Jedro

Delodajalec mora delavcem omogočiti varno delo, pri tem mora računati tudi z običajno stopnjo pazljivosti delavca pri delu, saj se ta osredotoči tudi na svoje delo, v konkretnem primeru zamenjavo žarnice. Delavcu mora dati na razpolago ustrezna delovna sredstva, tega tožena stranka kot delodajalec ni storila, delo se je zato izvajalo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisom in ne ukrepom varstva pri delu in je delodajalec zato za škodo odgovoren, ker ni poskrbel za varno delo in tudi ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se prisojeni znesek odškodnine zviša s 60.000,00 SIT na 120.000,00 SIT, sicer se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti, zavrneta in v izpodbijanem a nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 173.132,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z zakonskim zamudnimi obrestmi od 05.11.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 19.523,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 60.000,00 SIT z obrestmi in sicer od 01.01.2002 do 05.11.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 06.11.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je ob tem naložilo, da tožeči stranki povrne 147.777,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.06.2003 dalje do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka, zoper zavrnilni del sodbe pa tožeča stranka.

Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen. Ne oporeka sicer zaključku, da majave lestve predstavljajo nevarno stvar, toda meni, da sodišče ni popolno raziskalo dejanskega stanja, da bi lahko z gotovostjo zaključilo, da so bile lestve, na katerih se je tožeča stranka poškodovala, resnično majave. Če bi to držalo, bi na to tožnik opozoril že v raziskavi poškodbe pri delu oziroma pri podaji prijave o poškodbi pri delu. To ključno okoliščino je izpustil. Sodišče sicer navaja, da tega tožnik ni navedel, ker ga o tem ni tožena stranka vprašala, s tem sledi izpovedbi tožnika. Vendar pa se je potrebno vprašati, kaj je sploh vzrok poškodbe. Dejstvo je, da tožeča stranka v tožbi in tudi ne v pripravljalni vlogi dne 26.10.2000 ni navajala, da bi bil vzrok poškodbe prav majavost lestev. Vprašanje je tudi, kako je tožeči stranki uspelo zamenjati žarnico z majavo lestvijo oziroma zakaj ni padla že pred menjavo žarnice. Dejstvo je, da je tožena stranka navedbi glede majave lestve oporekala (zadnji narok za glavno obravnavo), pa tudi sicer je najverjetnejši razlog za poškodbo tožnika v njegovi nepazljivosti. Če bi lestve bile majave, tožeča stranka ne bi mogla zamenjati žarnice. Tožena stranka je večkrat izrazila dvom o poteku poškodbe kot ga je opisal tožnik. Ni jasno, kako je uspel obrat za 180o in je ob tem pridobil tožnik tak pospešek, da si je poškodoval prst in je tudi izvedenec navedel, da bi bila poškodba možna, toda le, če bi tožnik udaril v okvirni del vrat, ki je iz lesa, tožnik pa je trdil, da je udaril v spodnji vogal. Nepravilna je tudi odločba o stroških, saj če upoštevamo, da je tožnik zahteval plačilo 400.000,00 SIT, potem uspeh tožnika znaša le 15%. Četudi bi se izkazalo, da je sodišče pravilno izračunalo stroške postopka glede na uspeh, pa bi moralo upoštevati, da je uspeh približno enak in naložiti vsaki stranki, da trpi svoje stroške.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v izpodbijanem zavrnilnem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je prenizko odmerilo odškodnino zaradi telesnih bolečin. Tožnik je zahteval plačilo 300.000,00 SIT, priznanih mu je le 60.000,00 SIT. Upoštevati bi moralo subjektivne nevšečnosti pri zdravljenju. Ni tudi upoštevalo, da je tožnik prejel injekcijo proti bolečinam, o tem izvedenec ne pove ničesar. Dejstvo je, da je bil tožnik operiran, upoštevati je potrebno vse nevšečnosti, razlogov ni oziroma so pomanjkljivi in je zato podana tudi kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi glede strahu je odločitev nepravilna, mnenje izvedenca je skopo, glede intenzitete doživljenega strahu obstaja cela "skala" občutkov, od zaskrbljenosti do bojazni in močnih občutkov, tožnik je prvič padel z neke višine in zaradi majave lestve, ki jo je moral uporabiti. Sodišče se ne vpraša, ali je strah bil podan, ali je bil intenziven in kakšen sploh je bil. Nepravilno je tudi razlogovanje glede sekundarnega strahu, saj se je tožnik ob padcu ustrašil in zdravljenje ni moglo potekati brez trpljenja. Ob taki poškodbi pride tudi do neposredno ogroženega živčevja. Tudi življenjske sposobnosti tožnika so zmanjšane in ni prav, da sodišče tožniku za to obliko negmotne škode ne prizna odškodnine. Sam je izpovedal, da ima težave s prstom, zlasti ko obuva čevlje, zaradi spremenjene oblike s prstom ne