Jedro

Plačil, ki so bila na račun spornih dveh terjatev opravljena 14. 7. 2016, glede na časovne meje pravnomočnosti niti v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Dejansko podlago izpodbijane sodbe namreč lahko tvorijo samo dejstva, ki so nastala in sta jih pravdni stranki navajali do zaključka glavne obravnave, v tem primeru torej do 4. 7. 2016.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej zavrglo del tožbe, ki se nanaša na zahtevek za dovolitev izvršbe v korist obeh tožnikov na toženkini nepremičnini. Nato je razsodilo, da darilna pogodba z dne 8. 1. 2015 med zakoncema A. A. in B. B. ter vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 2 k. o. X, v korist toženke, nimata pravnega učinka do terjatev prvega tožnika v višini 19.552,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2012 in drugega tožnika v višini 2.500,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2016 dalje. Toženki je naložilo, da je za izterjavo navedenih dveh terjatev dolžna dopustiti izvršbo na nepremičnino parc. št. 2 k. o. X. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa je še naložilo, da mora tožnikoma povrniti njune pravdne stroške z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dolžnik A. A. oziroma zanj njegov nekdanji delodajalec po zaključku glavne obravnave 14. 7. 2016 plačal 2.377,66 EUR in 2.609,66 EUR na fiduciarni račun pooblaščenca tožnikov. Z navedenim nakazilom je bila v celoti poplačana terjatev drugega tožnika, s preostankom pa delno tudi terjatev prvega tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da darilna pogodba nima učinka do terjatev tožnikov. Izpodbijano pravno dejanje namreč izgubi učinek proti upniku in ne proti njegovi terjatvi.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Plačilo, ki je bilo izvršeno po izdaji izpodbijane sodbe, ne more vplivati na njeno pravilnost in zakonitost. Gre za nova dejstva. Toženka in dolžnik A. A. jih bosta morala uveljavljati v drugih sodnih postopkih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Tudi pritožba jasnim in izčrpnim dejanskim razlogom izpodbijane sodbe opredeljeno ne nasprotuje.

6. Plačil, ki so bila na račun spornih dveh terjatev opravljena 14. 7. 2016, glede na časovne meje pravnomočnosti niti v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Dejansko podlago izpodbijane sodbe namreč lahko tvorijo samo dejstva, ki so nastala in sta jih pravdni stranki navajali do zaključka glavne obravnave, v tem primeru torej do 4. 7. 2016. Dejstev, ki so nastala kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Sodišče druge stopnje torej presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe glede na dejansko stanje, kot je obstajalo ob zaključku glavne obravnave.

7. Učinek izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja, ki je bilo storjeno v škodo upnikov, je opredeljen v 260. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Pravna posledica uspešnega izpodbijanja je torej relativna neučinkovitost pravnega dejanja, ki pa je ni mogoče omejiti samo na upnika oziroma tožnika, ampak nujno vključuje tudi njegovo terjatev. Cilj, ki ga upnik zasleduje s takšno tožbo, je namreč v tem, da mora toženec dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanega dejanja.

8. Tožnika sta po navedenem ustrezno formulirala svoj tožbeni predlog, ki mu sledi tudi izrek sodbe. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Poleg tega v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, drugih kršitev te vrste pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

10. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Toženka je s pritožbo propadla, tožnika pa z odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).