Jedro

Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba tožnika zoper dopolnilno sodbo z dne 22. 11. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2024 se delno ugodi in se v I. in II. točki izreka izpodbijana sodba delno spremeni tako, da na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati denarno povračilo v znesku 20.330,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Kar tožnik zahteva več ali drugače se zavrne (poziv nazaj na delo, za čas od nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in izplačilo plače, kot da bi delal in to do 15. dne v mesecu za vsak pretekli mesec in od bruto zneskov obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov ter plačilo neto plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; denarno povračilo še v znesku 13.669,60 EUR)."

III.V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2024 zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 109,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 2. 10. 2024 toženi stranki naložilo, da tožniku plača 14.987,50 EUR denarnega povračila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več ali drugače je zavrnilo (reintegracijo in reparacijo in višje denarno povračilo). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.104,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano dopolnilno sodbo z dne 22. 11. 2024 pa je odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 18. 4. 2023.

2.Zoper I. točko izreka sodbe z dne 2. 10. 2024 se pritožuje tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primera odmerjeno denarno povračilo previsoko. Tožnik je bil pri toženi stranki resda zaposlen 22 let, vendar sodišče ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je tožnik sprejel ponujeno zaposlitev pri kapitalsko povezani družbi tožene stranke in v nobenem trenutku ni bil brez zaposlitve. Novi delodajalec je prevzel tudi obveznost izplačila odpravnine v primeru odpovedi tožniku, pri čemer se bo upoštevala tudi delovna doba pri toženi stranki. Prav tako sodišče ni ustrezno ovrednotilo razloga nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlogi, zaradi katerih je bila opravljena reorganizacija z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta so bili namreč resnični. Nezakonitost pa je bila ugotovljena zgolj zaradi neustreznosti ponujenega delovnega mesta zaradi oddaljenosti od kraja bivanja delavca. Pri presoji je potrebno upoštevati, da je tožnik sam v izpovedi na naroku dne 2. 10. 2024 izpovedal, da se k novemu delodajalcu na delo vozi z osebnim avtomobilom. Če bi bilo to dejstvo znano v prvotnem postopku, bi bilo že takrat ugotovljeno, da je ponujena zaposlitev ustrezna. Pri odmeri denarnega povračila se sklicuje na zadevo Pdp 368/2024. Tožnik bi bil po mnenju tožene stranke upravičen zgolj do 5 plač denarnega povračila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in denarno povračilo ustrezno zniža.

3.Zoper zavrnilni del sodbe z dne 2. 10. 2024 ter zoper dopolnilno sodbo z dne 22. 11. 2024 se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče ugodi njegovemu zahtevku po reintegraciji in reparaciji, podredno pa, da toženi stranki naloži v plačilo denarno povračilo v celotnem zahtevanem znesku 34.000,00 EUR ali pa izpodbijani del sodbe in dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da dopolnilne sodbe, s katero je sodišče razvezalo delovno razmerje tožnika s toženo stranko, ni mogoče izdati. Z njo je bilo poseženo v pravico tožnika do učinkovite pritožbe. Sodišče se v 8. točki obrazložitve glede objektivnih razlogov za sodno razvezo neutemeljeno sklicuje na ugotovitve iz prvotnega postopka, saj pravnomočen postane zgolj izrek ne pa njegova obrazložitev. O domnevno podanih objektivnih razlogih za podajo nezakonite odpovedi ni mogoče govoriti. Tožnik sodi v varovano kategorijo delavcev, zato sodna razveza ni mogoča, saj se z njo obide zakonska določila o varstvu posebnih kategorij delavcev, ki so opredeljeni v 114. členu ZDR-1. Če bi se o njej pri tej kategorij delavcev sploh lahko govorilo, pa bi bilo potrebno upoštevati za tožnika najugodnejši datum, to je datum odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče se nepravilno sklicuje na sodbo Pdp 159/2023, saj ena sodba še ne predstavlja uveljavljene sodbe prakse. Sodišče je tožniku priznalo povračilo v višini 10 plač, kar je glede na okoliščine primera prenizko. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen skoraj 23 let, čez noč je prejel odpoved, kar ga je psihično in fizično uničilo. Posledice nezakonitega ravnanja tožene stranke še niso izzvenele. Prisiljen je bil podpisati pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto, za bistveno nižje plačilo, kar je pomenilo veliko finančno breme za družino. Sodišče prve stopnje pa je za osnovo za izračun denarnega povračila tudi sicer nepravilno izhajalo iz neto plače, namesto, da bi pravilno upoštevalo bruto plačo. Sodišče je tudi sicer nepravilno upoštevalo plačilno listo za mesec marec 2023, saj ta ne predstavlja realne višine, ker je tožniku v tem času že tekel odpovedni rok. Pred podano odpovedjo je bila tožnikova plača bistveno višja. Sodišče bi moralo izhajati iz pogodbe o zaposlitvi in tam določene višine plače. Po pogodbi o zaposlitvi namreč tožniku pripada osnovna bruto plača v višini 1.900,00 EUR, poleg tega pa še del plače za individualno delovno uspešnost v višini 510,00 EUR, kar predstavlja skupaj 2.410,00 EUR plus vsi pripadajoči dodatki. Da je tožena stranka kot osnovo za izračun višine odpravnine upoštevala prav znesek 2.410,00 EUR, pa izhaja iz vsebine redne odpovedi z dne 16. 2. 2023, kar je sodišče prezrlo. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbe prerekata pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbe zavrne kot neutemeljene in potrdi iz nasprotne strani izpodbijani del sodbe ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

