Jedro

Sklicevanje na posamezno blagovno znamko v javnem razpisu predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta javnega naročila. To pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno tehtati, ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne. Šele če to ni možno, se lahko navede blagovna znanka, pri čemer pa mora biti dodano „ali enakovredno“. Nadomestitev navedenega tehtanja pri vsakem konkretnem primeru posebej s splošno določbo v javnem razpisu, da lahko ponudniki ponudijo tudi opremo in materiale drugih proizvajalcev, zato ne zadosti namenu, kot izhaja iz določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33123-58/2013/12 z dne 19. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) ugodila zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 39.971,32 EUR, zavrnila pa je zahtevek v višini 16.796,54 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožeči stranki z odločbo št. 33123-58/2013/5 z dne 23. 8. 2013 priznana pravica do nepovratnih sredstev v višini do 107.367,73 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322 – obnova in razvoj vasi. Dne 3. 10. 2014 je tožeča stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 56.767,86 EUR. Zahtevku je med drugim priložila tudi račun št. 14-00191 (IV. končna situacija) za opravljena dela na projektu Ureditev trga. V računu so bila med drugim navedena svetila za dekorativno razsvetljavo trga blagovne znamke X. v skupni vrednosti 8.240,00 EUR. Ker navajanje blagovnih znamk v postopku javnega naročanja v skladu z devetim odstavkom 37. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) ni dovoljeno, je Agencija navedene stroške uvrstila med neupravičene stroške. Pri kontroli na terenu pa so bila tudi ugotovljena odstopanja v količini vgrajenega naravnega kamna za tlakovanje trga ter glede izkopane zemljine. Zaradi navedenega se ni priznal strošek v višini 2.172,77 EUR. Po določbi javnega razpisa splošni stroški povezani s pripravo in izvedbo naložbe ne smejo presegati 10 % skupnih upravičenih stroškov naložbe. Ker je prišlo do znižanja zaprošenih sredstev zaradi neupravičenih stroškov vezanih na gradbeno obrtniška dela, se je posledično znižala tudi upravičena vrednost zahtevka za izplačilo sredstev brez upoštevanja splošnih stroškov. Iz navedenega razloga so bili splošni stroški v višini 2.150,62 EUR uvrščeni med neupravičene stroške. V primeru, da razlika med priznanimi upravičenimi stroški in stroški, ki jih je upravičenec uveljavljal v zahtevku, presega 3 %, se za razliko uporabi sankcija, ki pomeni znižanje zneska v skladu s 30. členom Uredbe 65/2011/EU. V skladu z navedenim je Agencija izračunala razliko med zahtevkom za izplačilo v višini 56.767,86 EUR in upravičenim zneskom 48.369,59 EUR, ki znaša 8.398,27 EUR, kar znese 14,79 %. Ker navedeni procent presega dovoljeni prag 3 %, je Agencija uporabila znižanje, tako da znesek za izplačilo znaša 39.971,32 EUR.

