Jedro

Če delavec v postopku prevzema (15. čl. SKPgd) neupravičeno odkloni prehod k drugemu delodajalcu, mu delovno razmerje ne more prenehati na podlagi dokončnega sklepa o prehodu, temveč na podlagi pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 9. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR v 30 dneh po dokončnosti tega sklepa.

Spor o prevzemu delavca (15. čl. SKPgd) spada med spore o prenehanju delovnega razmerja, zato delodajalec trpi svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. ZDSS).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. odst. izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 15.7.1999 in 17.8.1999 in na podlagi katerega naj tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.8.1999, temveč ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja za nedoločen čas, tožena stranka pa naj bi ji bila dolžna plačati vse prejemke iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti do plačila v 8 dneh in pod izvršbo, poleg tega pa odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 33.577,00 SIT v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbi (pravilno tožbenemu zahtevku) ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejanski stan, saj je tožena stranka tožnico z dokončno odločbo ugotovilo prenehanje delovnega razmerja tožnici in ji na dan 1.9.2000 dobesedno zaprla vrata, tako da tožnica ni več smela delati na dotedanjem delovišču. Z novim delodajalcem je bila prisiljena podpisati pogodbo o zaposlitvi, ki ni imela pravnega pouka, ker bi v nasprotnem primeru izgubila dohodke ter zdravstveno in pokojninsko varstvo. V postopku prerazporeditve k novemu delodajalcu je bilo tožnici zagotovljeno, da bo delala enaka dela na istem delovnem mestu z istimi pravicami in obveznostmi. To pa se ni zgodilo, saj je novi delodajalec tožnici odredil delo v popoldanskem času, ki pa ga tožnica ni mogla opravljati (slabe prometne zveze). Zato je bila prisiljena odpovedati delovno razmerje pri novem delodajalcu. Če je tožena stranka opustila čiščenje in ga predala drugemu delodajalcu, bi morala tožnici zagotoviti odpovedni rok in odpravnino, tako pa je ta v enem dnevu ostala na cesti. Tožnica je v pritožbi zatrjevala tudi kršitev 29. čl. Ustave RS, ker ji ni bila zagotovljena svoboda dela, sklicevala pa se je tudi na ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti, saj je iz vsebine spora razvidno, da je tožnica ščitila svoje pravice tudi iz socialnih razlogov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na podlagi zaključka, da je postopek prevzema tožnice od tožene stranke k novemu delodajalcu potekal v skladu z določbo 15. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97). Ugotovilo je, da so bili za prevzem tožnice izpolnjeni vsi predpisani pogoji (ukinitev dejavnosti in prenehanje potreb po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oz. določenega poklicnega profila, zaposlitev prevzetih delavcev pri novem delodajalcu, na delovnih mestih, ki ustrezajo strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim prevzetih delavcev, štetje delovne dobe prevzetih delavcev kot podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da niso spremenili zaposlitve), da je bil med toženo stranko in novim delodajalcem sklenjen ustrezen sporazum, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke o prehodu k novemu delodajalcu izdane na podlagi omenjenega sporazuma in po pristojnih organih tožene stranke in da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in novim delodajalcem, skladna z dokončnim sklepom o prehodu. S takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki temelji na prepričljivi in izčrpni obrazložitvi, vsebovani v izpodbijani sodbi, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Bistvo za zakonitost in pravilnost prevzema tožnice k novemu delodajalcu je dejstvo, da je do tega prevzema prišlo zaradi ukinitve dejavnosti čiščenja pri toženi stranki, zaradi česar je prenehala potreba po delu vseh delavcev, ki so to delo opravljali. Tožena stranka in novi delodajalec sta o prevzemu delavcev sklenila sporazum, katerega osnutek je bil posredovan tudi sindikatu. V tem sporazumu se je novi delodajalec zavezal s 1.9.1999 vse prevzete delavce zaposliti na enakih delovnih mestih, ki so jih zasedali dotedaj in z enako osnovno plačo, v vsakem primeru pa jim je zagotavljal zaposlitev za nedoločen čas na delovnem mestu, ki ustreza stopnji njihove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Poleg tega je bilo v tem sporazumu delavcem zagotovljena tudi delovna doba, kot da niso spremenili zaposlitve. Ker sta bila na podlagi tega sporazuma tožnici izdana sporna sklepa o prehodu k novemu delodajalcu in ker je iz pogodbe o zaposlitvi (B 12) ki jo je tožnica sklenila z novim delodajalcem, razvidno, da je bila ta v skladu z dokončnim sklepom o prehodu, je tudi po stališču pritožbenega sodišča postopek prevzema tožnice k novemu delodajalcu potekal skladno s 15. čl. SKPgd.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi bila tožnica prisiljena podpisati pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku pravilno ugotovilo, da tožničina volja pri podpisovanju pogodbe o zaposlitvi z novim delodajalcem ni bila obremenjena z napako, ki bi eventuelno lahko predstavljala razlog za izpodbojnost te pogodbe v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnica izpodbijala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z novim delodajalcem, zaradi napake volje, bi morala takšen zahtevek naperiti proti novemu delodajalcu in ne proti toženi stranki. Delavcu v primeru prevzema namreč delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (oz. z datumom, ki je v dokončnem sklepu naveden in ki pade v obdobje po dokončnosti takega sklepa). Edino v primeru, da delavec odkloni prehod k novemu delodajalcu po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja bi mu lahko delovno razmerje zakonito prenehalo (kljub temu, da je bil postopek prevzema opravljen v skladu s predpisi) le na podlagi pisnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 9. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in ne na podlagi dokončnega sklepa o prehodu. Ker tožnica prehoda k novemu delodajalcu ni odklonila, saj je pogodba o zaposlitvi z novim delodajalcem podpisala, sta izpodbijana sklepa o prehodu k novemu delodajalcu z dokončnostjo datuma prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki zakonita in pravilna.