6.Prvostopenjsko sodišče je v obravnavanem individualnem delovnem sporu odločalo po delni spremembi sodbe opr. št. Pd 14/2023 z dne 13. 7. 2023 v pritožbenem postopku. Z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 485/2023 z dne 24. 1. 2024 je namreč pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in ugotovilo, da delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2023 ni zakonito prenehalo. V preostalem je sodbo razveljavilo. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 18. 4. 2023 (dopolnilna sodba), zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter tožniku prisodilo denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v znesku 14.987,50 EUR ter povračilo stroškov postopka.

7.Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati dopolnilne sodbe ter da je bilo z njo poseženo v njegovo pravico do učinkovite pritožbe. V predmetni zadevi je bila predlagana sodna razveza pogodbe o zaposlitvi skladno s 118. členom ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje, glede na predhodno pravnomočno odločitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2023 nezakonito prenehalo, zavrnilo zahtevo tožnika za reintegracijo in reparacijo ter mu prisodilo denarno povračilo, o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v sodbi z dne 2. 10. 2024 pa ni odločilo, je to skladno s 325. členom ZPP lahko storilo z dopolnilno sodbo. Pri tem ni bilo v ničemer poseženo v tožnikovo pravico do učinkovite pritožbe, saj je tožnik vse razloge zoper takšno odločitev lahko in jih tudi je uveljavljal v pritožbi.

8.Če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja, po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka zaradi reorganizacije poslovanja ukinila tožnikovo delovno mesto "vodja enote", vse naloge, ki jih je na tem delovnem mestu opravljal tožnik, pa so bile prenesene na "direktorja področja" in torej dela po pogodbi, ki ga je opravljal tožnik, tožena stranka ne potrebuje več in ga tožniku ne more zagotoviti (teh ugotovitev tožnik v pritožbi niti ne prereka), je pravilno presodilo, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni zgolj povzelo ugotovitev glede razlogov za odpoved iz svoje sodbe z dne 13. 7. 2023, temveč je v 8. točki obrazložitve glede na izveden dokazni postopek opisalo dejansko stanje, ki po njegovi presoji terja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer gre za en in isti postopek, ki se je po delni razveljaviti sodbe z dne 13. 7. 2023 zgolj nadaljeval.

9.Pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 ni odločilen samo delavčev interes po nadaljevanju delovnega razmerja, temveč je lahko pravno relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj v delovni proces. Ta se lahko kaže tako v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem, zaradi katerega bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja znatno oteženo. V obravnavanem primeru je bil dokazan prvi element, kar zadostuje.

10.Sodišče glede na določilo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 v primeru, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Ker delavcu ni mogoče priznati istočasnega obstoja delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, je sodišče prve stopnje trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki pravilno ugotovilo do dneva, ko se je tožnik zaposlil pri novem delodajalcu.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ni mogoča, ker tožnik sodi v varovano kategorijo delavcev. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).

12.Pritožba tožnika pa utemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila sicer pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 in pravilno presodilo, da na podlagi njih tožniku pripada denarno povračilo v višini 10. plač. Svojo odločitev je tudi ustrezno in prepričljivo obrazložilo, zato nasprotne pritožbene navedbe pravdnih strank niso utemeljene. Ustrezno je upoštevalo tožnikovo starost ob odpovedi (57 let), čas zaposlitve pri toženi stranki (skoraj 23 let), možnosti za novo zaposlitev (tožnik se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil pri novem delodajalcu, kjer je prejemal plačo oziroma nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža), in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Na znanje je vzelo tudi tožnikovo družinsko situacijo in njegove zdravstvene težave, zato tožnik v pritožbi pri zavzemanju za odmero povračila v seštevku večih plač slednje neutemeljeno izpostavlja.

