Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik dne 6. 1. 2016 ob 20.30 uri kadil na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek, da je kršil 1. člen Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih podjetja D. d. d., s čimer je storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. točki 4. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero mu je bila na podlagi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 29. 1. 2016. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki zahteva ugotovitev, da tožnik ni disciplinsko odgovoren, ker naj bi dne 6. 1. 2016 ob 20.30 uri kadil v kabini v WC-ja v DPT karosernica in se mu ne izreče denarna kazen v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v januarju 2016 za dobo treh mesecev. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo in odločitev o stroških postopka vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je tožnik storil očitano kršitev, ki je predstavljala podlago za izrek disciplinske kazni, oprlo izključno na izpoved priče varnostnika A.A., vendar njegove izpovedbe ni ocenilo dovolj kritično in ni ustrezno upoštevalo porazdelitve dokaznega bremena. Meni, da je varnostnik imel možnost, da dokumentira zatrjevano kršitev, česar ni storil, prav tako ni poklical nobene priče ali na kakršnikoli drug način ustrezno zavaroval dokaze. Zatrjuje, da bi lahko dokumentiral dim, ki se naj bi kadil iz kabine, v kateri se je nahajal tožnik, kot tudi zatrjevano dejstvo, da je imel tožnik v žepu škatlico cigaret ter vžigalnik. Zatrjuje, da je izpovedba varnostnika na naroku za glavno obravnavo bistveno bolj natančna od njegove izpovedbe v disciplinskem postopku pri toženi stranki, kar je glede na časovno oddaljenost od dogodka nenavadno. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, saj zgolj izjava varnostnika, brez kakršnegakoli drugega dokaza, po mnenju pritožbe ne predstavlja podlage za nedvoumen zaključek, da je bila kršitev dejansko storjena. Pritožba ocenjuje, da na podlagi izvedenih dokazov ni bila dosežena stopnja gotovosti za odločitev, da je tožnik storil očitano kršitev, zato bi moralo sodišče prve stopnje odločbo tožene stranke razveljaviti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbo, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti disciplinske odločbe z dne 29. 1. 2016, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1) v prvem odstavku 172. člena določa, da lahko delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so na primer denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je varnostnik A.A. dne 6. 1. 2016 opravljal svoje delo, med drugim kontrolo in nadzor nad kajenjem na območju tovarne, kar je bila ena izmed zadolžitev varnostnikov po načrtu varovanja in za kar je imel posebna pooblastila. Ob rednem obhodu tovarne je v WC-ju departmaja karosernice (kjer delo opravlja tožnik) najprej zavohal močan cigaretni dim, nato pa je videl, da se iz ene izmed WC kabin vali dim. Ker je zavohal dim, je preveril prvo kabino, ki je bila prazna, iz druge kabine pa se je ven kadilo. Iz fotografij je razvidno, da kabini nista zaprti do stropa (manjka še cca. pol metra), zato je sodišče prve stopnje na podlagi tega podatka tudi zaključilo, da je varnostnik res videl dim. Ugotovilo je, da se je tožnik v stranišču zadrževal po njegovi oceni 10 minut, po oceni varnostnika pa 15 minut, nato pa izstopil iz kabine, iz katere se je kadilo, pred njo pa ga je čakal varnostnik. Na njegovo zahtevo je pokazal tudi škatlico in vžigalnik. Varnostnik je še istega dne izdelal poročilo o dogodku, na disciplinski obravnavi pa je opisal, kar je videl, enako pa tudi v svoji izpovedi pred sodiščem.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listinske dokaze v spisu, zaslišalo tožnika ter priče varnostnika A.A., vodjo varnostnikov B.B. in predsednika sindikata C.C. Predsednik sindikata je pojasnil, kako problematično je kajenje pri toženi stranki in da so stranišča pogosto pribežališče kadilcev. Vodja varnostnikov pa je pojasnil, da na leto ugotovijo 20 do 40 kršitev prepovedi kajenja, ter da je bilo lansko leto decembra in januarja obupno veliko kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 6. 1. 2016 kadil na WC-ju toženke, kjer je to izrecno prepovedano s Pravilnikom toženke, kar je tožnik tudi vedel. V dokazni oceni je sledilo izpovedi varnostnika, ki se je v celoti ujemala z njegovim pisnim poročilom. Ugotovilo je, da varnostnik ni imel nobenega razloga za krivo pričanje, videl je, da se je iz WC kabine kadilo, prav tako pa je počakal, da je iz WC kabine stopil tožnik. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da delo varnostnikov zagotovo ni prijetno, da morajo med drugim prijavljati kršitelje, čemur običajno sledijo neprijetna zaslišanja na disciplinskih obravnavah in v sodnih postopkih. Varnostnik ni bil dolžan slikati cigaretnega dima, kot to navaja pritožba, sicer pa fotografiranje tožnika ni bilo možno, saj je tožnik kadil za vrati, poleg tega pa bi bilo njegovo fotografiranje dopustno le z njegovim dovoljenjem. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedbi, saj je bila neprepričljiva. V pisnem zagovoru v disciplinskem postopku je izpovedal, da je bil na WC-ju zaradi potrebe, na ustnem zagovoru je izpovedal, da je ženi pisal sms, na obravnavani pred sodiščem prve stopnje pa, da je na mobitel igral igrico. Sodišče prve stopnje je tako v skladu z 8. členom ZPP prosto presodilo izvedene dokaz, o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič in tožnika ter se prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik dne 6. 1. 2016 ob 20.30 uri kadil na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek, da je kršil 1. člen Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih podjetja D. d. d., s čimer je storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. točki 4. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero mu je bila na podlagi četrtega odstavka 12. člena Pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

10. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).