Jedro

Med strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o vlogi tožnika kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električne energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje. Upravičenec do podpore je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi A., ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore. Upravičen proizvajalec pa je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodnje naprave A., ki mora vložiti vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi A. in ki mora izpolnjevati predpisane pogoje. Ker se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec, pomeni, da se s tem spremeni nosilec pravic in obveznosti. Agencija odloči o dodelitvi podpore z odločbo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja. Zato nima prav tožnik, ko meni, da je z nakupom proizvodne naprave A. vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, med katere naj bi sodila tudi pravica do podpore električni energiji. V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave A., kot v obravnavanem primeru tožnik ne vstopa v pravice in obveznosti prodajalca v odnosu do tožene stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju: agencija) tožniku kot proizvajalcu električne energije za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., dodelila podporo kot finančno pomoč za tekoče poslovanje (točka 1 izreka). Pod točko 2 izreka so navedeni podatki proizvodne naprave in referenčni stroški, pod točko 3 izreka je navedeno, da se podpora dodeli za obdobje do vključno decembra 2022, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. Sprememba načina zagotavljanja podpore se lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (točka 4 izreka). Ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (točka 5 izreka). Tožnik je dolžan v primeru prejema kakršnihkoli pomoči za proizvodno napravo, ki se lahko šteje za subvencijo, takoj obvestiti agencijo o prejemu sredstev, ki bo dopolnila 2. točko izreka odločbe po prejemu obvestila (točka 6 izreka). V postopku izdaje odločbe niso nastali posebni stroški (točka 7 izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik z vlogo, ki jo je toženka prejela 17. 4. 2014 in dopolnitvijo vloge, ki jo je tožena stranka prejela 29. 5. 2014, zaprosil za dodelitev podpore, ki se izvaja kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje šestega odstavka 372. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) in 2. alineje drugega odstavka 7. člena Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju: Uredba). Tožena stranka ugotavlja, da ima tožnik veljavno deklaracijo z dne 12. 12. 2013 za predmetno proizvodno napravo ter da ni prejel drugih subvencij iz prvega odstavka 13. člena Uredbe. V obrazložitvi je med drugim tudi navedeno, da se proizvodna naprava, skladno s prvim in tretjim odstavkom 11. člena Uredbe, uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, pri katerih se podpora zagotavlja do izteka 10 let od pričetka obratovanja proizvodne naprave. Skladno s tretjim odstavkom 11. člena Uredbe šteje za določitev starosti proizvodne naprave začetek proizvodnje električne energije, to je 3. 12. 2012 – datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje, ki je opredeljen v 2. točki Pogodbe o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja št. 3/413316/1 sklenjene 29. 11. 2012 med B. d.d. in C. d.o.o. Zaradi navedenega je na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe podpora dodeljena za obdobje do vključno decembra 2022, ki prične teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v Pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo po določilih petega odstavka 16. člena Uredbe skleneta Center za podpore in tožnik.

Tožnik v tožbi navaja, da je družba C. d.o.o. na toženo stranko 17. 4. 2014 naslovila vlogo za spremembo upravičenca odločbe o podpori za proizvodno napravo, zaradi spremembe lastništva proizvodne naprave po 375. členu EZ-1 in 15. členu Uredbe o izdaji deklaracije za proizvodne naprave in potrdil o izvoru električne energije. Priložila je pogodbo o finančnem lizingu, iz katere izhaja, da je D. d.o.o. lastnik, tožnik pa uporabnik predmetne proizvodne naprave. Toženi stranki je posredoval pogodbo med tožnikom in družbo C. d.o.o., iz katere je razvidna sprememba lastništva oziroma upravičenost do podpore. Toženi stranki je bil posredovan tudi prevzemni zapisnik z dne 30. 4. 2014, iz katerega izhaja, da je tožnik od 1. 5. 2014 upravljavec predmetne proizvodne naprave. Tožnik je bil 20. 5. 2014 pozvan, da mora kot novi proizvajalec vložiti novo vlogo za dodelitev podpore na predpisanem obrazcu. Tožena stranka je 29. 5. 2014 družbi C. d.o.o. izdala odločbo, s katero ji je za nazaj, to je s 30. 4. 2014 odvzela podporo za proizvedeno električno energijo. Tožniku je nato izdala izpodbijano odločbo, s katero mu je dodelila podporo, vendar ne z dnem prenosa lastništva, to je 1. 5. 2014, ampak z nejasnim izrekom, kot izhaja iz točke 3 izpodbijane odločbe. Tožnik navaja, da gre za kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Dejansko stanje v zvezi s proizvodno napravo se je zaradi zahteve banke spremenilo samo na papirju. Pričakoval je, med drugim, da mu bo dodeljena podpora s 1. 5. 2014. Pri izdaji odločbe o razveljavitvi prejšnje odločbe pa je bilo retroaktivno poseženo v pridobljene pravice. Navaja tožbene razloge zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi prenosa lastništva ne gre za ugasnitev pravice do prejemanja podpore. Tožena stranka je ravnala v škodo tožnika. Nezakonito ga pozvala, da mora vložiti novo vlogo.

Zaradi nepravilno vodenega postopka tožnik ni mogel uveljavljati vseh pravic, ki bi jih lahko uveljavil po petnajstem odstavku 372. člena EZ-1 ter je postavljen v neenak položaj kot pa, če bi prvi zaprosil za dodelitev podpore. Tožnik je od razveljavitve podpore družbi C. d.o.o. do dodelitve podpore njemu obratoval in v omrežje dejansko oddajal proizvedeno električno energijo. Prenos lastništva in dodelitev podpore bi morala biti izvedena v istih časovnih okvirjih. S pogodbo sta se tožnik in družba C. d.o.o. dogovorila za celovit prenos pravic in obveznosti v zvezi s predmetno proizvodno napravo, gre za singularno pravno sredstvo. Izrecno sta se dogovorila s 1. 5. 2014 v zvezi s predmetno proizvodno napravo tudi za prenos upravičenosti do podpore. Prevzemnik te pravice, torej tožnik, vstopa v pravni in dejanski položaj prejšnjega upravičenca. Tožena stranka pa je vlogo po uradni dolžnosti najprej obravnavala kot spremembo okoliščin, po kateri prejemnik podpore ni upravičen do podpore (tretji odstavek 374. člena EZ v povezavi s 75. členom EZ). Šlo je za isto merilno mesto, ki ga določi sistemski operater distribucijskega omrežja, na istem naslovu istega lastnika, spremenil se je samo upravljavec naprave. Tožena stranka bi lahko istočasno, ko je izdala odločbo o razveljavitvi podpore, izdala novo odločbo, ki bi nadomestila staro, s katero bi brez časovne luknje dodelila podporo prevzemniku, to je tožniku.