2. Tožeča stranka odločbo Agencije izpodbijana zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka v postopku odločila arbitrarno in enostransko zaradi kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tožeča stranka namreč glede zavrnitve dela zahtevka ni imela nobene možnosti, da se izjavi, zaradi česar je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Izraz temeljnega načela zaslišanja stranke je, da ima stranka možnost udeležbe v postopku ter da navaja dejstva in dokaze, ki so pomembni za izdajo odločbe. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Prav tako se odločbe v delu sploh ne da preizkusiti, kar je prav tako absolutna bistvena kršitev postopka. Tožena stranka namreč v obrazložitvi navede zneske, koliko naj bi znašali neupravičeni stroški, vendar pa nikjer ne obrazloži, kako je te zneske izračunala ter na katerih dokazih temelji svojo odločitev. Posledično je zaradi opustitve zaslišanja stranke, kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS tožeči stranki povzročena škoda v višini zavrnitvenega dela izpodbijane odločbe. V nadaljevanju tožeča stranka ugovarja tudi, da ni kršila določb ZJN-2. Očitek, da je izvajalec v računanju navedel blagovno znamko, ni utemeljen, saj mora v računu navesti, katera dela je opravil in katero blago je dobavil oziroma vgradil, iz česar sledi, da mora tudi navesti blagovno znamko. Sicer pa ZJN-2 ureja postopek izbire izvajalca javnega naročila ne pa izvajanja pogodbe oziroma naročila. Tako v fazi izvajanja pogodbe naročnik ne more kršiti ZJN-2, saj je bil navedeni postopek s sklenitvijo pogodbe z izbranim izvajalcem že zaključen. Kolikor pa je tožena stranka menila, da je tožeča stranka v postopku javnega naročanja kršila ZJN-2 z navajanjem blagovnih znamk, to ostro zavrača. Vso razpisno dokumentacijo je pripravila skladno z ZJN-2 ter v njej pri opisu predmeta ni navajala blagovnih znamk ter s tem dajala prednosti kakšnemu ponudniku. V razpisni dokumentaciji je na strani 68 izrecno navedla, da za vso opremo in materiale, ki so v popisih ali na risbah morebiti imenovani z imenom proizvajalca, lahko ponudniki ponudijo opremo in materiale drugih proizvajalcev enake namembnosti, kapacitet ter enake ali boljše kvalitete. Tako so bile blagovne znamke v popisu del navedene le primeroma in so ponudniki lahko ponudili katerokoli znamko zahtevane vrste blaga. Zaradi navedenega je tožena stranka strošek nabave svetil v višini 8.240,00 EUR neupravičeno odbila. Glede manjše količine vgrajenega okrasnega kamna in izkopane zemljine jarka pa tožeča stranka pojasnjuje, da za to razliko ni vedela, ker je imela najetega gradbenega nadzornika, ki je strokovnjak na tem področju. Glede zmanjšanja splošnih stroškov v višini 2.150,62 EUR pa ne more podati relevantnih navedb, saj zaradi pomanjkljive obrazložitve niti ne more sklepati, kako je tožena stranka ta znesek izračunala. Ne glede na to pa meni, da tožena stranka ni imela podlage za zmanjšanje tega stroška, saj so bili splošni stroški za pripravo in izvedbo naložbe upravičeni stroški po veljavnem razpisu. Predlaga, da sodišče odločbo Agencije v zavrnilnem delu odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek oziroma podredno, da odločbo Agencije v celoti odpravi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno pojasnjuje, da ima Agencija funkcijo akreditirane plačilne agencije, ki skrbi za upravljanje izplačil sredstev sklada EKSRP. Tako je njena dolžnost, da se upravičenost zahtevkov in postopek dodeljevanja pomoči nadzira pred odločitvijo o izplačilu sredstev. Postopke ugotavljanja upravičenosti do izplačil izvaja na podlagi predpisov EU in nacionalnih predpisov. Zahtevek za izplačilo se odobri šele, ko so bila opravljena zadostna preverjanja, ki zajemajo administrativni pregled in pregled na kraju samem. V teh postopkih se odloča po posebnem upravnem postopku na podlagi Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in ob subsidiarni uporabi določb ZUP. Način izvedbe administrativnih preverjanj in kontrol na terenu pa predpisuje neposredno uporabo Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011. V skladu z navedeno Uredbo je Agencija dolžna pri administrativnih pregledih preverjati tudi skladnost dejavnosti, za katero se zahteva podpora, z veljavnimi nacionalnimi pravili in pravili Unije, zlasti o javnih naročilih. To pomeni, da je tožena stranka pri pregledu zahtevka za izplačilo sredstev zavezana ugotoviti, ali je upravičenec spoštoval pravila javnega naročanja, ter posledično zavrniti sredstva za stroške, če so bila ta pravila kršena. Tožeča stranka je v samem javnem naročilu navedla blagovno znamko X. svetilk, kar je kršitev devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Sklicevanje na blagovne znamke je dovoljeno le v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri takem sklicevanju pa se navede besedo „ali enakovredni“. Navajanje blagovne znamke brez omenjene navedbe je torej prepovedano in pomeni kršitev določbe ZJN-2. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati okoliščina, da je tožeča stranka v razpisni dokumentaciji na strani 68 navedla, da lahko ponudniki za vso opremo in materiale, ki so morebiti imenovani z imenom proizvajalca, ponudijo opremo in materiale drugih proizvajalcev. Tožena stranka v odgovoru na tožbo še obširneje pojasnjuje izračun zneska za izplačilo. Navaja, da je seštevek vseh neupravičenih stroškov skupno znašal 13.997,13 EUR, vrednost splošnih stroškov, ki se uvrstijo v neupravičene stroške, pa znaša 3.584,36 EUR. Pred izdajo odločbe je Agencija tožeči stranki poslala poziv, da se izjasni v zvezi z ugotovljenimi odstopanji, torej ji je bilo omogočeno, da navede vsa dejstva, ki bi utegnila vplivati na rešitev zadeve. Pri tem je dokazno breme, da stranka ni odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek za izplačilo, na strani stranke, takšnih okoliščin pa tožeča stranka ni izkazala. Tožena stranka tudi meni, da je svojo odločitev ustrezno obrazložila. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja določba 56. člena ZKme-1. Navedeni zakon v IV. poglavju določa posebno ureditev upravnega postopka v zvezi z dodeljevanjem sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike. Za področje izvajanja ukrepov politike razvoja podeželja je poseben upravni postopek urejen v določbah od 49. do 57. člena ZKme-1. Navedeni postopek poteka v dveh fazah. V prvi fazi se o vlogi stranke, ki izpolnjuje predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa, izda odločba o pravici do sredstev, s katero se za ta namen zagotovijo sredstva (53. člen ZKme-1). Na podlagi odločbe o pravici do sredstev nato stranke v skladu z določbo 56. člena istega zakona vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev (za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru). Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku za izplačilu v celoti ugodeno (drugi odstavek). Če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek). Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (četrti odstavek).