Tožnica pritožbeno navedbo o kršitvi 49. čl. Ustave RS utemeljuje s tem, da bi morala tožena stranka v primeru opustitve čiščenja in prenosa te dejavnosti na drugega delodajalca tožnici zagotoviti odpovedni rok in odpravnino in da novemu delodajalcu, tako kot ostale sodelavke, ni zaupala. Glede obstoja novega delodajalca je namreč potrditvah pritožbe obstajal sum kurupcije z Ministrstvom za obrambo. 49. čl. Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97) zagotavlja svobodo dela, prosto izbiro zaposlitve, dostopnost delovnega mesta vsakomur pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. Zagotavljanje odpovednega roka in plačilo odpravnine (ki v postopku prevzema delavcev k novemu delodajalcu sicer sploh nista predvidena v veljavno delovnih predpisih) ne sodi v okvir ustavne zaščite v zvezi z zagotavljanjem ustavnega načela svobode dela oz. svobodnega sklepanja delovnih razmerij. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, v kateri tožnica smiselno zatrjuje kršitev ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti, saj naj bi tožnica svoje pravice ščitila tudi iz socialnih razlogov. Po stališču pritožbenega sodišča tudi navedena kršitev ni podana, saj tožena stranka tožnici z zakonito opravljenim prevzemom in zagotovitvijo dela pri drugem delodajalcu zagotovila tudi njeno socialno varnost. Tožnica je to svojo pravico pri novem delodajalcu tudi izvrševala, dokler ji delovno razmerje pri tem delodajalcu po njeni volji ni prenehalo.

Utemeljena pa je pritožba tožnice v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. 2. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94, 20/98) določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Po zaključku pritožbenega sodišča je potrebno tudi spor o prevzemu delavca k drugemu delodajalcu, ki je povezan s prenehanjem delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, opredeliti kot spor o prenehanju delovnega razmerja. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo določbe 2. odst. 22. čl. ZDSS, je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča in odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka, medtem ko je v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih tožnica ni priglasila.