Jedro

Samopomoč je izjema od pravila glede posestnega varstva, zato jo je treba interpretirati restriktivno. Zakon ne predpisuje roka, po izteku katerega bi samopomoč štela za nedovoljeno. Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je to objektivno mogoče. V nasprotnem primeru je izvršitev samopomoči nedopusten poseg v posest. Kriteriji za dovoljeno samopomoč morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da če eden od njih ni podan, samopomoč ne more biti dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni soposesti (v izreku natančno opredeljenih) nepremičnin, s tem, da je dne 04. 05. 2009 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih objekta 189, k.o. X, ki leži na parc. št. 739, k.o. X, ki se nahajajo na severni strani objekta, in postavila varnostnike, ki preprečujejo tožeči stranki dostop do nepremičnin (1. točka I. odstavka izreka izpodbijanega sklepa), in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje soposestno stanje, tako da odstrani ključavnico na vhodnih vratih objekta 189, k.o. X, ki leži na parc. št. 739, k.o. X, ki se nahajajo na severni strani objekta, in prosto oseb prepusti in izroči tožeči stranki vse (v izreku točno določene) nepremičnine v posest (2. točka odstavka I. izreka sklepa) ter toženi stranki prepovedalo v bodoče posegati v soposest nepremičnin tožeče stranke, navedenih v prvi točki zahtevka, in sicer na način, da ne sme preprečevati dostopa tožeči stranki do nepremičnin, navedenih v prvi točki zahtevka, in uporabo le-teh (3. točka odstavka I. izreka). Zavrglo je tožbo v delu tožbenega zahtevka, da naj se ugotovi, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni posesti (natančno navedenih) nepremičnin s tem, da je dne 04. 05. 2009 zjutraj po svojih izpolnitvenih pomočnikih vstopila v hleve na par. št. 739 k.o. X in iz njih odpeljala 9 konjev (odstavek II. izreka sklepa). Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več (odstavek III. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 526,64 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (odstavek IV. izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter samo odloči o zadevi in podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške predmetnega postopka, vključno s pritožbenimi. Pritožba navaja, da je takojšnja samopomoč pojem, ki ga napolnjujejo okoliščine posameznega primera. Zakon ne predpisuje roka, po izteku katerega bi samopomoč štela za nedovoljeno. Nepravilno je stališče sodišča, ki je kot ključni časovni presek, od katerega je presojalo pravočasnost izvedene samopomoči, vzelo prejem dopisa tožeče stranke z dne 03. 03. 2009. Drži, da je tožeča stranka s tem dopisom toženi stranki prepovedala dostop do njenih konj in da je bilo s tem okrnjeno izvajanje študijskega procesa, vendar tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je bilo to edino motilno dejanje, kateremu se je uprla z dejanjem samopomoči in edino dejanje, ki pomeni oviranje pri izvajanju študijskega procesa. Tožena stranka nasprotno izčrpno opisuje cel sklop motilnih ravnanj tožeče stranke, ki so toženo stranko ovirale pri dotedanjem načinu izvrševanja soposesti in ki so se nadaljevala tudi po prejemu dopisa z dne 03. 03. 2009. Tožeča stranka je npr. samovoljno zgradila tekaško stezo, motilno ravnanje, zoper katerega se je tožena stranka poslužila samopomoči, pa se ni nikoli nanašalo zgolj na prepoved dostopa do konj, pač pa tudi na onemogočanje dostopa do opreme in do prostorov K centra, kar je tožena stranka navedla v trditveni podlagi, navedeno pa so potrdile tudi predlagane priče. Glede na navedeno v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi, ki bi utemeljevali odločitev sodišča, da kot ključno časovno točko za presojo pravočasnosti samopomoči povzema zgolj prejem dopisa z dne 03. 03. 2009. Zaradi tega je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se ne opredeljuje do izpolnjenosti ostalih pogojev, ki jih predpisuje 31. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), zlasti glede nujnosti samopomoči. Tožena stranka je zatrjevala, to pa so potrdile tudi predlagane priče, da si je za namene izvajanja pedagoškega procesa izposojala konje in praktični del pouka izvajala na drugih lokacijah, tak način izvajanja vaj je bil začasno sprejemljiv, zato samopomoč, v kolikor bi bila izvedena pred dnem dejanske izvršitve, ne bi zadostila pogojem nujnosti. Tožena stranka je jasno navedla, da so potrebe pedagoškega procesa izpostavljene zlasti s pričetkom meseca maja, ko se prične izpitno obdobje, študentje pa poleg teoretičnega dela opravljajo tudi praktične preizkuse znanja, kar v konkretnem primeru vključuje delo s konji in torej dostopanje do hlevov in prostorov K centra. Ker 31. člen SPZ pogoje za dovoljenost samopomoči predpisuje taksativno, izpolnjeni pa morajo biti kumulativno, se je potrebno pri presoji izpolnjenosti pogojev opredeliti do vsakega posameznega pogoja, saj so ti v medsebojni povezavi, v nasprotnem primeru stranko prikrajšamo za obliko učinkovitega varstva njenih interesov. Ravnanja tožene stranke v danem časovnem obdobju zadostijo vsem pogojem po 31. členu SPZ, pri čemer je zlasti pomembna nujnost izvedenih ravnanj, do katere se sodišče ni opredelilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, zakaj pogoj takojšnjega ukrepanja za dovoljeno samopomoč ni izpolnjen. Pri tem je upravičeno največjo težo dalo dopisu tožeče stranke z dne 03. 03. 2009 (priloga B4 v spisu), s katerim je tožeča stranka prepovedala koristiti konje za potrebe študijskega procesa tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je že tekom postopka navajala tudi cel sklop drugih motilnih ravnanj tožeče stranke, ki so toženo stranko ovirale pri dotedanjem načinu izvrševanja soposesti in ki so se nadaljevala tudi po prejemu dopisa z dne 03. 03. 2009. Te pritožbene trditve, ki sicer niso konkretizirane z navedbo časovne opredelitve motilnih ravnanj, ne morejo omajati zaključka sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni podan pogoj takojšnjega ukrepanja. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je bil pedagoški proces, izvajan s strani tožene stranke, okrnjen že pred navedenim dopisom tožeče stranke z dne 03. 03. 2009, po prejemu tega dopisa dne 06. 03. 2009 oziroma že od 05. 03. 2009 dalje (ko je tožena stranka ob pregledu centra K ugotovila, da ji ni omogočen dostop do konjev), pa je bil pedagoški proces onemogočen oziroma okrnjen v bistvenem delu. Po tem datumu tožena stranka ni ukrepala vse do 04. 05. 2009, ko je zamenjala ključavnico na vhodnih vratih objekta 189, k.o. X, ki leži na parc. št. 739, k.o. X in postavila varnostnike, ki so tožeči stranki preprečili dostop do nepremičnin. Skladno z 31. členom SPZ mora stranka, ki se sklicuje na samopomoč, dokazati, da je bila nevarnost neposredna, da je bila samopomoč takojšnja in da je ustrezala okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost. Samopomoč je izjema od pravila glede posestnega varstva, zato jo je treba interpretirati restriktivno. Pritožba ima prav v tem, da zakon ne predpisuje roka, po izteku katerega bi samopomoč štela za nedovoljeno. Samopomoč je treba izvršiti takoj, ko je to objektivno mogoče. V nasprotnem primeru je izvršitev samopomoči nedopusten poseg v posest. V obravnavani zadevi ne moremo govoriti o takojšnjem ukrepanju tožene stranke, odkar ji je bil onemogočen dostop do konj, kar je v bistvenem delu okrnilo njen pedagoški proces. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da so potrebe pedagoškega procesa izpostavljene zlasti s pričetkom meseca maja, ko se prične izpitno obdobje in je bilo šele takrat nujno ukrepanje. Že v začetku marca je bila tožena stranka seznanjena in soočena s tem, da konj tožeče stranke ne more koristiti. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno opredeliti do vseh pogojev za dovoljeno samopomoč, kot to meni pritožba. Kriteriji za dovoljeno samopomoč morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar pomeni, da če eden od njih ni podan, samopomoč ne more biti dopustna.

6. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) in jih krije tožeča stranka sama.