Gre za kršitev pravil postopka, izdani sta bili dve odločbi na podlagi enega zahtevka. Navaja drugi odstavek 207. člena ZUP. Tožnik z vlogo z dne 17. 4. 2014 ni zaprosil za dodelitev podpore, tega dne je družba C. d.o.o. podala vlogo za spremembo lastništva, o tem ni bilo odločeno. Tožena stranka je zavedla tožnika, da mora v skladu z Uredbo vložiti novo vlogo za dodelitev podpore na predpisanem obrazcu. Obrazložitve odločbe se ne da preizkusiti. Tretja točka izreka odločbe je nejasna in nepravilna. V skladu z desetim odstavkom 372. člena EZ-1 bi tožena stranka morala trajanje zagotavljanja podpore določiti z odločbo o dodelitvi podpore. Namesto tega je dodelila podporo za obdobje do vključno decembra 2023, ki prične teči z dnem zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore. To pomeni, da je z delegacijo pristojnosti to naložila Centru za podpore (D. d.o.o.), da arbitrarno določi trajanje. Tožena stranka je v nasprotju z določbami zakona določila takšno obdobje trajanja podpore. Odločbe ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi navaja pretežno nove proizvodne naprave in način ugotavljanja starosti proizvodne naprave. Nobeno drugo dejstvo v zvezi s proizvodno napravo v primerjavi s prejšnjim dejanskim stanjem, razen imena upravljavca, pa se ni spremenilo. Tožniku je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je do pravice do podpore na podlagi zadnje alineje 2. člena in 14. člena Uredbe upravičen proizvajalec, ki je lastnik ali najemnik oziroma tisti, ki proizvodno napravo upravlja. Če ta proizvodno napravo proda, da v najem ali v upravljanje drugi osebi, nastopijo spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je Agencija v skladu z določbo tretjega odstavka 372. člena EZ-1 dolžna po uradni dolžnosti preklicati upravičenost do prejemanja podpore. Tožena stranka meni, da je odločba, s katero je bila nekomu priznana pravica do podpore mogoče spremeniti le v primeru, če prejemnik podpore ostaja enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. Tožena stranka je takoj, ko je dobila obvestilo, da prejemnik podpore ne izpolnjuje več pogojev, izdala odločbo z dne 19. 5. 2014, ki jo je vročila prejšnjemu proizvajalcu, s katero je to upravičenje preklicala. Tožnik v tem delu še ne nastopa kot stranka v upravnem postopku. Tako EZ-1 kot tudi Uredba določata, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se podpora lahko dodeli. Novi lastnik proizvodne naprave ne more biti v boljšem položaju, kot ostali vlagatelji zahteve za podporo. Agencija mora preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev, tožnik nastopa kot novi lastnik. Agencija mora namreč kot nadzornik trga za električno energijo skrbeti, da prejemnik podpore dodeljena sredstva prejema upravičeno. Po dokončnosti odločbe z dne 29. 5. 2014 je Agencija izvedla nov postopek. Novemu lastniku oziroma upravljavcu proizvodne naprave, to je tožniku, je izdala izpodbijano odločbo 26. 6. 2014. Upoštevala je določbe glede starosti proizvodne naprave. Predmetna proizvodna naprava se uvršča med pretežno nove proizvodne naprave, zato je tožnik upravičen do prejemanja podpore do vključno decembra 2022. To obdobje predstavlja razliko med desetimi leti in dejansko starostjo proizvodne naprave, ki se šteje od priključitve na omrežje (december 2012). Agencija z izpodbijano odločbo ni posegla v že pridobljene pravice. Novi lastnik oz. upravljavec iz naslova prejemanja podpore še ni pridobil nobenih pravic. S pogodbo je postal zgolj lastnik proizvodne naprave, ki je že bila vključena v podporno shemo ter s tem dobil upravičenje do vložitve zahteve za pridobitev podpore, o kateri mora Agencija odločati kot v vseh ostalih primerih. Navaja 2. člen Uredbe, po katerem je nova proizvodna naprava tista, ki še ni bila vključena v sistem podpor.

Tožnik se v odgovoru na drugopis odgovora tožene stranke ne strinja z njenimi razlogi. Med drugim navaja, da EZ-1 kot pogoja za pridobitev podpore ne določa ne lastništva niti posesti proizvodne naprave. Temeljni pogoj je pridobljena deklaracija in izpolnjevanje pogojev iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe. Že vlagatelj za prenos upravičenosti do podpore (družba C. d.o.o.) je navedel, na katero osebo naj bi se prenesla pravica do podpore. Poudarja, da bi moral biti udeležen v postopku odvzema podpore družbi C. d.o.o. Tožnik je v slabšem položaju kot drugi lastniki. Prikrajšan je za vmesno obdobje, ko ni prejemal podpore. Navaja listine v zadevah E. Tožena stranka je na vlogo za spremembo upravičenca do podpore najprej spremenila deklaracijo in nato z enim upravnim aktom spremenila upravičenca na odločbi o podpori. Toženi stranki očita, da ni pojasnila svojih razlogov. Tožnik avtomatskega vstopa v podporno shemo nikoli niti ni zagovarjal, drugače ne bi podal vloge za spremembo upravičenca do podpore. Stranki nista želeli „izstopiti“ iz sistema podpor in potem ponovno pridobiti pravico do podpore, ampak doseči spremembo odločbe o podpori. Sprememba imena upravičenca ne vpliva na bistvene pogoje za pridobitev podpore. Navaja sodbo Upravnega sodišča II U 318/2011 z dne 21. 3. 2012. Tožena stranka glede starosti ni odločala, saj je to dejstvo nezakonito delegirala na Center za podpore. Navaja 16. člen Pravil za delovanje Centra za podpore, ki ga citira.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika se tožena stranka sklicuje na zadnjo alinejo 2. člena in 14. člen Uredbe, ki jih citira. Instituta spremembe pravnomočne odločbe ni mogoče uporabiti za spremembo upravičenca oziroma prejemnika podpore. Tožena stranka je postopek začela na podlagi vloge družbe C. d.o.o., ki jo je štela za obvestilo o spremenjenih okoliščinah (375. člen EZ). Postopki razveljavitve, odprave in spremembe po EZ-1 se začnejo po uradni dolžnosti. Ne držijo navedbe tožnika, da se predpis od izdaje odločb v primerih, kot jih navaja (E.) do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenil. Ravno zaradi novega EZ-1, ki je stopil v veljavo dne 22. 3. 2014, je tožena stranka spremenila način odločanja, saj ji je dal podlago, da lahko poseže v pravnomočne odločbe. Vse odločbe v omenjenih primerih so bile izdane pred uveljavitvijo EZ-1. Ne strinja se s tožnikom, da ni preverjala izpolnjevanja vseh predpisanih pogojev. Navaja pristojnosti, ki jih ima po Uredbi. Izpolnjevanje pogojev lahko preveri le z vložitvijo popolne vloge novega proizvajalca. Pri odločanju o spremembi upravičenca ni mogoče postopek enačiti s spremembo gradbenega dovoljenja. Pravila za delovanje Centra za podpore služijo zgolj kot smernice in so namenjena urejanju razmerij med njim in prejemnikom podpore, z ničemer pa ne posegajo v poslovanje Agencije.