13.Brez osnove so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je tožnik sprejel ponujeno zaposlitev pri kapitalsko povezani družbi tožene stranke in v nobenem trenutku ni bil brez zaposlitve. Sodišče je to dejstvo ustrezno umestilo med ostale okoliščine, ki so bistvene za presojo višine denarnega povračila, pri tem pa je utemeljeno upoštevalo tudi to, da ima tožnik pri novem delodajalcu manj ugodne pogoje dela, kot jih je imel pri toženi stranki. Delovno mesto pri novem delodajalcu je namreč precej bolj oddaljeno, tožnik pa prejema tudi bistveno nižjo plačo.

13.Sodišče prve stopnje je pri presoji vsekakor upoštevalo, da je bil razlog za odpoved resen in utemeljen, ter da je bila odpoved nezakonita zaradi neustreznosti ponujenega delovnega mesta zaradi oddaljenosti od kraja bivanja tožnika. S tem v zvezi je nerelevantno pritožbeno izpostavljanje tožnikove izpovedi, iz katere izhaja, da se k novemu delodajalcu na delo vozi z osebnim avtomobilom. To ni odločilnega pomena. Kot je poudarilo pritožbeno sodišče v odločbi opr. št. Pdp 485/2023, je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih, kar v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno.

14.Višina prisojenega denarnega povračila je primerna in ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah.

Sodišče prve stopnje pa je pri osnovi za izračun denarnega povračila materialnopravno nepravilno izhajalo iz zneska neto plače, namesto, da bi pravilno upoštevalo bruto plačo, kar tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja. Tožnik sicer zmotno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo izhajati iz pogodbe o zaposlitvi in tam določene višine plače, saj iz določbe prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da je za osnovo za izračun denarnega povračila potrebno upoštevati izplačano plačo, pri čemer pa pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto in ne neto znesek. Sodišče prve stopnje se je pri presoji sicer pravilno oprlo na tožnikovo plačilno listo, pri tem pa je nepravilno upoštevalo neto znesek izplačane plače v višini 1.498,75 EUR. Iz plačilne liste izhaja, da je tožnikova bruto plača za mesec marec 2023 znašala 2.033,04 EUR, posledično znesek 10. plač znaša 20.330,40 EUR. Tožnik v pritožbi pavšalno navaja, da znesek plače iz te plačilne liste ne predstavlja realne višine njegove plače, saj drugačne višine izplačane plače ni dokazal. Glede na jasno določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 pa so nebistvene in tudi nedopustne pritožbene navedbe, ki jih tožnik v pritožbi podaja prvič (337. člen v zvezi z 286. členom ZPP), in sicer da je tožena stranka sama kot osnovo za izračun višine odpravnine upoštevala znesek 2.410,00 EUR.

15.Ker je pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je upoštevajoč bruto znesek izplačane plače denarno povračilo zvišalo na znesek 20.330,40 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani pritožbeni razlogi, ki jih v pritožbah uveljavljata stranki, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbi tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo in delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) skladno s pritožbenim uspehom (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Tožnik je v pritožbi neutemeljeno priglasil 750 točk za pritožbo. V sporih o prenehanju delovnega razmerja (zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v teh sporih vključuje tudi zahtevek za reparacijo in reintegracijo oziroma v tem primeru denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) nagrada za tožbo znaša 300 točk (tar. št. 16). Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo 375 točk za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 279,99 EUR. Ker je s pritožbo uspel do višine 39 %, mu je tožena stranka dolžna povrniti znesek 109,20 EUR. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 39/2020.

2Prim. VSRS opr. št. VIII Ips 99/2018, VDSS, opr. št. Pdp 159/2023, Pdp 698/2022 in druge.

3Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 211/2012.

4Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 204/2018.

5Slednja je tudi sicer določena v višini 1.900,00 EUR bruto (torej v nižjem znesku, kot je bil tožniku izplačan za marec 2023), saj je dodatek za individualno delovno uspešnost v znesku 510,00 EUR določen zgolj opcijsko.

6Glej tudi Pdp 728/2017, Pdp 70/2019 in druge.

Zveza: