Jedro

25. člen ZRPJZ zahteva soglasje pristojnega ministra le za ovrednotenje delovnih mest z določitvijo količnikov, ne pa tudi za razvrščanje delavcev na posamezna delovna mesta. Slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, skladno z njegovimi splošnimi akti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Razveljavi se sklep o začasni razporeditvi tožnice št. 4-98/MH-JL z dne 24.3.1995, potrjen s sklepom št. 4-224 z dne 30.5.1995. Tožena stranka je dolžna za sporno obdobje tožnici izdati nov sklep o začasni razporeditvi na ustrezno delovno mesto, ji določiti količnik za plačo in jo razvrstiti v plačilni razred ob upoštevanju določb Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, v 8 dneh in pod izvršbo.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje." V ostalem se pritožba zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o začasni razporeditvi tožnice z dne 24.3.1995, potrjen s sklepom z dne 30.5.1995 in toženi stranki naložilo, da tožnici izda nov sklep o začasni razporeditvi, ji določi količnik za plačo in razvrsti v plačilni razred ob upoštevanju določb Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter izplača neto razliko v plači, nastalo zaradi nepravilne začasne razporeditve za obdobje od 1.2.1995 do uveljavitve sklepa o razporeditvi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, od pripadajočih bruto razlik v plači pa odvesti predpisane davke in prispevke, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila razporeditev tožnice z začasnim sklepom skladna s takrat veljavno sistemizacijo, ki jo je potrdilo ministrstvo in Zakonom o razmerjih plač. V spornem obdobju je pri toženi stranki veljala sistemizacija, ki jo je potrdilo ministrstvo, pri čemer je nepomembno, da je ministrstvo ročno vneslo popravke v aktu o sistemizaciji, saj je kasneje izdelalo čistopis ter ga z žigom in podpisom ministra tudi potrdilo. Zato je nelogična trditev sodišča, da je tožena stranka tožnico dolžna razporediti v skladu z določili Zakona o razmerjih plač, pri tem pa si ne tožnica in ne sodišče nista enotna, katero je tisto pravo delovno mesto na katerega naj se razvrsti tožnica in na kakšni podlagi naj tožena stranka tožnico razporedi na takšno delovno mesto. Na pravilnost odločitve tožene stranke pa kaže tudi mnenje Inštituta za delo pri Pravni fakulteti, ki meni, da potrjena sistemizacija pomeni istočasno tudi splošni pravni akt, na podlagi katerega ravnateljica tožene stranke izda individualne odločbe.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo strinja z odločitvijo sodišča, pri čemer poudarja, da tožena stranka sama priznava, da jo je razporedila na delovno mesto, ki ni obstajalo. Takšna razporeditev ni zakonita, kar je ugotovilo že Višje delovno in socialno sodišče s sodbo, opr.št. Pdp 1193/98, v identični zadevi. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 - 96/2002, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je akt o sistemizaciji bistvena predpostavka za razporeditev delavca na določeno delovno mesto in da je bil namen Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/94, v nadaljevanju Zakon o razmerjih plač) v določitvi plač funkcionarjem in drugih zaposlenih v javnih zavodih. Zakonitost začasnega sklepa tožene stranke je tako temeljila na dveh pravnih podlagah, pri čemer je ena (akt o sistemizaciji) urejala vrste in poimenovanje delovnih mest, druga (Zakon o razmerjih plač) pa uvrstitev posameznega delovnega mesta v plačilni razred. Ob taki pravni podlagi je bila pravilna tudi naslednja ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto "vodja računovodstva", na katerega je bila tožnica z začasnim sklepom razporejena, v spornem obdobju pri toženi stranki ni obstajalo, ter da računalniški izpis z ročno vnešenimi popravki ni akt o sistemizaciji. Sklicevanje tožeče stranke, da je bila vezana na soglasje pristojnega ministra za razporeditev delavcev na določena delovna mesta, ni utemeljeno. Akt o sistemizaciji je namreč splošni akt delodajalca in edina relevantna podlaga za razporejanje delavcev na delovna mesta. Sodišče prve stopnje je že v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vso pravno podlago za to trditev. Enako izhaja tudi iz same ureditve Zakona o razmerjih plač, katerega namen, kot že rečeno, ni bil v sistematiziranju delovnih mest, temveč v določitvi plač delavcem v javnih zavodih. Zato citirani zakon tudi ločuje med tipičnimi in netipičnimi delovnimi mesti, s čimer priznava možnost, da so določena delovna mesta v posameznem subjektu poimenovana in sistemizirana drugače. 25. člen Zakona o razmerjih plač zato soglasje pristojnega ministra zahteva le za ovrednotenje delovnih mest z določitvijo količnikov, ne pa tudi za razvrščanje delavcev na posamezna delovna mesta. Slednje je v izključni pristojnosti delodajalca, skladno z njegovimi splošnimi akti. Tožena stranka bo tako morala tožnico z novim začasnim sklepom razporediti na delovno mesto, ki je izhajalo iz akta o sistemizaciji, ki je v tem obdobju pri njej veljal. Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki naloži v plačilo razliko v plači (3. točka izreka izpodbijane sodbe) in je pritožba v tem delu utemeljena. Ob odločitvi sodišča prve stopnje, da v celoti razveljavi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži, da razporeditev opravi ponovno ter tožnico razvrsti v ustrezni plačilni razred ob upoštevanju določb Zakona o razmerjih plač, je odločitev citirane 3. točke izreka izpodbijane sodbe preuranjena in zato v nasprotju z materialnim pravom, saj v tem trenutku še ni jasno, ali bo razlika v plači sploh nastala. Morebitna razlika bo lahko ugotovljena šele takrat, ko bo tožena stranka tožnico razporedila na delovno mesto, ki je bilo v spornem obdobju pri njej sistemizirano in ga ustrezno ovrednotila glede na določila Zakona o razmerjih plač. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pripominja, da podlaga določitvi količnika predstavlja Zakon o razmerjih plač in ne tarifna priloga, ki je bila sestavni del takrat veljavnega akta o sistemizaciji, kot je to nepravilno navajala tožnica. Hkrati je takšna odločitev v nasprotju tudi z določili 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, v nadaljevanju ZDSS). Z razveljavitvijo dokončne delodajalčeve odločitve in ob hkratni zadolžitvi delodajalca, da izda novo odločbo, je sodišče prve stopnje že v celoti odločilo o tožbenem zahtevku. O morebitni razliki v plači pa bo lahko odločalo šele, ko bo in če bo le-ta sploh nastala.

Glede na povedano, je sodišče prve stopnje, ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo določila Zakona o razmerjih plač glede zahtevka za plačilo razlike plače in v tem delu odločilo nepravilno. Ker je sodišče prve stopnje torej zmotno uporabilo določila Zakona o razmerjih plač in posledično odločilo tudi v nasprotju s 23. in 24. členom ZDSS, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče, enako kot že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, odločilo na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP, saj sprememba sodbe ni bistveno posegla v dosežen delen uspeh tožnice. Enako to velja tudi za stroške pritožbenega postopka.