V odgovorih na pripravljalne vloge tožene stranke tožnik ponavlja svoje razloge, ki jih podkrepi z določbami 372. člena EZ-1. Navaja 22. alinejo 2. člena in 14. člen Uredbe, za katero meni, da ne opredeljuje, da je upravičenost do podpore vezana na lastništvo. Toženi stranki očita nerazumevanje teh določb. Navaja razloge ničnosti. Tožena stranka bi lahko uporabila institut spremembe odločbe in da si napačno razlaga pooblastilo za preverjanje izpolnjevanja predpisanih pogojev. Tožnik ponavlja že zgoraj navedene razloge, sklicuje se na določbe 374. člena EZ-1. Izpodbijana odločba je nezakonita in ustavno neskladna, gre za kršitev načela enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba vsebuje nejasen izrek (od kdaj do kdaj tožniku pripada podpora). Glede prehodnega obdobja se sklicuje na določbo 535. člena EZ. Navedena določba je ključnega pomena za zavarovanje utemeljenih pričakovanj stranke v postopku. Tožnik je namreč pričakoval, da bo njegova vloga za spremembo upravičenca do podpore rešena še po do tedaj veljavnih predpisih.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi med drugim navaja, da je določba 374. člena dovolj natančna. S prenosom lastništva na proizvodni napravi je prenehala upravičenost do podpore prvemu lastniku. EZ-1 pojma vloga za spremembo lastništva ne pozna. Takšno pisanje je potrebno šteti za obvestilo o spremenjenih okoliščinah na podlagi 375. člena EZ-1. Ker pa je šlo v navedenem primeru za obvestilo, in ne za vlogo, je tožena stranka začeta postopek razveljavitve odločbe o dodelitvi podpore družbi C. d.o.o. po uradni dolžnosti. V skladu s tretjim odstavkom 374. člena EZ-1 zato ničnosti razlog ni podan. Odločbo, s katero je nekomu bila priznana pravica do podpore, je mogoče spremeniti le v primeru, če prejemnik podpore ostaja enak, vendar mu zaradi spremenjenih okoliščin ne pripadajo več enake pravice. V primeru novega odločanja zaradi spremenjenih okoliščin, gre namreč za ponovno odločanje o isti pravici, obveznosti ali pravni koristi iste stranke. V primeru novega upravičenca pa gre za popolnoma nov postopek, saj se spremeni stranka, ki še ni bila nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova. Neutemeljeno je sklicevanje na prehodno določbo 535. člena EZ, saj je tožnik že imel zgrajeno proizvodno napravo in je bila že v sistemu podpor, in se v primeru spremenjenih okoliščin, nastalih po uveljavitvi novega zakona uporabljajo določbe EZ-1. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: Med strankama je sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito odločila o vlogi tožnika kot proizvajalca električne energije za dodelitev podpore električne energije v obliki finančne pomoči za tekoče poslovanje.

