Jedro

Dejstvo, da so nekateri vozniki uspeli ustaviti pred oviro ali se kako drugače izogniti (verižnemu) trčenju, je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo kot eno od meril pri ugotavljanju skrbnosti tožnikove vožnje in posledično stopnje njegove krivde.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 2. točki izreka tako, da se znesek 497,15 EUR nadomesti z zneskom 662,86 EUR, znesek 97.800,00 SIT pa z zneskom 130.400,00 SIT, v 4. in 5. točki izreka pa tako, da se o stroških postopka odloči na sledeči način: "4. Tožnik in toženci sami nosijo svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje"; sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdi.

II. Druga toženka, Z. T., d.d., L., je dolžna tožniku povrniti 127,44 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca S. V. in A. S., zavarovalna družba, d.d., dolžna tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 828,58 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 163.000,00 SIT od 4.5.2000 do 31.12.2006 in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zneska 828,58 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka); da je toženka Z. T., d.d., dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 497,15 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 97.800,00 SIT od 17.12.2002 do 31.12.2006 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 497,15 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh (2. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zoper vse tri tožene zavrnilo (3. točka izreka); odločilo, da sta S. V. in A. S., d.d., dolžna tožniku solidarno plačati pravdne stroške v znesku 663,17 EUR, tožnik pa je dolžan tožencu S. V. povrniti stroške v znesku 1.297,14 EUR, A. S., d.d., pa stroške v znesku 84,12 EUR, vse v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki Z. T., d.d., plačati pravdne stroške v znesku 910,16 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti odločitvi o stroških pravdnega postopka, se tožnik pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženim nerazdelno naloži v plačilo celotno škodo na avtomobilu in stroške prevoza, v skupnem znesku 1.657,15 EUR ter izgubo na zaslužku v znesku 1.500,00 EUR, in odloči, da so toženi dolžni tožniku nerazdelno povrniti tudi vse pravdne stroške. Navaja, da tožnik za škodo, ki mu je nastala na osebnem vozilu, ni prav nič soodgovoren. Vozil je s prometnim razmeram prilagojeno hitrostjo, med 29 in 35 km/h. Po oceni izvedenca naj bi znašala varna hitrost glede na pogoje vožnje (noč in megla) med 26 in 44 km/h. Neprilagojene hitrosti zato tožniku ni mogoče očitati. Poleg tega sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnik ne bi oplazil vozila B. Š., če ga ta ne bi pustil na cestišču, neosvetljenega. Ni važno, zakaj je to vozilo obstalo na avtocesti, vozilo na sredini med prehitevalnim in voznim pasom, ne more predstavljati pričakovane ovire. Delno je sokriv za prometno nesrečo zato tudi B. Š.. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno napačen. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je tovorno vozilo, last prvega toženca, razsulo tovor - sol, ki je močno zmanjšala, če ne celo onemogočila, možnost pravočasnega zaviranja. Če te soli na cesti ne bi bilo, tožnik ne bi oplazil vozila B. Š.. Nedvomno je mogoče torej zaključiti, da tožnik k nastanku škode ni prav nič soprispeval. V posledici pa to pomeni solidarno odgovornost vseh tožencev. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo izgubljenega zaslužka. Tožnik je samostojni podjetnik. Svojo dejavnost (parketarstvo) je opravljal s pomočjo delovnega vozila, ki je bilo v prometni nesreči totalno poškodovano. Vozilo je bilo preurejeno v potujočo delavnico, kar je bilo zavedeno tudi v prometnem dovoljenju. Ker se tri mesece ni mogel ukvarjati s svojo dejavnostjo, mu je nedvomno nastala izguba na zaslužku, novo vozilo je namreč kupil šele sredi marca leta 2000. Tožnik res ni predložil kupne pogodbe, vendar pa to ni razlog, da mu sodišče ne bi verjelo, toženci tem trditvam tudi niso nasprotovali. Dobiček izkazuje bodisi poslovni izid bodisi poslovanje določenega podjetja v določenem obdobju. Tožnik je predložil dva pregleda računov za leti 1999 in 2000, potrjene s strani računovodkinje. Prvi račun v letu 2000 je tožnik izdal šele 19.5.2000, to pa dokazuje, da tožnik dejansko v prvih mesecih leta 2000 ni delal. Razlog pa je ravno v tem, da ni imel vozila, s katerim bi lahko opravljal svojo dejavnost. Po temelju je svoj zahtevek nedvomno izkazal. Sporna bi bila lahko zgolj višina izgubljenega zaslužka, glede katere pa je bil tožnik zaslišan in je pojasnil, da je znašal takrat njegov neto zaslužek približno 500,00 EUR in najmanj v tej višini, bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi. Sicer pa bi sodišče lahko odločilo tudi po prostem preudarku. Odločitev je napačna tudi v odločitvi o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik k škodi ni z ničemer soprispeval, pa tudi sicer je po temelju uspel v višini 80 %, z ugotavljanjem višine pa niso nastali nobeni posebni stroški. Pritožba je delno utemeljena. V konkretnem primeru je med imetniki nevarnih stvari - vozil prišlo do verižnega trčenja. Imetniki nevarnih stvari - vozil med seboj odgovarjajo po načelu krivdne odgovornosti (1., 2. in 3. odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tudi tožnik soodgovoren za škodni dogodek in nastalo škodo. Ker ni mogoče govoriti o tožniku kot o nekrivem vozniku, uporaba določbe 4. odstavka 178. člena ZOR, ki govori o tem, da za škodo, ki jo pretrpijo drugi, odgovarjajo imetniki motornih vozil solidarno, ne pride v poštev. Potrebno je bilo torej ugotavljati stopnjo krivde posameznih udeležencev trčenja. Glede na to, da je kritično situacijo povzročilo tovorno vozilo last prvega toženca, ki je bilo zavarovano pri drugi toženki in upoštevaje dejstvo, da iz obratovanja tovornega vozila izhaja bistveno večja nevarnost povzročitve škode kot iz obratovanja osebnega vozila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je prvemu tožencu in v posledici drugi toženki, v konkretni situaciji, pripisalo 50 % krivde. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazana protipravnost vožnje voznika B. Š. (ta je vozil pred tožnikom in pred prevrnjenim tovornim vozilom uspel ustaviti). Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek pritožbeno sodišče v celoti sprejema (primerjaj 5. in 6. stran sodbe). Navedbe o tem, da je B. Š. vozilo pustil na cestišču, neosvetljeno, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Kaj takega tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti kaj takega ni ugotovilo sodišče prve stopnje. B. Š. je torej uspel varno ustaviti pred oviro na cesti (vanj je nato trčil tožnik in še voznik V.), verižnemu trčenju so se po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, uspeli izogniti tudi nekateri drugi vozniki, ne glede na morebitno razsuto sol. Upravičeno je zato tudi to dejstvo sodišče prve stopnje upoštevalo kot merilo pri ugotavljanju skrbnosti tožnikove vožnje in posledično stopnje njegove krivde. Res mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje zaključke izvedenskega mnenja, ni mogoče očitati prehitre vožnje (vozil je s hitrostjo med 29 do 35 km/h, B. Š. pa npr. s hitrostjo med 30 in 50 km/h), vendar pa glede na dejstvo, da mu pred oviro ni uspelo ustaviti, nekaterim voznikom pa je (pri čemer je bil torej ali premalo pazljiv ali pa je vozil s prekratko varnostno razdaljo), nedvomno soprispeval k nastali škodi. Vendar po mišljenju pritožbenega sodišča ne v višini 20 %, ampak le v višini 10 %. Glede na nedvomno grobo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanca tretje toženke, V. (ki je ponoči in ob vidljivosti le 20 m, vozil s hitrostjo 100 km/h), ki je potem, ko je tožnik trčil v vozilo