Jedro

Namestitev nasprotne udeleženke v zavod, ki ji ne zagotavlja niti osnovnih in minimalnih bivanjskih pogojev, pomenil hud poseg v njeno pravico do varstva osebnostnega dostojanstva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Do odločitve sodišča prve stopnje, a največ do izteka roka, določenega v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 965/2018 z dne 21. 3. 2019, se nasprotna udeleženka sprejme v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom, in sicer na oddelek za psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotno udeleženko sprejme v obravnavo na varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, ki jo je dolžan sprejeti, in sicer najdlje za čas šest (6) mesecev, šteto od dneva sprejema.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je na predlog nasprotne udeleženke s sklepom II DoR 260/2019 z dne 20. 5. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je namestitev nasprotne udeleženke v socialno varstveni zavod, ki ji zaradi prezasedenosti ne more nuditi ustrezne strokovne pomoči, varnosti in ustreznih bivalnih pogojev, sprejemljiv z vidika posega v njene ustavne pravice.

4. Nasprotna udeleženka Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni reviziji ugodi in zavrne predlog predlagateljice za njen sprejem na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Podredno predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Utemeljuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v Sloveniji obstajajo štirje socialno varstveni zavodi z verificiranimi varovanimi oddelki, ki so primerni za sprejmem oseb s težavami v duševnem zdravju. Od vseh štirih zavodov je sodišče prve stopnje prejelo odgovor, da nasprotne udeleženke ne morejo sprejeti, ker se spopadajo s prostorsko stisko, da so njihove kapacitete že presežene, nasprotni udeleženki pa ne bi mogli nuditi primerne varnosti in ustreznih bivalnih pogojev. Prezasedenost socialno varstvenega zavoda Hrastovec je že sedaj 141,66%, šest stanovalk bo ostalo brez najosnovnejših pogojev za bivanje (spanje na pomožnih ležiščih v dnevnem prostoru brez omar, težave z osebnim urejanjem in uporabo stranišča). Sodišče je bilo od zavoda, ki bi moral sprejeti nasprotno udeleženko, že v naprej opozorjeno, da ji bo kršil osnovne človekove pravice, če bo napotena k njim, kar pomeni, da bi sodišče njene človekove pravice kršilo namenoma. Nasprotna udeleženka bo izpostavljena mučenju ter nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, če bo nameščena v Socialno varstveni zavod Hrastovec, kar pomeni tudi kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, o čemer se je Evropsko sodišče za človekove pravice že izreklo v primeru prezasedenosti zavodov za prestajanje zapornih kazni. V nasprotju z namenom ukrepa je, da se nasprotno udeleženko pošilja v prezaseden zavod in to kljub vnaprejšnjemu opozorilu, da ne bo deležna ustrezne strokovne pomoči. V nadaljevanju revizije opozarja na neskladje med ugotovitvami izvedenca dr. B. B., ki meni, da ni sposobna vključitve v nadzorovano obravnavo na svojem domu, in ugotovitvami izvedenca dr. M. K. in njenega psihiatra J. K., ki menita, da je nasprotna udeleženka pod pogoji nadzorovane obravnave sposobna zdravljenja v domačem okolju. Sklicuje se na ugotovitve dr. Mateja Kravosa, da so njene osebnostne sposobnosti predobro razvite, da bi jo bilo potrebno namestiti v varovano enoto socialno varstvenega zavoda, da bi ji bilo v domačem okolju potrebno zagotoviti celostno obravnavo in pomoč s strani zdravstvene in socialne službe ob pomoči nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z osebami z duševnimi motnjami. Najbolj primerno bi bilo, da bi nasprotna udeleženka iz bolnišnice odhajala domov, čas, ki bi ga preživela doma, bi se postopoma daljšal, ob tem pa bi bila deležna ustrezne rehabilitacije v obliki pogovorov, učenja veščin, vključevanja v socialno okolje, navezovanja stikov in učenja samostojnega življenja. Po mnenju nasprotne udeleženke je nedopustno, da je sodišče, ob tem, ko je mnenje izvedenca dr. Kravosa ocenilo kot strokovno in popolno, nato svoje stališče spremenilo in sledilo ugotovitvam izvedenca dr. B. 5. Revizija je bila vročena predlagateljici, ki je Vrhovnemu sodišču sporočila, da se pravici do odgovora na revizijo odpoveduje.

