Jedro

Po presoji sodišča prvostopenjski in pritožbeni organ tožnikovih ugovorov in navedb ter vseh relevantnih okoliščin, v zvezi z zatrjevanjem dobre vere in očitkov glede napake carinskega organa (izpolnjevanje pogojev iz člena 220(2)(b) CZS) nista ustrezno presodila. Pritožbeni organ je zavrnitev utemeljil zgolj s pavšalno navedbo, da tožnik v konkretnem primeru ne razpolaga s potrdilom o izvozu blaga iz Vijetnama. Tožnik je v postopku navajal okoliščine, iz katerih po mnenju tožnika izhaja, da je bil dobroveren. Navajal je tudi, da je deklarant oz. pri njemu zaposlen G.G. predložil vse dokumente, navedene na predmetni carinski deklaraciji, tudi certifikat o izvozu, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 8. 7. 2017. Zgolj splošna zavrnitev dokaznega predloga pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke. Carinski organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena), kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka. Stranki v postopku je potrebno zagotoviti pravico do kontradiktornega postopka tudi, ko gre za odločitev o naknadnem obračunu uvoznih obveznosti. Po presoji sodišča je pritožbeni organ z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče kršil tožnikovo pravico do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4248-137/2017-11 z dne 26. 5. 2017 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju carinski, tudi prvostopenjski organ) v zadevi naknadnega obračuna dajatev določila znesek doplačila uvoznih dajatev in pripadajočih obresti za blago, deklarirano kot „ploščati valjani izdelki iz nelegiranega jekla, ki je barvano, lakirano ali prevlečeno s plastično maso na vsaj eni strani“, uvrščeno v tarifno številko 7210 70 80 KN s TARIC kodo 91, sproščeno v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico, po carinski deklaraciji z MRN z oznako ... z dne 2. 6. 2014 Izpostava Koper: protidampinških dajatev v višini 19.204,95 EUR, obračunanih po stopnji 13,6 % od osnove 141.212,88 EUR, izravnalnih dajatev v višini 63.122,16 RUR, obračunanih po stopnji 44,7 % od osnove 141.212,88 EUR in obresti v višini 1.754,51 EUR, obračunanih po stopnji 2 % od osnove 82.327,11 EUR za obdobje od 5. 1. 2016 do dneva izdaje te odločbe (točka 1 izreka). Dolžnika za nastali dolg družba A. d.o.o., ..., ..., ... in tožnik sta solidarno dolžna poravnati dolg v skupnem zneski 84.081,62 EUR na prehodni carinski račun, ki ga navaja v roku 10 dni od vročitve te odločbe, sicer bodo za plačilo dajatev unovčeni instrumenti zavarovanja – gotovinski polog, evidentiran pod sklicno številko zavarovanja, ki jo navaja. Za razliko, ki jo instrument zavarovanja ne krije, bo uveden postopek izvršbe in bodo za vsak dan zamude zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 2 izreka). Tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka je zavrnila. Pritožba ne zadrži izvršitve (točki 3 in 4 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi člena 48 CZU1 in 70. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) prvostopenjski organ opravil carinsko kontrolo po prepustitvi blaga v prost promet. Naknadno je preverjal carinsko deklaracijo MRN ... z dne 2. 6. 2014 Izpostave Koper (v nadaljevanju predmetna carinska deklaracija). Ugotovitve je navedel v zapisniku o carinski kontroli z dne 20. 3. 2017, na katerega sta tožnik in deklarant 21. 4 in 3. 5. 2017 podala pripombe, ki so navedene na straneh 14 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe, odgovori carinskega organa nanje pa na straneh 17 do 21. Prvostopenjski organ je v postopku ugotavljal ali je blago: „ploščati valjani izdelki iz nelegiranega jekla, ki je barvano, lakirano ali prevlečeno s plastično maso na vsaj eni strani“ (v nadaljevanju obravnavano blago) po predmetni carinski deklaraciji pravilno deklarirano z vijetnamskim poreklom blaga. Na podlagi pridobljenih listin in Poročil Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF), ki jih je pripravil s sodelovanjem z vijetnamskimi organi in družbami, ki so sodelovale pri preiskovanih poslih, je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil dobavitelj predmetnega blaga kitajska družba B. LTD., ki je blago prodala vijetnamski družbi C. LTD. Slednja je predmetno blago prodala drugi vijetnamski družbi D., ta pa je preko posrednika E. LTD. to blago izvozila v EU tožniku kot uvozniku. Ugotovil je tudi, da obravnavano blago v Vijetnamu ni bilo podvrženo postopku predelave v takšni meri, da bi pridobilo nepreferencialno vijetnamsko poreklo. Družba D., ki je izvoznik navedenega blaga, je sicer navedla, da so bile opravljene na temu blagu določene predelave kot so: poravnavanje, rezanje, nanašanje premaza proti prstnim odtisom zaradi izboljšanja kvalitete, vendar ne v takšni meri, da bi spremenile poreklo blaga. Pristojni organi v Vijetnamu so navedli, da so v zvezi z blagom, ki ga je preiskoval OLAF, izdali certifikate, ki pa niso potrjevali porekla blaga, marveč je šlo zgolj za izvozne certifikate (Obrazec A – Form A je potrdilo o preferencialnem poreklu, Obrazec B – Form B pa je potrdilo o nepreferencialnem poreku). Prvostopenjski organ ugotavlja, da je dejansko poreklo predmetnega blaga Kitajsko, posledično pa se zanj obračunajo protidampinške dajatve v skladu z Izvedbeno uredbo 214/13/EU2 in izravnalne dajatve v skladu z Izvedbeno uredbo 215/13/EU.3 Podatki uvoznih carinskih deklaracij (uvoz iz Kitajske v Vijetnam) in izvoznih carinskih deklaracij (izvoz iz Vijetnama v EU) ter računi v zvezi s predmetnim blagom so razvidni na straneh 8 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. V zvezi z določitvijo uvozne dajatve se v konkretnem primeru uporablja CZS4, ki je veljal, ko je nastal carinski dolg (85. člen CZU). Na podlagi 77(1)(a) in (2) člena CZU oz. člena 201 CZS carinski dolg nastane, ko se blago sprosti v prost promet oz. v trenutku sprejema carinske deklaracije, kar je v konkretnem primeru 2. 6. 2014. Takrat pa je veljal še CZS. Nepreferencialno poreklo blaga določajo členi 23 do 26 CZS. Na podlagi 23. člena CZS ima blago nepreferencialno poreklo države, v kateri je bilo v celoti pridobljeno ali izdelano. Postopke predelave, ki omogočajo pridobitev porekla blaga, pa določa člen 24 CZS. Na osnovi pridobljenih podatkov je prvostopenjski organ ugotovil, da je bilo predmetno blago uvoženo iz Kitajske v Vijetnam in od tu v EU, ne da bi bilo v Vijetnamu predmet predelave, ki bi vplivala na poreklo blaga. Tožnik ni izkazal, da je bil pri tem poslu v dobri veri, pri čemer prvostopenjski organ upošteva, da gre za strokovnjaka, kar pojasni na strani 20 obrazložitve izpodbijane odločbe. V konkretnem primeru pa tudi ne gre za napako carinskega organa po členu 220(2)(b) CZS (člen 116 CZU), saj ta v predmetni zadevi ne pride v poštev, za kar navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2016. Izračun uvoznih dajatev je razviden na straneh 20 in 21 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zavrnilo in pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom zanjo. Poročila OLAF so dopusten dokaz v upravnem postopku. Dokazi glede povezave med izvozom predmetnega blaga iz Kitajske v Vijetnam in nato izvozom tega blaga iz Vijetnama v EU, so prikazani v obliki tabel, ki se nanašajo na konkreten primer. Prvostopenjski organ je poleg Poročila OLAF in dokumentacije, ki jo je posredoval OLAF, pridobil tudi druge dokaze: račune, kupoprodajno pogodbo in carinske deklaracije. Kot dokaz uvoza predmetnega blaga iz Kitajske je predložena Vijetnamska uvozna carinska deklaracija 698 z dne 14. 4. 2014 s prilogami in je povezana z Vijetnamsko izvozno deklaracijo 2644, ki je vpisana tudi v izvozni certifikat (...). Dokumentacijo glede predmetnega blaga, ki se nanaša na uvoz iz Kitajske, je predložil uvoznik C. LTD. Uvozna vijetnamska carinska deklaracija je bila vložena 14. 4. 2014, pregled dokumentov je bil 14. 4. 2014, pregled blaga pa je bil izveden 15. 4. 2014. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da se poti obravnavanega blaga ne more ugotavljati na podlagi pogodb in računov, ker s tem ni mogoče slediti premikom blaga. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati tudi rezultate preiskave, navedene v Poročilu OLAF in v preiskavi pridobljenih dokazov ter izjave uradnih predstavnikov organov in družb iz Vijetnama. Pridobljeni dokazi zagotavljajo sledljivost pošiljke. Dokazano je tudi, da je bila predmetna pločevina pobarvana že na Kitajskem, kar je razvidno iz računa ... z dne 24. 3. 2014 in iz packing liste ter prodajne pogodbe (ki so priloge vijetnamski uvozni carinski deklaraciji 698). Ne držijo trditve tožnika, da iz tabel OLAF ni mogoče ugotoviti povezave med uvozom blaga iz Kitajske in izvozom tega blaga v EU, kar pojasni na strani 6 obrazložitve. Neutemeljen je tudi ugovor, da ni mogoče slediti premikom blaga. Glede očitka, da ni dokazov kje se je predmetno blago nahajalo med uvozom v Vijetnam in izvozom v EU, pritožbeni organ navaja, da je bilo blago prepeljano iz Shangghaja (Kitajska) v Ho Chi Minh v Vijetnam in se pretovorilo v druge kontejnerje ter nato z ladjo F. odpeljano v EU. Manjkajoči podatek na ugotovitev, da gre za blago s Kitajskim poreklom, ne vpliva. Na izvoznem potrdilu je navedena številka vijetnamske carinske deklaracije ... z dne 16. 4. 2014. Po podatkih vijetnamske Gospodarske zbornice se morajo vlogi za pridobitev izvoznih potrdil priložiti: računi, pogodbe, tovorni listi, dobavnice, izvozna carinska deklaracija in uvozna carinska deklaracija. Očitek, da OLAF ni ugotavljal ali ima tovarna D. tehnične možnosti za barvanje, na odločitev ne vpliva, kar pojasni na strani 7 obrazložitve. Predmetni carinski deklaraciji tožnik ni predložil nobenega potrdila o poreklu blaga. Opredelitev do tožnikovih navedb, da gre za generično blago in glede dokaznega bremena je razvidna na strani 8 obrazložitve. Glede tožnikovih navedb, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo in bil v dobri veri ter glede tožnikovih očitkov, da je šlo za napako carinskega organa, se pritožbeni organ opredeli na strani 9 obrazložitve. Na strani 10 obrazložitve so navedene opredelitve do ugovorov glede kršitve protidampinških in izravnalnih uredb. Za dopolnitev pritožbe z dne 31. 7. 2017 in 14. 8. 2018 velja prekluzija. Predlagano zaslišanje G.G. po mnenju pritožbenega organa na drugačno odločitev ne bi vplivalo, saj je iz spisa razvidno, katere listine je deklarant predložil k uvozni carinski deklaraciji MRN ... z dne 2. 6. 2014. 5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prvostopenjski organ se sklicuje na preiskavo, ki jo je izvedel OLAF, in ugotavlja, da gre za isto blago (jeklene tuljave), ki je bilo prepeljano iz Kitajske v Vijetnam in nato v EU, v Vijetnamu pa se na tem blagu niso izvajali postopki obdelave v takem obsegu, da bi se zaradi tega spremenilo poreklo blaga. Tožnik meni, da je dokazno breme na carinskem organu (stran 4 do 7 tožbe), ki mora dokazati, da je predmetno blago kitajskega izvora in da je bilo prebarvano že v Kitajski. Tožnik meni, da ni dokazano, da je dejansko prejel pošiljko blaga, ki je bilo pretovorjeno iz Kitajske prek Vijetnama v EU. Carinski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prepričljivo opisal fizične poti predmetnega blaga. Dokazi morajo biti navedeni za posamezno enoto, zagotovljena more biti identiteta blaga. Carinski dokumenti pa kažejo, da je bilo zadevno blago izvoženo iz Vijetnama v EU več dni preden je bilo drugo blago uvoženo iz Kitajske v Vijetnam, torej ni izkazano časovno sosledje. Povezava s predmetnim blagom se ugotavlja le posredno prek teže in lastnostih blaga, ki pa je generične vrste. Tudi ni izkazano, na kakšen način je prišlo do prepakiranja tega blaga v Vijetnamu. Zaradi očitanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik meni, da ni dokaza o izogibanju plačila uvoznih dajatev, pri čemer na straneh 7 do 20 podrobno analizira dokumente v zvezi s premiki in prevozi blaga. Pot blaga in s tem identifikacije se lahko po mnenju tožnika ugotavlja izključno na podlagi spremljajočih listin (tovorni listi, listine o raztovarjanju, o nakladanju, prevzemne listine, dobavne listine), ki se nanašajo na razpolagalni del pravnih poslov. Zagotovljena mora biti sledljivost blaga. Glede uvoza v Vijetnam navaja, da je bilo blago po uvozni carinski deklaraciji iz Kitajske 698 z dne 14. 4. 2014 sproščeno v prost promet v Vijetnamu 22. 4. 2014 (polje 38). V tem času pa je bilo obravnavano blago že zdavnaj naloženo na kontejnerje in dostavljeno špediterju in sicer 16. 4. in 17. 4. 2014, torej ne gre za isti tovor, za kar predloži sledilne listine MSC za kontejnerje – tovorni list ... iz katerih izhaja, da obravnavano blago ni moglo biti na plovilu F., ki je 22. 4. 2014 zapustilo pristanišče Ho Chi Minh City, kar podrobneje pojasni na straneh 11 do 14 tožbe. Kot dokaz, da uvoženo blago v Vijetnam ni bilo predhodno pobarvano, predloži tovarniški certifikat družbe D., s katerim potrjuje, da je bilo blago z datumom dobave 20. 4. 2014 in datumom vkrcanja 20. 4. 2014 prebarvano v njihovi tovarni. Iz Poročil OLAF pa ne izhaja, da gre prav za predmetno blago, saj ni mogoče ugotoviti neposredne povezave med predmetnim blagom in tistim, ki je bilo iz Kitajske uvoženo v Vijetnam po uvozni carinski deklaraciji 698. Konkretni premiki blaga niso izkazani in se časovno tudi ne ujemajo. Carinska organa pa nista pojasnila očitane datumske nekonsistentnosti dogodkov in sta v tem delu odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa neobrazloženi. Izkušnje carinskih organov in dejansko stanje v drugih zadevah ter predvidevanje, da je pri navedbah datumov verjetno prišlo do napak, pa ni dovolj za zatrjevanje, da je konkretno blago tisto, ki je bilo iz Kitajske odpremljeno 14. 4. 2014 in 22. 4. 2014 in v Vijetnamu sproščeno v prost promet. OLAF pa ni ugotavljal obsega obdelave blaga s strani družbe D. in tudi ne ali ima slednja tehnične možnosti za barvanje tuljav, ter tudi ni predložil nobenih evidenc o skladiščenju blaga, kar pojasni na straneh 14 in 15 tožbe. Do teh tožnikovih navedb se carinska organa nista opredelila. Po mnenju tožnika ni podane identifikacije blaga, saj gre za generično blago, primerjava pa je bila narejena zgolj na podlagi teže. Identitete blaga pa ni mogoče dokazati s sklicevanjem na dokaze, ki jih je preskrbel vijetnamski carinski urad in udeležene družbe. Carinski organ je dolžan presoditi vse predložene dokaze in se do njih konkretno opredeliti, česar pa v obravnavani zadevi ni storil. Samega jekla tudi ni mogoče individualizirati, saj imajo jeklene tuljave standardne mere. Po drugi strani pa obstaja pakirni list za predmetne izdelke s serijskimi številkami, ki so bile označene na valjih in imele pečat družbe D.. Enako velja za barvanje jekla. Ista barva (RAL 8012 in RAL 7016) še ne pomeni, da gre za identično blago, saj gre za standardni barvi za jeklo. Za svoje navedbe na strani 17 tožbe navaja dokazne listine. V predmetni zadevi razen splošnih ugotovitev, da je družba D. uvažala enako blago iz Kitajske, ni dokazano, da je prav to blago bilo nato dobavljeno tožniku v EU. Res pa gre za enako blago po tipu in teži, ne pa za isto blago. Tožnik se ne strinja z navedbo pritožbenega organa, da je iz tabel OLAF jasno razvidno, da gre za isto blago, saj se podatki o blagu ne ujemajo, kar bi moralo vzbuditi dvom glede ugotovitev. Glede izvoza v Vijetnam pa OLAF ni dokazal, da obstaja izvozna carinska deklaracija za transport iz Vijetnama v Slovenijo. Po drugi strani pa iz tovornega lista MSC glede transporta v Slovenijo izhaja, da je bilo blago naloženo na ladjo 20. 