more gibati. Sicer pa tožnikov primer kaže na začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Da je prišlo do druge oblike na novo izraslega palca pa je potrdil tudi izvedenec. Sodišče v obrazložitvi verjetno nenamerno zaključuje, da tožniku priznava odškodnino v znesku 50.000,00 SIT, kar je nasprotno izreku, saj mu je priznano 60.000,00 SIT, gre za nasprotje in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sicer pa gre za siromašno stranko, nevednega delavca, zato pričakuje, da ga sodišče oziroma sedaj sodišče druge stopnje zaščiti in zahtevano odškodnino v celoti prizna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke. Opozarja, da je izpovedbo tožnika glede majave lestve in načina poškodbe potrdila priča M. M.. Napake pri pisanju prijave poškodbe pa ni mogoče pripisati tožniku, ki je fizični delavec. Izvedenec je preveril tožnikov padec, saj je bil s tožnikom na kraju samem in zapisal, da je povsem možno, da je pri padcu z majave lestve udaril s palcem v vrata in torej potrdil, da je tožnikova izpovedba oziroma izjava o padcu in poškodbi resnična. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Tudi tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Meni, da je izvedenec dr. I.Š. napravil izčrpno in natančno izvedensko mnenje in je sodišče tožeči stranki za utrpele bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo primerno odškodnino, zmerne bolečine so namreč trajale le en dan. Pravilno je tudi odločilo, ko tožniku ni priznalo odškodnine zaradi strahu. Tudi ni v podatkih spisa takih podatkov, ki bi kazali, da je tožnik res uporabljal analgetike. Glede izvedenskega mnenja pa opozarja, da pripomb tožeča stranka na podano mnenje ni podala.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, neutemeljena pa je pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča odločilne okoliščine, pomembne za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost delodajalca, pravilno in popolno ugotovilo. Tožnik je že v prijavi poškodbe pri delu navedel, da je do poškodbe prišlo pri sestopu z lestve. Okoliščina, da ni ob tem navedel, da je vzrok padca prav majavost lestve, še ne pomeni, da temu ni tako, saj je o tem izpovedal, ko je bil zaslišan, in je ocena sodišča prve stopnje, da je padel ob sestopu z lestve zaradi njene neustreznosti, majavosti, življenjsko prepričljiva, dejstvo, da je bila lestev stara in nestabilna, pa je potrdil tudi M.M., zaslišan kot priča, ki je lestve tudi sam pri delu uporabljal. Da so bile lestve stare in neuporabne, je tožeča stranka navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je podala tožbo (listovna št. 15 spisa). Ugibanja pritožbe, kako je tožnik ob neuporabni lestvi sploh uspel zamenjati žarnico, ostajajo le na ravni pritožbenih hipotez, izkustveno je jasno, da se ob neustreznih delovnih sredstvih nezgode lahko pripetijo, ali pa tudi ne, možnost nastanka nezgode pa je povečana. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bila lestev neustrezna, majava, upoštevaje tožnikovo izpovedbo, kako je zaradi te lastnostni lestve ob sestopu zgrešil stopnice, je sodišče prve stopnje življenjsko prepričljivo zaključilo, da je bila majava lestev vzrok poškodbe in se tudi trditev pritožbe, da je vzrok le v nepazljivosti tožnika, izkaže za navrženo. Tudi ne drži, da bi izvedenec izključil možnost nastanka poškodbe, kot je to opisal tožnik (udarec z levo nogo ob vrata prislonjena v zid), nasprotno, izvedenec, ki si je kraj dogodka tudi ogledal, je navedel, da je možno, da je tožnik udaril s palcem v vrata in ni izključil možnosti take poškodbe pri udarcu. Sicer pa je okoliščina, ali je prišlo po padcu do udarca v rob vrat, vogal, ali okvir, za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, nebistvena, bistvena je glede slednjega ugotovitev, da se je tožnik ob padcu poškodoval. Delodajalec mora delavcem omogočiti varno delo, pri tem mora računati tudi z običajno stopnjo pazljivosti delavca pri delu, saj se ta osredotoči tudi na svoje delo, v konkretnem primeru zamenjavo žarnice. Delavcu mora dati na razpolago ustrezna delovna sredstva, kot je poudarilo pravilno že sodišče prve stopnje, tega tožena stranka kot delodajalec ni storila, delo se je zato izvajalo v okoliščinah, ki niso ustrezale predpisom in ne ukrepom varstva pri delu in je delodajalec zato za škodo odgovoren, ne sicer zato, ker bi bilo delo samo po sebi tedaj nevarno, pač pa zato, ker ni poskrbel za varno delo in tudi ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja - 1060. čl. OZ). Nevarnost je torej posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da bi bila podana tožnikova soodgovornost (1. odst. 192. čl. ZOR). Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena.

K pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni ne objektivne in ne pravne podlage za priznanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Trajnih posledic poškodbe v funkcionalnem smislu ni, izvedenec, ki ga je, ker samo s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, določilo sodišče, jih ni potrdil in tožeča stranka pripomb na izvedensko mnenje ni podala. Življenjske aktivnosti tožnika torej niso zmanjšane in tudi začasno niso bile zmanjšane, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, in tožnik zato (kljub manjši, nepomembni spremembi oblike novo izraslega nohta) do odškodnine ni upravičen. Tudi do odškodnine za strah ni upravičen, saj ta ob dogodku ni bil tako intenziven, da bi bilo porušeno duševno ravnotežje tožnika in tudi ni ugotovljeno, da bi bil v strahu zaradi izida zdravljenja, nenazadnje o tem tožnik tudi ni nič izpovedal. Delno je utemeljena le pritožba, ko oporeka odmeri odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Ne drži, da je nasprotje med razlogi in izrekom, iz izreka izhaja, da je prisojena odškodnina 60.000,00 SIT, tako kot je sodišče pojasnilo tudi v razlogih sodbe, ob tem pa, ob ponovni navedbi zneska očitno pomotno zapisalo, da gre za znesek 50.000,00 in ne 60.000,00 SIT. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tudi po presoji sodišča druge stopnje nekoliko prenizka. Tožnik sicer ni izkazal, da bi zaradi bolečin moral prejeti sredstva proti bolečinam, tega izvedenec ni potrdil, toda glede na potek zdravljenja (dva obiska pri zdravniku, dva manjša posega-eden v lokalni anesteziji), telesne bolečine (en dan zmerne ter deset dni lahke), in 30-dnevno odsotnost z dela, bi bil tožnik upravičen, če se upoštevajo kriteriji iz člena 200 ZOR (pomen prizadete dobrine in namen odškodnine) do odškodnine v znesku 120.000,00 SIT. Taka odškodnina je zanj ustrezna satisfakcija, ob upoštevanju intenzitete in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in primerljiva z odškodninami, ki se v podobnih primerih prisojajo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri odločanju tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbi tožnika pa delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu delno tako spremenilo, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zviša za 60.000,00 SIT na skupno 120.000,00 SIT, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ter 4. odst. 358. čl. ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi delno spremembo odločbe o stroških. Tožnik je po temelju uspel v celoti, po višini pa s 30%, skupni uspeh je torej 65%. Stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje in sicer tožnikove na 294.142,00 SIT, stroške tožene stranke pa na 51.060,00 SIT. Glede na doseženi uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve 18.060,00 SIT pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji, tožnik pa do zneska 191.192,00 SIT. Po opravljenem pobotu mora zato tožena stranka tožniku plačati 173.132,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (za prisojo obresti že od 13.06.2003 dalje ni podlage v zakonu), v 15-ih dneh.

Glede na delni uspeh s pritožbo je tožnik upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo na znesek 19.523,00 SIT (125 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za obvestilo stranki, 2% za materialne stroške in 20% DDV - vrednost točke znaša 110,00 SIT), v okviru stroškovne zahteve ter Odvetniške in Taksne tarife, upoštevaje izkazane stroške (154., 155. in 165. čl. ZPP). Tožeča stranka do povrnitve stroškov zaradi sestave odgovora na pritožbo tožene stranke ni upravičena, saj ne gre za potrebne stroške (155. čl. ZPP), ker z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve in zato te stroške trpi sama.