**O utemeljenosti revizije**

6. Revizija je utemeljena.

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizija izpostavlja domnevna neskladja v ugotovitvah dveh izvedencev psihiatrične stroke glede vprašanja, ali je nasprotna udeleženka pod pogoji nadzorovane obravnave sposobna samostojnega bivanja v domačem okolju. Ker revizija glede teh vprašanj ni bila dopuščena, je Vrhovno sodišče v tem delu ne bo obravnavalo.

8. Nadalje revizija izpostavlja slabe bivanjske razmere v socialnovarstvenem zavodu, kamor je bila s pravnomočno odločitvijo sodišča nameščena nasprotna udeleženka, zato se zavzema za njeno namestitev v domače okolje. Takemu predlogu Vrhovno sodišče ne more slediti. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je namreč razvidno, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 74. in 75. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) za sprejem nasprotne udeleženke v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Nasprotna udeleženka ima kronično shizofrenijo, pri njej je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno, zaradi svoje bolezni je že ogrozila življenje drugih, vzroki za ogrožanje med dolgoletno obravnavo pa niso bili odstranjeni. Kljub določenim razhajanjem, sta bila oba izvedenca soglasna glede bistvene ugotovitve, in sicer, da psihiatrično stanje nasprotne udeleženke ne dopušča možnosti, da bi pod pogoji nadzorovane obravnave bivala v domačem okolju. Če bi ob takih dejanskih ugotovitvah Vrhovo sodišče nasprotno udeleženko, zaradi prezasedenosti vseh socialno varstvenih zavodov, poslalo v nadzorovano obravnavo v domače okolje, bi ravnalo protizakonito in protiustavno. Nezakonito zato, ker bi ji kršilo pravico do institucionalnega varstva, protiustavno pa zato, ker bi se s tem ogrozilo varnost in življenje nje same in drugih.

9. Prostorsko stisko socialno varstvenih zavodov je zato treba reševati na drug zakonit in ustavno skladen način. V dosedanji sodni praksi so sodišča vedno poudarjala, da mora problem prezasedenosti zavodov reševati izvršilna veja oblasti. V zadevi II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019 pa je Vrhovno sodišče to stališče nadgradilo in poudarilo pomen spoštovanja človekovih pravic, ki so resno ogrožene in kršene, če se osebe, ki potrebujejo institucionalno varstvo, namešča v prezasedene zavode. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče zadevo presojalo z vidika posega v človekove pravice ostalih varovancev, ki so že nameščeni v polno zaseden ali prezaseden zavod. V obravnavani zadevi pa je bila revizija dopuščena v smeri preizkusa, ali je z nameščanje nasprotne udeleženke v prezasedene zavode poseženo tudi v njene ustavne pravice.

10. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil Socialno varstveni zavod Hrastovec, kamor je bila nameščena nasprotna udeleženka, že pred njeno namestitvijo prezaseden. Šest stanovalk brez najosnovnejših pogojev za bivanje spi na pomožnih ležiščih v dnevnem prostoru, kjer so soočene s težavami pri osebni higieni, uporabi stranišč ipd. V zadnjih letih je bilo v njihov zavod nameščenih veliko število oseb z najhujšimi oblikami motenj osebnosti in vedenja. Na varovanem oddelku je nameščenih preveliko število oseb, zato z obstoječim kadrom in psihosocialnimi pristopi situacijo izredno težko obvladajo. Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev nasprotne udeleženke v zavod, ki ji ne zagotavlja niti osnovnih in minimalnih bivanjskih pogojev, pomenil hud poseg v njeno pravico do varstva osebnostnega dostojanstva. Ustava namreč v 21. in 34. členu zapoveduje varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter prepoveduje vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena ter vsakomur zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

