Jedro

Odhod poklicnega pripadnika oboroženih sil JLA v BiH, ki je bilo po umiku te armade iz Slovenije območje druge države, in dejstvo, da je bilo od poveljstva te armade (tuje vojske) odvisno, kje naj njen pripadnik živi, to dejansko pomeni prekinitev prejšnjega življenja v Sloveniji in ponovna vrnitev v Slovenijo ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena ZDRS ni imela namena reševati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je pri odločanju o tej zadevi upoštevala obvezna napotila sodišča, ki je odpravilo njeno odločbo z dne 23.7.1993, s katero je zavrnila zahtevek tožnika. V ponovnem postopku je tožena stranka zaslišala ženo tožnika, ki je povedala, da je bil tožnik, ki je bil kot kapetan I. razreda zaposlen v Garnizonu, z enoto premeščen v Bihač (avgusta 1991), kjer je vložil zahtevek za demobilizacijo, odločbo o prenehanju delovnega razmerja pa je prejel 16.11.1991 (predložena je fotokopija odločbe personalne službe uprave pri zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo). Po vrnitvi v Slovenijo 20.12.1991 je pri prvostopnem organu vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Do aprila 1992 se je nahajal v Sloveniji, nato pa je odšel na obisk k materi v Srbijo. Ko se je 23. aprila 1992 vračal domov v Slovenijo, mu je bil, po izjavi žene, vstop v državo zavrnjen, zato se je iz tega razloga vrnil k staršem v Srbijo. Ob ponovni oceni izvedenih dokazov tožena stranka ugotavlja, da okoliščine, da je bil tožniku po izjavi njegove žene vstop v državo zavrnjen in da se iz tega razloga tudi ni mogel vrniti domov, ne morejo vplivati na drugačno presojo dejstva, da je dejansko bivanje v Republiki Sloveniji prekinil. Za tožnika, ki je Slovenijo zapustil skupaj z JA, so v času njegovega bivanja v Bosni in Hercegovini, zaradi njegove lastnosti aktivne vojaške osebe v službi JA, veljale določbe zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90). Ta zakon pa je določal, da je stranka kot aktivna vojaška oseba dolžna izvrševati ukaze nadrejenih starešin, ki se tičejo službe, razen če je očitno, da bi bila izvršitev ukaza kaznivo dejanje (1. odstavek 53. člena), kadar so nujni hitri ukrepi za izvršitev neodložljivih ali pomembnih službenih nalog, pa tudi ukaza višjih (2. odstavek 53. člena). Tožnik po svojem odhodu v Bosno in Hercegovino ni mogel prosto odločati, v katerem kraju bo bival, zato pomeni njegov odhod iz Slovenije prekinitev dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji ne glede na razlog, zaradi katerega je odšel in ne glede na to, da se je razmeroma kmalu vrnil. Dejstvo pa tudi je, da tožnik, ne glede na razlog odsotnosti, od aprila 1992 do izdaje odločbe o zavrnitvi zahtevka, oziroma dne 23.7.1993, dejansko v Sloveniji ni živel. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ocenjuje, da tožnik pogoja dejanskega bivanja, ki je predpisan v 1. odstavku 40. člena ZDRS, ne izpolnjuje. Tožnik v tožbi navaja, da se z nepopolno in zmotno oceno dejanskega stanje ne more strinjati. Opredelitev vsebine pojma "in tukaj tudi dejansko živi" pa je napačna in v nasprotju z materialnim pravom. Tožnik je začasno odšel iz Slovenije, ker je to moral po službeni dolžnosti storiti in ne, ker bi bila to njegova volja. Zavračanje izvrševanja ukazov nadrejenih ali celo poskus pobega, bi imelo zanj, kot še aktivno vojaško osebo v JA, za posledico kazensko odgovornost ali v skrajnem primeru lahko celo smrt. Da po odhodu iz Slovenije ni imel namena več delovati v vrstah JA, kaže dejstvo, da je takoj po odhodu iz Slovenije zaprosil za prekinitev delovnega razmerja, vse z namenom, da se čim prej po legalni poti vrne v Slovenijo, kjer je bival in služboval neprekinjeno že od