6. V navedenih postopkih se torej uporablja posebne določbe glede postopka po ZKme-1, subsidiarno pa določbe ZUP. V postopku za izplačilo sredstev se tako ugotavlja, ali je zahtevek v skladu z zahtevami predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Glede na navedeni obseg preverjanja se postopek načeloma vodi kot skrajšani, saj organ odloča na podlagi strankine zahteve z dokazili in uradnih podatkov, s katerimi razpolaga. Katera dokazila mora stranka predložiti, je določeno v javnem razpisu in odločbi o pravici do sredstev (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 489/2014). Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 211/2015 navedlo, da v postopku, kot je obravnavani, zakon ne obvezuje organa, da o svojih ugotovitvah oziroma zaključkih pred izdajo odločbe seznani stranko in ji da možnost nanje odgovoriti.

7. V obravnavanem primeru je Agencija po vložitvi zahteve tožeče stranke za izplačilo sredstev opravila kontrolo na kraju samem, o čemer je sestavila zapisnik, h kateremu tožeča stranka ni podala pripomb. Glede na ugotovitve kontrolnega pregleda, pri katerem so bila ugotovljena odstopanja pri gradbenih delih, je tožeči stranki tudi poslala poziv, da pojasni vse spremembe projekta. Na navedeni poziv je tožeča stranka odgovorila, da gre le za minimalna odstopanja. Agencija je torej tožeči stranki pred izdajo odločbe omogočila sodelovanje v postopku, da se izjasni glede ugotovitev kontrolnega pregleda in da za svoje navedbe predloži dokaze. Tako je torej bilo, čeprav Agencija tožeče stranke ni posebej vabila na zaslišanje (česar pa po navedenem niti ni bila dolžna), tožeči stranki omogočeno sodelovanje pri dokazovanju, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je zaradi opustitve zaslišanja podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

