Jedro

Tožnik, na čigar strani je bilo v upravnem postopku tako trditveno kakor dokazno breme, upoštevajoč določilo 1. odstavka 140. člena ZUP, ne more uspeti s posplošenimi tožbenimi navedbami v zvezi z dvema spornima praviloma oziroma nakaziloma, da gre za posojilo, saj je tožena stranka v skladu z določili 8. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP pri odločanju vezana na ugotovitev resničnega dejanskega stanja in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v času njene izdaje. Zato se šele v tožbi prvič zatrjevane navedbe o obstoju posojilnega razmerja kot podlage navedenih dveh prilivov oziroma nakazil izkažejo za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena člena ZUS-1, kar je tudi v skladu z uveljavljeno upravno sodno prakso v primerljivih zadevah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp) za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opravilno št. I Kpr 17691/2012. 2. Tožena stranka pojasnjuje, da je materialni položaj tožnika kot prosilca za bpp in njegove družine ugotavljala upoštevajoč citirana določila 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter 8. in 21. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v povezavi z 10. in 11. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in v smislu 20. člena ZSVarPre kot lastni dohodek družine. Upoštevala je njihove povprečne mesečne dohodke in prejemke v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Glede na določbo 1. točke 12. člena ZUPJS so dohodki vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, to je Zakon o dohodnini (ZDoh-2), ki kot dohodek šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet (3. odstavek 12. člena ZDoh-2).

3. Nadalje v obrazložitvi ugotavlja glede na datum vložitve tožnikove prošnje za bpp v mesecu maju 2016, da obsega upoštevano obdobje treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje skladno z 20. členom ZSVarPre vse dohodke, prejete v mesecih februar, marec in april 2016. Ob ugotovitvi, da je tožnik sicer redno zaposlen kot direktor gospodarske družbe A. d.o.o., katere 100 % poslovni delež je v lasti samega tožnika, tožena stranka po podatkih njegovega bančnega računa še ugotavlja, da tožnik v navedenem obdobju ni prejemal dohodkov. Zaključuje, da tožnik glede na znane podatke nima dohodkov, ker je tudi v dopolnitvi prošnje za bpp pojasnil, da v upoštevanem obdobju ni prejemal plače in da je plačo nazadnje prejel meseca avgusta 2015 zaradi nelikvidnosti in blokad poslovnega računa, medtem ko je v kazenskem postopku navedel, da že 1,5 leta ni prejel plače. 4. Tožena stranka glede dohodkov žene tožnika ugotavlja, da je redno zaposlena in je v relevantnem trimesečnem obdobju prejela na podlagi podatkov plačilnih list znesek 6.374,52 EUR, oziroma povprečno mesečno 2.124,84 EUR neto. Ker je v ugotovitvenem postopku ugotovila še določena dodatna nakazila v navedenem obdobju na osebna bančna računa tožnikove žene in hčerke, je tožena stranka poslala tožniku poziv za dopolnitev prošnje, na katerega je odgovoril dne 28. 7. 2016 in v svoji vlogi pojasnil izpostavljene okoliščine.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka glede omenjenih nakazil navaja, da kot lastni dohodek ni upoštevala dveh nakazil, ki izhajata iz izpiska bančnega računa tožnikove hčerke B.B. z dne 5. 2. 2015 v višini 250,00 EUR (gotovina) in z dne 10. 2. 2016 v znesku 250,00 EUR (vračilo – polog), za kateri je tožnik izkazal, da gre za nakazilo tožnikove žene z dne 24. 1. 2016 njuni hčerki kot vračilo posojenega denarja.

6. Kar zadeva več nakazil z dne 7. 4. 2016 v zneskih 13,60 EUR, 4,54 EUR in 13,77 EUR, ki izhajajo iz izpiska bančnega računa tožnikove žene, tožena stranka ugotavlja, da gre za nakazila s strani Upravne enote Novo mesto kot vračilo plačanega testa za A kategorijo, ki ga ni opravljal. Zato jih tožena stranka ni upoštevala kot lastni dohodek, upoštevajoč njihov vir. Pač pa je pri ugotavljanju lastnega dohodka upoštevala naslednji dve nakazili, in sicer priliv z dne 7. 2. 2015 v znesku 1.428,00 EUR (od ata) in priliv z dne 9. 2. 2016 v znesku 5.000,00 EUR (nakazilo), za kar je sam tožnik navedel glede nakazila v znesku 1.428,00 EUR, da je šlo za bratovsko pomoč in da je bil plačnik C.C., medtem ko je glede nakazila v znesku 5.000,00 EUR tožnik pojasnil, da je šlo za polog, ko so njegovi in ženini sorodniki zbrali denar za plačilo družinskih obveznost in položnic. Zato ju je tožena stranka štela kot lastni dohodek oziroma kot priliva v višini 1.428,00 EUR in 5.000,00 EUR, saj je šlo za občasni neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre, in sicer gre za dejansko za darilo sorodnikov tožnikove družine, oziroma za dohodek, ki ga je na svoj bančni račun prejela žena tožnika v razmiku dveh dni in tako ne gre za dohodek iz naslova priložnostnega dela. Navedeni dohodek je tako skladno s 1. odstavkom 23. člena ZSVarPre upoštevala v višini razlike med povprečno mesečno višino tega dohodka in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, kar znaša 1.998,62 EUR na podlagi izračuna 6.428,00 EUR/3 = 2.142,67 EUR – 144,05 EUR, ki po zakonu predstavlja upoštevani znesek neperiodičnega dohodka. Tako je ugotovila, da je povprečni mesečni dohodek družine tožnika iz naslova periodičnih dohodkov v navedenem obdobju skupaj znašal 4.123,46 EUR, oziroma 1.030,87 EUR povprečno mesečno na posameznega člana tožnikove štiričlanske družine ob upoštevanju navedenega relevantnega zneska občasnega neperiodičnega dohodka v višini 1.998,62 EUR. Ker lastni dohodek družine tožnika tako presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR, zato tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 7. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar izpodbijani odločbi očita, da je nepravilna in nezakonita. Tožnik glede na cenzus 577,62 EUR meni, da izpolnjuje vse predpisane zakonske pogoje za odobritev bpp, češ da naj bi tožena stranka napačno izračunala povprečni mesečni dohodek tožnikove družine v navedenem obdobju iz naslova periodičnih in neperiodičnih dohodkov v višini 4.123,46 EUR oziroma 1.030,87 EUR povprečno na družinskega člana. Tožena stranka naj bi pri tem izračunu namreč neupravičeno upoštevala navedeni dve nakazili na bančni račun tožnikove žene z dne 7. 2. 2016 v znesku 1.428,00 EUR in z dne 9. 2. 2016 v znesku 5.000,00 EUR kot občasna neperiodična dohodka v smislu 23. člena ZSVarPre, kot darili sorodnikov, oziroma kot dohodek, ki ga je prejela tožnikova žena in ni dohodek iz priložnostnega dela. Šlo naj bi za napačen zaključek tožene stranke brez podlage v tožnikovi prošnji s prilogami, četudi je tožnik v dopolnitvi prošnje z dne 28. 7. 2016 sicer glede navedenih dveh nakazil na bančni račun svoje žene res sam navedel, da gre za pomoč njegovi družini za plačilo položnic in družinskih obveznosti za plačevanje stroškov otrok, vendar tožnik ni izjavil, da gre za darilo sorodnikov. To označuje kot napačen zaključek tožene stranke na podlagi napačnega sklepanja same tožene stranke, češ da pri navedenih nakazil ni šlo za darili, ampak za posojili. Tožnik še dodaja, da sta se tako tožnik, kakor tudi njegova žena, oba zavezala vrniti sorodnikom vsa nakazila in prav tako tudi navedeni nakazili v znesku1.428,00 EUR, ki ga je tožnikovi ženi po predhodnem dogovoru dne 7. 2. 2016 nakazal tožnikov brat C.C., enako kakor tudi glede zneska 5.000,00 EUR dne 9. 2. 2016, ki ga je po predhodnem dogovoru nakazala tožnikova mama Č.Č., oba na tožnikovo prošnjo za poravnavanje tekočih obveznosti tožnikove družine v finančnih težavah, v katerih se je znašla zaradi upada poslovanja tožnikovega podjetja A. d.o.o. Posojeni denar sta se tožnik in njegova žena zavezala vrniti bratu C.C. v višini 1.428,00 EUR najkasneje do konca leta 2016, znesek 5.000,00 EUR pa bi vračala postopoma po njunih zmožnostih. V dokazne namene tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, in sicer njegovega brata C.C., mame Č.