leta 1979. Tu ima še danes prijavljeno stalno prebivališče. V letu 1986 se je poročil s slovensko državljanko in ima v zakonu dva otroka, ki sta tudi slovenska državljana. Tožnik se je takoj po odhodu iz Slovenije, že v začetku septembra 1991, ponovno vrnil v Slovenijo, kjer se je nahajal ves mesec, kar lahko potrdijo priče in vsi tožnikovi najbližji sosedje. Razlog nadaljnje tožnikove odsotnosti iz Slovenije, v mesecu oktobru in novembru, do prejema odločbe o prenehanju delovnega razmerja v JA, pa ni bil v tožnikovi pripravljenosti in želji po nadaljnjem sodelovanju v tuji vojski, ampak pridobitev ustrezne dokumentacije o prenehanju delovnega razmerja. Iz odločbe o prenehanju delovnega razmerja je razvidno, da je bil tožnik razrešen aktivne vojaške službe že z dnem 31.10.1991, in ne z dnem 16.11.1991, kot to navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po obisku pri materi v aprilu 1992, je bil tožniku vstop v Slovenijo preprečen s strani tožene stranke. Sklicevanje na tožnikovo odsotnost, da je bival izven Slovenije izključno iz razloga na strani tožeče stranke, je zato povsem neutemeljeno in nesprejemljivo za ocenjevanje oziroma opredeljevanje pojma "dejanskega bivanja v Sloveniji". Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri oceni, da tožnikova odsotnost iz Slovenije pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji in predlaga, da sodišče zavrne tožnikovo tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba, ki je predmet upravnega spora, je izdana v izvršitvi sodbe tega sodišča z dne 8.12.1994, s katero je sodišče odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke. Sodišče zato v tem upravnem sporu ugotavlja in presoja le, ali je izpodbijana odločba v skladu z navedeno sodbo in v tem okviru je sodišče tudi ugotavljalo ali je v izpodbijani odločbi upoštevano mnenje in stališče sodišča. Sodišče se v tem primeru strinja z mnenjem tožene stranke, da pomeni odhod aktivne vojaške osebe v službi JA, kar je tožnik bil, avgusta 1991 z enoto v Bihač v Bosno in Hercegovino, prekinitev dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, ne glede na razlog, zaradi katerega je odšel in ne glede na to, da se je razmeroma kmalu vrnil (v novembru 1991). Tožnik v tožbi sam trdi, da je začasno odšel iz Slovenije skupaj z enoto JA, ker je to bila njegova službena dolžnost, ne pa, ker bi to bila njegova volja. To po mnenju sodišča samo potrjuje pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je bil tožnik v času trajanja službe v JA, ki se je po 25.6.1991 štela za tujo vojsko, odvisen od odredb vojaških oblasti, tako glede izvrševanja ukazov nadrejenih kot tudi glede kraja bivanja. Torej odhod tožnika kot poklicnega pripadnika oboroženih sil JA v Bosno in Hercegovino, ki je bilo po umiku JA iz Slovenije območje druge države in dejstvo, da je bilo od poveljstva te armade (tuje vojske) odvisno, kje naj njen pripadnik dejansko živi, za tožnika to dejansko pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji. Ponovna vrnitev v Slovenijo, tudi po mnenju sodišča, ni nadaljevanje prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena ZDRS ni imela namena reševati.

Ker torej v tem primeru ni sporno, da je tožnik v avgustu 1991 s svojo enoto kot pripadnik bivše JLA zapustil Republiko Slovenijo, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnik od 23.12.1990 dalje ni ves čas dejansko živel v Sloveniji, in na tako dejansko stanje je pravilno uporabila določbo 1. odstavka 40. člena ZDRS. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, v tem primeru same zase na presojo ne morejo vplivati.

Glede na navedeno obrazložitev je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).