11. Poleg kršitve pravice do varstva osebnega dostojanstva osebam z duševno motnjo, ki jim je odvzeta prostost, je Ustavno sodišče v zadevi U-I-477/18-19 (Up-93/18-37) z dne 23. 5. 2019 ugotovilo tudi: 1) da je ZDZdr v neskladju z Ustavo, 2) da je osebam, ki so sprejete v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Kot bistveno je Ustavno sodišče poudarilo, da je namestitev osebe z duševno motnjo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda hud poseg v osebno svobodo pridržane osebe. S tem ukrepom se najprej uresničuje varstveni vidik, tj. da se prepreči ogroženost življenja in zdravja drugih ali obravnavane osebe. Drug bistven cilj tovrstnega ukrepa je odprava vzrokov, ki so narekovali njegov izrek. Gre za t. i. terapevtski cilj, ki je povezan z oskrbo, varstvom in zdravljenjem sprejete osebe, ki naj poteka v terapevtskem okolju, ki je primerno in spodbudno naravnano in ki osebam s težavami v duševnem zdravju nudi izvajanje njim prilagojenih terapij. Varstveni in terapevtski cilj pri navedenem ukrepu tvorita neločljivo celoto ter le oba skupaj lahko utemeljita dopustnost posega v osebno svobodo pridržane osebe z duševno motnjo. Ker se je zakonodajalec pri določitvi ukrepa sprejema oziroma namestitve osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda osredotočil le na zasledovanje varstvenega cilja, terapevtskega pa je povsem spregledal, je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost zakonske ureditve ZDZdr.

12. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato jasen: namestitev nasprotne udeleženke v socialno varstveni zavod, ki ji zaradi prezasedenosti ne more nuditi ustrezne strokovne pomoči, varnosti in ustreznih bivalnih pogojev, je nesprejemljiv z vidika posega v njene ustavne pravice.

13. Zaradi zagotavljanja ustavnih pravic nasprotne udeleženke v postopku odločanja o njeni namestitvi v konkretno izbran socialno varstveni zavod, je odločitev nižjih sodišč treba razveljaviti. V prej citirani ustavni odločbi je posebej poudarjeno, da je tudi pri odločanju sodne veje oblasti treba upoštevati, da odreditev ukrepa, s katerim se osebi z duševno motnjo omejuje osebna svoboda, zasleduje varstveni in terapevtski cilj. Oba cilja se prepletata in le oba skupaj lahko utemeljujeta ustavno dopustnost posega v osebno svobodo osebe z duševno motnjo. Zato je pomembna prvina sodne presoje o dopustnosti ukrepa v posamičnem primeru tudi izvršitvena faza in s tem odreditev namestitve obravnavane osebe le v tako konkretno ustanovo, ki je ustrezna za izvrševanje ukrepa z vidika zagotavljanja obeh ciljev v vsakem posamičnem postopku.

14. Da bo do odprave ugotovljene protiustavnosti obravnavane zakonske ureditve osebam z duševnimi motnjami, ki jim je odvzeta prostost, zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je Ustavno sodišče v prej citirani zadevi določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da mora vlada brez nepotrebnega odlašanja sprejeti nujne ukrepe v skladu s 35. točko obrazložitve svoje odločbe. Ker pa Vlada teh ukrepov do dneva odločanja o reviziji nasprotne udeleženke še ni sprejela, Vrhovno sodišče, tako kot je to storilo v zadevi II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019, ponuja dve možnosti, ki pomenita alternativo nameščanju v prezasedene socialno varstvene zavode. Nobena od predlaganih rešitev ni idealna, kljub temu pa začasno, dokler izvršilna veja oblasti problema prezasedenosti socialno varstvenih zavodov trajno ne reši, odpravlja neustavno stanje, ki nastaja z nameščanjem varovancev s težavami v duševnem zdravju v prezasedene zavode.1 Prva se kaže v možnosti, da bi osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju nameščali v varovane oddelke drugih zavodov - predvsem domov za starejše. Druga možnost je, da sodišče nasprotno udeleženko, namesto v socialnovarstveni zavod, namesti (nazaj) v psihiatrično bolnišnico.

