistega dne na praznovanju in ki bi lahko potrdile njen alibi. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da storilka sicer uveljavlja obstoj materialnopravno relevantnega dejstva, to je alibi, vendar ni predložila nobenega dokaza, ki bi sodišču vzbudil razumen dvom, da v kritičnem času ni vozila avtomobila z registrsko oznako NM 1..., niti ni predlagala, da se določene osebe, ki jih navaja v zahtevi, zaslišijo kot priče. 8. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da storilkin dokazni predlog, podan v zahtevi za sodno varstvo, izpolnjuje vse zahtevane standarde, saj je materialnopravno relevanten, storilka pa je tudi izkazala, da je verjeten in da ga je mogoče v celoti preveriti. Storilka v zahtevi za sodno varstvo sicer res ni izrecno navedla, da podaja dokazni predlog za zaslišanje poimensko določenih prič, vendar pa je kot dokazni predlog mogoče razumeti navedbo, da bo pri vseh navedenih osebah, katerih imena in naslove je pred tem navedla v zahtevi, možno preveriti in potrditi, da je bila na dan storitve prekrška z družino in z mercedesom na praznovanju v Moravčah. Taka navedba po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjuje zahteve glede oblikovanja dokaznega predloga, zaradi česar jo je mogoče šteti kot materialnopravno relevanten (zatrjevanje alibija) in v zadostni meri konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje oseb, navedenih v zahtevi za sodno varstvo. Tako iz storilkinih navedb kot iz zatrjevanega alibija je tudi jasno, o čem bi predlagane priče izpovedovale. Obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, je sodišče dolžno do konca preveriti (tako Ustavno sodišče na primer v odločbi Up 3663/07 z dne 10. 9. 2009). Prav tako je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 19/2012 z dne 20. 3. 2012 obrazložilo, da pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno namreč je, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov.

9. Ob povedanem je treba presojo Okrajnega sodišča v Novem mestu, da storilka ni predložila nobenega dokaza, ki bi sodišču zbujal razumen dvom, da v kritičnem času ni vozila svojega vozila in da ne predlaga, da se določene osebe, ki jih navaja, zaslišijo kot priče, označiti kot zmotno. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. Sodišče bo moralo v novem postopku v skladu s prosto presojo dokazov ponovno pretehtati, ali je storilki uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva (alibi), v zadevi ponovno odločiti ter ponovno odločitev tudi ustrezno obrazložiti.