4. 2014, tovorni list pa je izdan 2. 5. 2014, torej dva tedna kasneje z opombo „vkrcano na ladjo“ in ga tako ni mogoče sprejeti kot dokaz. Da ne gre za identični transakciji, izhaja iz dejstva, da je družba E. CO. naslovila račun na družbo H. 16. 4. 2014, račun med družbo C. LTD. in D. pa je bil izdan šele 12. 5. 2014, kar pojasni na strani 19. Da ne gre za identično blago potrjujejo tudi tovarniški certifikati družbe D., ter kontrolni dokumenti iz evropskega standarda SIST EN 10204: 2004 kovinski izdelki, iz katerih izhaja, da je bilo blago prebarvano v njihovi tovarni. Takšen certifikat pa lahko izda le proizvajalec blaga. Napačno je stališče carinskega organa, da iz teh certifikatov ne izhaja, da je blago proizvedla družba D., kar pojasni. Po mnenju tožnika pa so bile v zadevi kršene tudi protidampinške in izravnalne uredbe, kar pojasni na straneh 20 do 26 tožbe. Kršeno je bilo pravilo manjše carine. Iz dejstva, da Gospodarska zbornica iz Vijetnama ni izdala potrdil o poreklu blaga, ni mogoče sklepati o tožnikovem namenu izogibanja plačilu uvoznih dajatev, kar pojasni na straneh 26 in 27 tožbe. Tudi Poročilo OLAF ne vsebuje konkretnih dokazov, da tožnik ni bil dobroveren. Dokazno breme za neizpolnjevanje pogojev za varstvo zaupanja je na carinskemu organu. Glede na okoliščine konkretnega primera pa ni razlogov za dvom v tožnikovo dobrovernost. Na straneh 28 do 30 se sklicuje na določbe člena 220(2)(B) CZS in navaja okoliščine, da gre v konkretnem primeru za napako carinskega organa. Če dajatve niso vpisane zaradi napake carinskega urada, so vsaka naknadna plačila uvoznih dajatev izključena, če zavezanec sam ni mogel ugotoviti napake carinskega organa. Ob uvozu je deklarant oz. pri njemu zaposlen G.G. na zahtevo carinskega organa predložil vse dokumente, navedene v predmetni carinski deklaraciji, tudi certifikat o izvozu, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 8. 7. 2017. Carinski organ je opravil kontrolo vseh dokumentov, ki so navedeni na predmetni carinski deklaraciji in je tako ob uvozu pregledal njihovo pravilnost, med njimi tudi pravilnost izvoznega certifikata. Napačna je navedba carinskega organa, da v primerih nepreferencialnega porekla blaga pri uvozu v EU ni postavljena zahteva po predložitvi nepreferencialnega potrdila o poreklu blaga. Deklarant je bil v dobri veri, da predstavlja izvozni certifikat potrdilo o poreklu blaga, saj je vse listine potrdil sam carinski organ. S tem v zvezi tožnik sodišču predlaga zaslišanje G.G., ki bo lahko izpovedal glede predloženih dokumentov ob uvoznem carinjenju blaga na podlagi zahteve carinskega organa. Tožnik je bil v dobri veri tudi glede dejstva, da je družba D. iz Vijetnama opravila storitve barvanja predmetnega blaga, do česar pa se carinski organ ni opredelil. Tožnikovo poslovanje z družbo D. je enako, kot je tožnik posloval z drugimi subjekti. Neutemeljena je navedba carinskega organa, da tožnik ni pridobil potrdila o poreklu blaga in zato ni bil dobroveren. Carinski organ ni presodil, kakšna je ustrezna stopnja skrbnosti tožnika, zgolj pavšalne navedbe pa ne zadostujejo. Tožnik je verjel, da vsebina izvoznega certifikata iz Vijetnama potrjuje poreklo predmetnega blaga. Carinskemu organu očita kršitev načela materialne resnice (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba je po mnenju tožnika arbitrarna, predmetni listinski dokazi niso skladni z ugotovitvami iz Poročila OLAF, kar vse bi moralo pri carinskemu organu vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi. Obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa ni možno preizkusiti, pravno varstvo tožnika ni bilo zagotovljeno. Kršena je tožnikova pravica do poštenega postopka in tudi načelo učinkovitega pravnega sredstva ter načelo zakonitosti.

6. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da se naknadni obračun dajatev ne opravi, podrejeno pa, naj samo izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. V vsakem primeru naj toženi stranki naloži vračilo carinskih dajatev s pripadajočimi obrestmi in plačilo stroškov tega postopka v odmerjeni višini, v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi sodbe dalje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V obravnavanih upravnih odločbah so navedeni vsi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo, da je bilo citirano blago sproščeno v prost promet po predmetni carinski deklaraciji po poreklu iz Kitajske ter preko Vijetnama uvoženo v EU in pri tem ni bilo podvrženo predelavi v takšni meri, ki bi lahko vplivala na poreklo blaga. Vijetnamski carinski organi so pripravili seznam izvoznih in uvoznih carinskih deklaracij v obliki tabel za blago iz tarifne številke KN 7210 70 in tudi za blago po predmetni carinski deklaraciji. V tabelo je vpisana tudi deklaracija za uvoz blaga iz Kitajske. Da ni dokazana istovetnost blaga, ki je bilo uvoženo v Vijetnam iz Kitajske, s tistim, ki je bilo nato izvoženo v EU, tožnik ugovarja z navedbo, da gre za standardne izdelke masovne proizvodnje s standardnimi merami v standardnih količinah in barvah. Temu toženka ne oporeka. Navaja pa, da gre v konkretnem primeru za popolno ujemanje na nivoju pošiljke – 4 enake postavke na računu, ki je priložen predmetni carinski deklaraciji za sprostitev blaga v promet v EU (račun z dne 16. 4. 2014). Tožnik predlaga tudi različne dokaze, ki bi se morali še izvesti, vendar po mnenju toženke dodatno dokazovanje ni potrebno, saj je dejstvo že dokazano. Iz pravil o nepreferencialnem poreklu blaga izhaja, da mora biti dodelava takšna, da privede do spremembe tarifne številke blaga, do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Ob uvozu blaga v Vijetnam in ob izvozu tega blaga iz Vijetnema je bilo predmetno blago deklarirano z isto tarifno številko. Zavrača tudi ugovore glede stopnje protidampinške dajatve, za kar se sklicuje na 2. člen Izvedbene uredbe 214/2013/EU. Sklepno navaja, da tožnik ne razpolaga z dokumentom, ki bi potrjeval vijetnamsko poreklo tega blaga.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odmerne odločbe prvostopenjskega organa, s katero je tožniku za blago (ploščati valjani izdelki iz nelegiranega jekla, ki je barvano, lakirano ali prevlečeno s plastično maso na vsaj eni strani in uvrščeno v tarifno številko 7210 70 80 KN s TARIC kodo 91) sproščeno v prost promet z davčno oproščeno dobavo v drugo državo članico EU po predmetni carinski deklaraciji določila doplačilo protidampinških dajatev po stopnji 13,6 %, izravnalnih dajatev po stopnji 44,7 % in pripadajočih obresti, za plačilo teh uvoznih dajatev pa solidarno zavezala deklaranta in tožnika kot uvoznika tega blaga. Tožnik temu nasprotuje in navaja, da je obravnavano blago deklarant s predmetno carinsko deklaracijo pravilno deklariral z vijetnamskim poreklom blaga.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa izhaja, da je bilo na podlagi Poročil o rezultatih preiskave OLAF ter pridobljenih listinah ugotovljeno, da je dobavitelj blaga, kitajska družba B. LTD. to blago prodala vijetnamski družbi C. LTD., ki je blago prodala dalje drugi vijetnamski družbi D., ta pa je preko posrednika E. LTD. to blago izvozila v EU tožniku kot uvozniku. Ugotovljeno je tudi, da obravnavano blago v Vijetnamu ni bilo podvrženo postopku predelave v takšni meri, da bi pridobilo nepreferencialno vijetnamsko poreklo. Družba D., ki je izvoznik navedenega blaga, je sicer navedla, da so bile na temu blagu opravljene določene predelave kot so: poravnavanje, rezanje, nanašanje premaza proti prstnim odtisom zaradi izboljšanja kvalitete, vendar ne v takšni meri, da bi spremenile poreklo blaga. Temu tožnik oporeka in navaja, da ni izkazana istovetnost blaga po predmetni carinski deklaraciji in sicer, da je tožnik dejansko prejel pošiljko, ki je bila pretovorjena iz Kitajske prek Vijetnama ter nato z ladjo dobavljena v EU, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe nedvoumno ne izhaja fizična pot blaga, ki ga je uvozil tožnik. Sporno pa je tudi ali je bilo obravnavano blago v Vijetnamu predelano do takšne mere, da bi predelava lahko vplivala na poreklo blaga oziroma tožnik prvostopenjskemu organu očita, da ni dokazal, da je bilo predmetno blago dejansko kitajskega izvora in da je bilo prebarvano že na Kitajskem.

11. Sodišče se strinja s tožbenimi ugovori, da je dokazno breme za naložitev uvoznih dajatev zavezancu na strani carinskega organa, na zavezancu pa je, da svoje trditve v postopku podkrepi z dokazi. Pri tem pa se kot dokazna sredstva lahko uporabljajo vsa primerna dokazna sredstva, ki so primerna in imajo enako dokazno moč. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Carinski organ mora predlagani dokaz presoditi, če je ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, ter ustrezno substanciran. Do dokaznih predlogov se mora carinski organ opredeliti in jih konkretno dokazno oceniti, dokazna ocena pa mora izhajati iz obrazložitev upravne odločbe. Ta dokazna pravila veljajo tudi v primeru naknadno odmerjenih dajatev.

12. V obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je carinski organ ugotovitve oprl na Poročilo OLAF. Po presoji sodišča je navedeno Poročilo OLAF dopusten dokaz v postopku pred carinskimi organi, vendar pa mora carinski organ glede na okoliščine konkretnega primera presoditi ali so ti dokazi zadostujejo za odločitev v zadevi. Če Poročilo OLAF vsebuje le splošen opis, morajo carinski organi svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi.5 V konkretnem primeru je carinski organ kot dokaz o uvozu predmetnega blaga iz Kitajske v Vijetnem upošteval vijetnemsko uvozno carinsko deklaracijo 698 z dne 14. 4. 2014 s prilogami. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je napačna ugotovitev carinskega organa, da je bilo tožniku dobavljeno blago, ki je v Vijetnam prispelo s Kitajske, saj se pošiljke časovno ne ujemajo. Blago po predhodno navedeni uvozni carinski deklaraciji z dne 14. 4. 2014 je bilo sproščeno v prost promet v Vijetnamu 22. 4. 2014, kar izhaja iz podatkov v polju 38 te deklaracije. V tem času pa je bilo blago po predmetni carinski deklaraciji (ki je predmet tega postopka) že naloženo na kontejnerje in 16. 4. ter 17. 4. 2014 dostavljeno špediterju, zato v predmetni zadevi ne gre za isti tovor, ki je na plovilu F. 22. 4. 2014 zapustil pristanišče Ho Chi Minh City, kar izhaja tudi iz tovornega lista .... Do navedenih tožnikovih ugovorov se po presoji sodišča carinski organ ni konkretno opredelil. Glede navedenega tovornega lista je pritožbeni organ zgolj povzel vsebino tega tovornega lista, ni pa opravil njegove dokazne presoje. Po mnenju sodišča gre za relevanten dokaz, saj se pot blaga in s tem identifikacija blaga ugotavlja na podlagi spremljajočih listin, kot so tovorni listi, listine o raztovarjanju, o nakladanju, prevzemne listine, dobavne listine. Zagotovljena mora biti sledljivost blaga. Nepravilna je po presoji sodišča tudi zavrnitev tožnikovega ugovora z navedbo, da je tudi v drugih primerih v polju 38 vijetnamske izvozne carinske deklaracije naveden datum 22. 4. 2014 ali celo 26 dni po sprejemu carinske deklaracije. Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni očitek, da carinska organa nista pojasnila očitane datumske nekonsistentnosti dogodkov in da sta v tem delu odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa neobrazloženi. Ker carinska organa tožnikovih dokaznih predlogov nista konkretno dokazno ocenila, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Na podlagi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jih določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopke izdaje upravnega akta.

13. V skladu z določili 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe med drugim obsegati ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto (2. točka prvega odstavka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka) in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka). Kolikor odločba nima tovrstne obrazložitve, je pomanjkljiva in stranki ne omogoča učinkovitega pravnega varstva, sodišče pa je tudi ne more preizkusiti. Takšne obrazložitve tudi ne more nadomestiti odgovor na tožbo, saj ta ni sestavni del upravne odločbe. Ker ima po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe bistvene pomanjkljivosti, je sodišče v tem delu ne more preizkusiti. Poleg navedenega je bila po presoji sodišča s tem tudi kršena tožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, kar carinskemu organu tudi očita tožnik v tožbi.

14. Tožnik je v postopku tudi ugovarjal, da v obravnavani zadevi ne bi smelo priti do naknadne vknjižbe carinskega dolga v skladu s členom 220(2)(b) CZS, ker je šlo za napako carinskega organa in ker je ravnal v dobri veri, za kar navaja tudi objektivne okoliščine na njegovi strani. Na podlagi navedene določbe CZS pristojni organi naknadno ne vknjižijo uvozne dajatve, če so izpolnjeni trije kumulativno določeni pogoji: da dajatve niso bile pobrane zaradi napake pristojnih organov; da je napaka takšna, da je oseba, zavezana plačilu, ki je ravnala v dobri veri, ni mogla spoznati in da je ta oseba upoštevala vse določbe veljavne zakonodaje v zvezi s carinskimi deklaracijami. Po presoji sodišča prvostopenjski in pritožbeni organ tožnikovih ugovorov in navedb ter vseh relevantnih okoliščin, v zvezi z zatrjevanjem dobre vere in očitkov glede napake carinskega organa (izpolnjevanje pogojev iz člena 220(2)(b) CZS) nista ustrezno presodila.6 Pritožbeni organ je zavrnitev utemeljil zgolj s pavšalno navedbo, da tožnik v konkretnem primeru ne razpolaga s potrdilom o izvozu blaga iz Vijetnama. Tožnik je v postopku navajal okoliščine, iz katerih po mnenju tožnika izhaja, da je bil dobroveren. Navajal je tudi, da je deklarant oz. pri njemu zaposlen G.G. predložil vse dokumente, navedene na predmetni carinski deklaraciji, tudi certifikat o izvozu, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 8. 7. 2017. Carinski organ je opravil kontrolo teh dokumentov ter potrdil njihovo pravilnost in s tem tudi pravilnost izvoznega certifikata. Tožnik je bil v dobri veri, saj je vse listine potrdil tudi carinski organ. S tem v zvezi je tožnik pritožbenemu organu predlaga zaslišanje G.G.. Naveden tožnikov dokazni predlog, ki je po presoji sodišča primeren, pravočasen in tudi substanciran za dokazovanje za odločitev relevantnega dejstva, je pritožbeni organ zavrnil z navedbo, da predlagano zaslišanje priče G.G. na drugačno odločitev ne bi vplivalo, saj je iz spisa razvidno, katere listine je k carinski deklaraciji MRN ... z dne 2. 6. 2014 predložil deklarant. Po presoji sodišča pa je tožnik s prelaganim zaslišanjem priče želel dokazovati dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za napako carinskega organa in da je bil v dobri veri. Predmet dokazovanja v carinskih postopkih so trditve strank o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev. Res je, da uradna oseba, ki vodi postopek, na podlagi prvega odstavka 189. člena ZUP oceni ali se predlagan dokaz izvede ali ne. Pri tem pa sodišče poudarja, da je zavrnitev dokaznega predloga možna le iz zakonsko dopustnih razlogov. Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Zgolj splošna zavrnitev dokaznega predloga pa ne izpolnjuje zakonskih pogojev za zavrnitev dokaznega predloga stranke. Carinski organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena), kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti postopka. Stranki v postopku je potrebno zagotoviti pravico do kontradiktornega postopka tudi, ko gre za odločitev o naknadnem obračunu uvoznih obveznosti. Po presoji sodišča je pritožbeni organ z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče kršil tožnikovo pravico do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Ker gre za kršitev ustavne procesne pravice, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka.

15. Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

17. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in ker posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča glede pravil postopka, o zadevi ponovno odloči. 18. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L št. 269 z dne 10. 10. 2013, s spremembami, v nadaljevanju CZU). 2 Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 214/2013 z dne 11. marca 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na izvoz nekaterih jeklenih izdelkov, prevlečenih z organskimi premazi, s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 73/15 marec 2013), v nadaljevanju Izvedbena uredba214/13/EU). 3 Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 215/2013 z dne 11. marca 2013 o uvedbi izravnalne dajatve na uvoz nekaterih jeklenih izdelkov, prevlečenih z organskimi premazi, s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 73/13,marec 2013), v nadaljevanju Izvedbena uredba 215/13/EU. 4 Uredba sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12 oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19.10. 1992 s spremembami, ki je veljal do 30. 4. 2016, v nadaljevanju CZS). 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 160/2016 z dne 14. 2. 2019 in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 20/2019 z dne 16. 2. 2020, točka 18. 6 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 396/2014 z dne 27. 11. 2017, točka 29.