O začasnem sprejemu nasprotne udeleženke pri predlagatelju postopka

15. V položaju, ko so pravnomočno ugotovljeni zakonski razlogi za prisilno pridržanje nasprotne udeleženke, bi bilo materialnopravno napačno ter z vidika varstva ustavno zavarovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (svojega življenja in življenja drugih) ogrožajoče, če bi bila ob razveljavitvi sklepov nižjih sodišč nasprotna udeleženka izpuščena na prostost. Razlogi za razveljavitev se namreč prav v ničemer ne dotikajo pravnomočno presojenih pogojev za neprostovoljen sprejem nasprotne udeleženke v zavod pod posebnim nadzorom in jih tudi v ničemer ne omajajo. Nanašajo se izključno na v izhodišču tehnično, v dejanskosti pa resno ustavnopravno vprašanje določitve konkretnega socialnovarstvenega zavoda po drugem odstavku 48. člena ZDZdr.

16. Vrhovno sodišče je že v prej citirani zadevi pojasnilo, da se je znašlo v položaju, ko mora udejanjiti dvoje na videz izključujočih se rešitev: ukiniti ustavnopravno nevzdržen položaj, ki ga prinaša rešitev v izpodbijanih sklepih (nastanitev v prezaseden socialnovarstveni zavod), a hkrati ohraniti varstvo ustavnih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr na način, da je nasprotna udeleženka pod posebnim nadzorom, ne pa na prostosti.

17. Takšna procesna rešitev v ZDZdr izrecno ni predvidena. To pa ne pomeni, da do nje ni mogoče priti z ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago. Če ima Vrhovno sodišče procesno pooblastilo, da z zavrnitvijo revizije ohrani prisilno pridržanje nasprotne udeleženke v neustreznih razmerah, potem mora imeti pooblastilo tudi za to, da ohrani v veljavi zgolj tisto prvino odločitve, ki se nanaša na utemeljen odvzem prostosti, hkrati pa odredi njeno začasno namestitev drugje, v razmerah, ki v večji meri varujejo človekovo dostojanstvo in varnost ljudi.

18. Zato je Vrhovno sodišče določilo začasen način izvršitve tako, da se nasprotna udeleženka vrne v najbolj podoben položaj, kot je bila pred izdajo izpodbijanih sklepov. To pa je, da se jo namesti tja, kjer je bila pred tem - to je k predlagateljici tega postopka: na Oddelek za psihiatrijo UKC Ljubljana. Tak začasni ukrep sme trajati samo toliko časa, koliko bi se izvajala nadzorovana obravnava nasprotne udeleženke na varovanem oddelku Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da začasni ukrep sme trajati največ do izteka roka, ki je določen v sklepu prvostopenjskega sodišča. Res je, da je akutno bolnišnično zdravljenje končano, a vendar bodo s tem začasno zavarovane dobrine, ki naj jih ščiti 39. člen ZDZdr. Z začasno namestitvijo v psihiatrično bolnišnico bo zagotovo izpolnjen tudi t. i. terapevtski cilj posega v osebno svobodo nasprotne udeleženke, saj bo tam po naravi stvari deležna oskrbe, varstva in ustreznih terapij.

**O stroških revizijskega postopka**

19. Odločitev o revizijskih stroških je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Natančnejše razloge glede teh alternativnih možnosti glej obrazložitev odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 51/2019 od 25. do 32. točke obrazložitve.