Č. in žene D.D. Toženi stranki očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, češ da posojila, upoštevajoč določilo 4. odstavka 23. člena ZSVarPre, ni mogoče uvrstiti med neperiodične dohodke, medtem ko naj bi tožena stranka obe navedeni denarni nakazili z dne 7. 2. 2016 in 9. 2. 2016 zmotno upoštevala kot darili tožnikovih sorodnikov ter naj bi posledično tudi napačno uporabila materialno pravo oziroma ZBPP in ZSVarPre. Zato tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi v celoti in odloči o stvari tako, da prošnji tožnika ugodi, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki, ki naj ji naloži tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi iz dejanskih in pravnih razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, vključno s stroškovno posledico. Glede ugotovitve o dveh prejetih nakazili na bančni račun tožnikove žene D.D. z dne 7. 2. 2016 v znesku 1.428,00 EUR in 9. 2. 2016 v znesku 5.000,00 EUR (listovna številka 28 in priloga C/10), tožena stranka poudarja, da ju tožnik v svoji prošnji sploh ni navedel, ampak ju je ugotovila sama tožena stranka po uradni dolžnosti. Prav tako tožnik ni navedel, za kakšne vrste prejemkov gre niti po tem, ko ga je pisno pozvala k dopolnitvi prošnje (redna številka 14), in zahtevala, da naj sam tožnik kot prosilec za bpp konkretno navede, za kakšno vrsto nakazil je šlo pri obeh navedenih prejemkih, saj je v odgovor tožnik sam navedel (cit.) „da večina plačil, ki jih je žena dobila v enkratnih zneskih od članov naših sorodnikov (moj brat, mama itd.), so bila namenjena moji družini kot pomoč za plačilo položnic in družinskih obveznosti, za plačevanje stroškov tedaj še mladoletnih otrok“. Torej tožnik ni navedel, da gre pri navedenih dveh nakazilih za posojilo sorodnikov in tega tudi ni izkazoval, ker je glede zneska 1.428,00 EUR zapisal, da gre za „bratovsko pomoč“ in glede zneska 5.000,00 EUR, da gre za „polog, kjer so njegovi in ženini sorodniki zbrali denar za plačilo družinskih obveznosti“, kar je razvidno iz listine „promet na računih“ v prilogi A/1, četudi je dokazno breme na strani tožnika. V postopku je tako bila na strani tožnika dolžnost, da dokaže, kaj predstavljata obe nakazili in je to v dopolnitvi svoje prošnje tudi navedel, vendar ni navedel, da gre za posojilo, ampak za pomoč. Zato ju je tožena stranka tudi štela kot darili oziroma dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Šele v tožbi zatrjuje, da naj bi šlo za posojilo, medtem ko tožnik za te navedbe ni priložil kakršnegakoli dokaza v postopku pred toženo stranko, da bi ga bilo že v postopku odločanja o njegovi prošnji za bpp mogoče upoštevati pri ugotavljanju višine relevantnih prejemkov pri presoji izpolnjevanja finančnih pogojev iz 14. člena ZBPP. Zato njegove tožbene navedbe v tej smeri označuje kot neupoštevne. Tožena stranka glede obeh navedenih nakazil poudarja, da sta bili prejeti v relevantnem obdobju 3-eh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje in da gre za dohodek, s katerim je lahko tožnik prosto razpolagal ter da kljub njenemu dodatnemu pisnemu pozivu z dne 7. 7. 2016 tožnik ni izkazal, da bi oba navedena priliva ne predstavljala dohodka oziroma prejemka v smislu 1. točke 1. odstavka 12. člena ZUPJS v povezavi z 2. odstavkom 15. člena ZDoh-2, po katerem se za dohodek šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Tudi v kolikor bi šlo za posojilo, pa tega prav tako ne bi bilo mogoče spregledati in šteti, kot da tega denarja tožnikova družina ni prejela, ker bi bilo to v nasprotju z namenom bpp.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2016 vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlaganih dokazih. Dodaja še, da sicer v dopolnitvi svoje prošnje za bpp res ni izrecno navedel, da gre pri navedenih dveh nakazilih za nakazili na podlagi posojilne pogodbe. Vendar prav tako ni navedel, da gre za darilo, ampak za „pomoč“. Zato se naj izraza „pomoč“ ne bi smelo tolmačiti kot darilo v škodo tožnika, ki ni prava vešča stranka, prošnjo za bpp pa je vložil brez pomoči odvetnika. Ob sklicevanju na 4. odstavek 7. člena v povezavi s 67. členom ZUP meni, da bi tožena stranka morala od tožnika ponovno zahtevati dodatno pojasnilo, za kakšne vrste pomoč gre, češ da izraza pomoč ni mogoče razumeti kot darilo. Nasprotuje tudi navedbi tožene stranke, češ da ni predložil nobenega dokaza za svojo trditev, da je šlo pri navedenih nakazilih za posojilo. Tožnik poudarja, da je v tožbi predlagal vse dokaze za svoje trditve, ki jih ima.

K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Zakonodajalec je z uveljavitvijo Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) zasledoval namen, ki je opredeljen z določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP, po katerem je namen zakona v uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. To pravico je z določilom 1. točke 1. odstavka 10. člena ZBPP zakonodajalec v prvi vrsti zagotovil državljanom Republike Slovenije, skladno s standardi, ki so glede ugotovitvenega postopka in dokaznih standardov ter obsega in vsebine obrazložitve izdanega upravnega akta predpisani z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se skladno z 2. odstavkom 34. člena ZBPP v povezavi s 3. členom ZUP subsidiarno uporablja tudi v postopkih za dodelitev bpp.

12. Brezplačna pravna pomoč (bpp) pomeni skladno z določbo 3. odstavka 1. člena ZBPP pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o prošnji za dodelitev bpp se ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (3. odstavek 11. člena ZBPP) po stanju na dan izdaje zadevne odločbe skladno z določili 1. odstavka 8. člena v povezavi z 2., 3., 4., 5. in 6. točko 1. odstavka 214. člena ZUP in 2. odstavkom 34. člena ZBPP, glede na relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera.

13. Izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar je v obravnavani zadevi med strankama sporno, se vselej ugotavlja na podlagi prejemkov in premoženja prosilca in njegovih družinskih članov. Šteje se, da je finančni pogoj za odobritev bpp izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca oziroma njegovih družinskih članov ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki je v času odločanja tožene stranke znašal 577,62 EUR, kot je pravilno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

14. Pravilno je tožena stranka ugotavljala povprečni mesečni dohodek tožnika oziroma njegove štiričlanske družine ob upoštevanju določil 13. in 14. člena ZBPP ter 8. in 21. člena ZSVarPre v povezavi z 10. in 11. členom ZUPJS in skladno z 20. členom ZSVarPre ugotavljala lastni dohodek tožnika oziroma njegove družine, upoštevajoč povprečne mesečne dohodke in prejemke v obdobju treh koledarskih mesecev (od februarja do vključno aprila 2016) pred mesecem vložitve prošnje (v mesecu maju 2016).

15. Prav tako je pri ugotavljanju lastnega dohodka pravilno upoštevala dve nakazili na bančni račun tožnikove žene, konkretno priliva z dne 7. 2. 2015 v znesku 1.428,00 EUR in z dne 9. 2. 2016 v znesku 5.000,00 EUR, ki ju v vlogi za bpp tožnik sploh ni omenil, ampak ju je uradoma ugotovila tožena stranka. Pravilno je v skladu s procesnimi standardi, izhajajočimi iz temeljnih načel upravnega postopka po določbah 7. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi) in iz 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) s svojimi ugotovitvami dne 7. 7. 2016 pisno seznanila tožnika ter ga istočasno pozvala, da v danem roku dodatno dopolni svojo prošnjo za bpp z navedbami, za kakšna nakazila gre oziroma kaj je njihov vir in ga hkrati opozorila, da v kolikor tožnik v postavljenem roku vloge ne bo ustrezno dopolnil, bo tožena stranka odločila na podlagi podatkov upravnega spisa in pri ugotavljanju lastnega dohodka upoštevala tudi vsa nakazila na bančne račune tožnikovih družinskih članov. Navedeni poziv se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in med strankama niti ni sporen. Prav tako je iz podatkov v spisu razvidno in med strankama tudi ni sporno, da je tožnik 28. 7. 2016 odgovoril na navedeni poziv tožene stranke z vlogo, označeno kot prošnja za bpp - dopolnitev vloge, s prilogo A/1, v kateri je v zvezi z nakazilom v znesku 1.428,00 EUR (plačnik C.C.) navedel, da je šlo za bratovsko pomoč, v zvezi z nakazilom v znesku 5.000,00 EUR pa je navedel, da je šlo za polog dne 9. 2. 2016, kjer so njegovi in ženini sorodniki zbrali denar za plačilo družinskih obveznosti. Na tej podlagi je pravilen zaključek tožene stranke, da ne gre za dohodke iz naslova priložnostnega dela, ki jih je na svoj bančni račun prejela žena tožnika v razmiku dveh dni, ampak gre de facto za darilo sorodnikov in ga kot takega tudi pravilno štela za občasni neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Zato tožnik, na čigar strani je bilo v upravnem postopku pred toženo stranko tako trditveno kakor dokazno breme, upoštevajoč določilo 1. odstavka 140. člena ZUP, tudi ne more uspeti s posplošenimi tožbenimi navedbami v zvezi z navedenima dvema prilivoma oziroma nakaziloma, da gre za posojilo, saj je tožena stranka v skladu z določili 8. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 34. člena ZBPP pri odločanju vezana na ugotovitev resničnega dejanskega stanja in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v času njene izdaje. Zato se šele v tožbi prvič zatrjevane navedbe o obstoju posojilnega razmerja kot podlage navedenih dveh prilivov oziroma nakazil izkažejo za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena člena ZUS-1, kar je tudi v skladu z uveljavljeno upravno sodno prakso v primerljivih zadevah, kot med drugim izhaja iz sodb v primerljivih zadevah I U 1237/2013 in I U 1511/2014. Sodišče v obravnavanem primeru zato nima zakonite podlage, da bi odstopilo od ustaljene upravno sodne prakse, kot izhaja iz izpostavljenih sodnih odločb, saj je na Ustavo in na zakon vezano (125. člen Ustave) in mimo citiranih zakonskih določb, na katere se je pravilno oprla že tožena stranka, ne more oblikovati drugačne odločitve, kot si želi tožnik in v tožbi tudi izrecno zahteva.

16. Ker je po povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen ter da je tudi izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo na seji brez oprave glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem predlaganih prič in samega tožnika, saj v tožbi navaja le dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

17. Odločitev o stroških temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka tako v primeru, če sodišče tožbo zavrne, kakor tudi, če tožbo zavrže ali če se postopek ustavi.