B. Š., s svojim vozilom trčil v tožnikovo vozilo (in v vozilo B. Š.), gre razlika 10 % v breme tega voznika, ki je tako soodgovoren za škodni dogodek v višini 40 %. Glede na povedano je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev v 2. točki izreka sodbe. Tretja toženka, Z. T., d.d., je sedaj dolžna povrniti 40 % ugotovljene škode na vozilu tožnika in stroškov za prevoz, to je 662,86 EUR (oziroma 130.400,00 SIT) in ne 497,15 EUR (prej 97.800,00 SIT) kot je razsodilo sodišče prve stopnje. Škoda je tudi preprečitev povečanja nekega premoženja - izgubljeni dobiček (155. člen ZOR) in ima nedvomno oškodovanec pravico do povrnitve tudi izgubljenega dobička (1. odstavek 189. člena ZOR). Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (3. člen 189. člena ZOR). Gre za dokazni standard, ki nalaga ustrezno ravnanje tožniku (postavitev ustreznih trditev in predlaganje ustreznih dokazov). Verjetnost nastanka izgubljenega dobička za utemeljenost prisoje odškodnine ne zadošča. Tožnik mora dokazati tako temelj kot višino takšnega tožbenega zahtevka. Tožnik je obrtnik parketar. Zatrjeval je, da zaradi uničenja kombi vozila, ki ga je imel preurejenega v delavnico, do nabave novega vozila, to je tri mesece, svojega dela ni mogel opravljati. Tožnik bi moral torej ponuditi ustrezne trditve in dokaze tudi o obsegu opravljanja parketarstva v preteklih obdobjih, torej potrebne podatke za ugotovitev obsega njegovega dotedanjega poslovanja, pri čemer bi bilo nato mogoče sklepati o obsegu izgubljenega poslovanja in s tem izgubljenega dobička. Trditvena podlaga tožnika pa je bila v tej smeri zgolj pavšalna. V tožbi je le zatrdil, da mu je iz tega naslova nastala škoda v višini 360.000,00 SIT, ker se tri mesece ni mogel ukvarjati s svojo dejavnostjo, v pripravljalni vlogi z dne 5.4.2004 je to ponovil in pojasnil, da izpad prihodka ocenjuje celo na 418.000,00 SIT, da pa vtožuje le prvotno postavljeni zahtevek. K tej vlogi pa je predložil listino "pregled računov (in drugih dokumentov)", brez ustrezne trditvene podlage, kaj ti računi izkazujejo, pri čemer je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da bi iz te listine celo izhajalo, da je imel tožnik promet tudi v decembru 1999, ko sam zatrjuje, da prometa ni bilo. Tožnik torej ni ponudil ustrezne trditvene in dokazne podlage za ugotovitev obstoja izgubljenega dobička, česar tudi njegova izpovedba ne more nadomestiti, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo. V konkretnem primeru tudi ni prišla v poštev uporaba določbe 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ne gre za to, da se višina zneska ne bi dala ugotoviti ali da bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ob ustrezni skrbnosti, bi tožnik lahko podal tako trditveno kot dokazno podlago za odločitev tudi o tem delu tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je glede na dejstvo, da je bil temelj zahtevka ves čas sporen, da je tožnik s pritožbo delno uspel in ostale okoliščine primera, poseglo tudi v odločitev glede plačila pravdnih stroškov in odločilo, da tožnik in toženci nosijo vsak svoje pravdne stroške (2. točka 154. člena ZPP). Pač pa je tretja tožena, Z. T., d.d., zoper katero je tožnik uspel s pritožbo za znesek 165,71 EUR, temu dolžna povrniti pritožbene pravdne stroške. Tožniku gre 125 točk za pritožbo in 20 točk za poročilo stranki, skupaj 145 točk, z 20 % DDV (29 točk) je to 174 točk ali 79,86 EUR. Taksa za pritožbo od zneska 165,71 EUR znaša 47,58 EUR. Skupaj je torej tretja toženka dolžna tožniku povrniti 127,44 EUR pritožbenih stroškov. Odločitev o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe temelji na določbi 4. točke 358. člena ZPP, veljavno v času odločanja sodišča prve stopnje, v zvezi s prehodno določbo 130. člena ZPP-C, odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe v preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu, pa na določbi 353. člena ZPP.