8. Po presoji sodišča pa je utemeljen tožbeni ugovor o neobrazloženosti odločbe glede zmanjšanja splošnih stroškov. Čeprav se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno, morajo biti v obrazložitvi odločbe navedeni vsi pravni in dejanski razlogi, na katere se odločitev v izreku opira, tako da lahko sodišče opravi preizkus materialne zakonitosti odločbe. V zvezi z znižanjem splošnih stroškov je Agencija v izpodbijani odločbi navedla, da se odšteje 2.150,62 EUR vrednosti splošnih stroškov, glede na to, da je prišlo do znižanja zaprošenih sredstev zaradi neupravičenih stroškov vezanih na gradbeno obrtniška dela. V skladu s pogoji javnega razpisa namreč splošni stroški, povezani s pripravo in izvedbo naložbe, ne smejo presegati 10 % skupnih upravičenih stroškov naložbe. Pri tem pa iz same obrazložitve ni razviden izračun navedenega zneska. V obrazložitvi odločbe pa mora biti prepričljivo, razumljivo in logično razloženo, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je prišel organ do ugotovljenega dejanskega stanja, saj je le na ta način strankam, in kasneje sodišču, omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve navedene v dispozitivu odločbe. V odgovoru na tožbo sicer tožena stranka obširneje pojasnjuje izračun vseh neupravičenih stroškov, vendar navedena obrazložitev ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve v izpodbijani odločbi. Prav tako tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja drug znesek vrednosti splošnih stroškov (3.584,36 EUR), kot je naveden v izpodbijani odločbi (2.150,62 EUR), ki je bil uvrščen med neupravičene stroške.

9. V zvezi s tožbenimi očitki glede kršitev materialnega prava pa sodišče meni, da navedeni ugovori niso utemeljeni. Tožeča stranka ugovarja kršitev določb ZJN-2. Gre za določbo 37. člena, ki določa splošna pravila glede določitve tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila. V skladu z navedeno določbo je treba v dokumentaciji javnega naročila navesti natančne tehnične specifikacije, ki morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Tehnične specifikacije torej morajo omogočiti enakopraven dostop vsem ponudnikom. V skladu z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2 se tehnične specifikacije, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, pri takem sklicevanju pa se navede besedo „ali enakovredni“. V obravnavanem primeru je tožeča stranka v razpisni dokumentaciji za naročilo „Ureditev trga“ v popisu elektroinštalacij navedla blagovno znamko svetilk X.. Navedeno pa je v nasprotju z določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, saj pri tem ni navedla besede „ali enakovredni“.

10. V zvezi s tem očitkom se tožeča stranka sklicuje na splošno določbo javnega razpisa na strani 68 (gre za razpisni obrazec št. 22 predračun – rekapitulacija), v katerem je navedeno, da za vso opremo in materiale, ki so v popisih ali na risbah morebiti imenovani z imenom proizvajalca, lahko ponudniki ponudijo opremo in materiale drugih proizvajalcev, enake namembnosti, kapacitet ter enake ali boljše kvalitete. S takšno splošno opombo pa po mnenju sodišča tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Sklicevanje na posamezno blagovno znamko namreč predstavlja izjemo, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila. To pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno tehtati ali je mogoče oblikovati tehnično specifikacijo ali ne. Šele če to ni možno, se lahko navede blagovna znanka, pri čemer pa mora biti dodano „ali enakovredno“. Nadomestitev navedenega tehtanja pri vsakem konkretnem primeru posebej s splošno določbo v javnem razpisu, da lahko ponudniki ponudijo tudi opremo in materiale drugih proizvajalcev, zato ne zadosti namenu, kot izhaja iz določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2. 11. Glede na navedeno razlago 37. člena ZJN-2 sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da stroški nabave svetilk predstavljajo neupravičen strošek. V zvezi z neupravičenimi stroški vgrajenega okrasnega kamna ter izkopane zemljine jarka pa tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da se je zanesla na gradbenega nadzornika, ki je izvedena dela potrdil, torej da je ravnala kot skrben gospodar. Glede ugotovitve splošnih stroškov pa je, kot je sodišče že navedlo v tej sodbi, obrazložitev odločbe pomanjkljiva, tako da ni mogoče preveriti pravilnosti navedenega izračuna, zato je sodišče iz tega razloga tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka v skladu z določbo 64. člena ZUS-1 vezana na mnenje sodišča glede kršitev pravil postopka in na njegova mnenja glede uporabe materialnega prava.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, ki v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu znašajo 285,00 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.