Pri tem je sporno zlasti obdobje, za katerega je tožena stranka tožniku dodelila podporo oz. ugotovljena starost obravnavane proizvodne naprave A. V zadevi ni sporno, da je bila prejšnjemu lastniku proizvodne naprave, družbi C. d.o.o., na podlagi odločbe Agencije 136-97-0054/1266/2012/1506/2012-1 z dne 29. 5. 2014 razveljavljena odločba o dodeljeni podpori z 30. 4. 2014, ker je od 1. 5. 2014 proizvajalec električne energije tožnik. Tožniku, kot novemu lastniku proizvodne naprave, je z izpodbijano odločbo dodeljena podpora za obdobje od vključno decembra 2022, od za tožnika nejasnega datuma, ki je določen v točki 3. izreka izpodbijane odločbe, to je od začetka zagotavljanja podpore, določenega v pogodbi o zagotavljanju podpore, ki jo sklene tožnik s Centrom za podpore po določilih petega odstavka 16. člena Uredbe. Tožnik temu ugovarja, in meni, da je prikrajšan, saj naj bi mu šla podpora že od 1. 5. 2014, ko je postal lastnik navedene A. oz. proizvajalec električne energije.

Ugovor tožnika, da je v primeru prodaje proizvodne naprave, ker gre za singularno pravno nasledstvo, tožnik kot kupec z nakupom vstopil v vse pridobljene pravice prodajalca, med drugim tudi do podpore, ki jih je imel prejšnji lastnik te naprave, po presoji sodišča ni utemeljen. Upravičenec do podpore je proizvajalec električne energije v proizvodni napravi A., ki izpolnjuje pogoje za dodelitev podpore (zadnja alineja 2. člena Uredbe). Upravičen proizvajalec pa je lastnik ali s soglasjem lastnika upravljavec proizvodnje naprave A., ki mora vložiti vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore električni energiji, proizvedeni v proizvodni napravi A. in ki mora izpolnjevati predpisane pogoje (14. člen Uredbe). Ker se v primeru prodaje proizvodne naprave spremeni upravičenec, pomeni, da se s tem spremeni nosilec pravic in obveznosti. Agencija odloči o dodelitvi podpore z odločbo v upravnem postopku na zahtevo vlagatelja (prvi odstavek 374. člena EZ-1). Zato nima prav tožnik, ko meni, da je z nakupom proizvodne naprave A. vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika, med katere naj bi sodila tudi pravica do podpore električni energiji. Slednjemu je bila podpora, kot že zgoraj rečeno z odločbo o podpori električni energiji razveljavljena, zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi tretjega odstavka 374. člena EZ-1. To ni predmet tega spora (tožnik je v predhodnem preizkusu tožbe sodišču pojasnil, da vztraja pri vloženi tožbi le zoper drugo navedeni akt v tožbi, to pa je odločba, s katero mu je dodeljena podpora). V primeru spremembe lastništva proizvodne naprave A., kot v obravnavanem primeru, po presoji sodišča tožnik ne vstopa v pravice in obveznosti prodajalca v odnosu do tožene stranke.

O njegovem položaju glede upravičenja do dodelitve podpore je po presoji sodišča potrebno v celoti odločati v novem postopku, tako kot je storila tožena stranka, ko je pred izdajo izpodbijane odločbe ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje kot lastnik proizvodne naprave oz. upravljavec proizvodne naprave A., kot upravičen vlagatelj, vse predpisane pogoje iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno izpeljala nov upravni postopek, v katerem je odločala o dodelitvi podpore tožniku na podlagi njegove popolne vloge, kot novega lastnika oz. upravljavca proizvodne naprave. V primeru menjave lastništva proizvodne naprave Agencija v upravnem postopku ugotavlja ali novi lastnik izpolnjuje predpisane pogoje za dodelitev zahtevane podpore, skladno z 372. členom EZ-1 in 14. členom Uredbe, ki se na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 uporablja do izdaje nove uredbe. V EZ-1 po presoji sodišča ni podlage za dodelitev podpore novemu lastniku (oz. upravljavcu) proizvodne naprave, brez da bi se o tem upravičenju ponovno ne odločalo v celoti v novem upravnem postopku. Kolikor pa tožnik meni, da je tožena stranka dolžna zgolj spremeniti odločbo glede upravičenca do podpore, ne da bi izpeljala nov postopek, takšno njegovo stališče ni pravilno, saj za to ni podlage v EZ-1. Materialni predpis ne določa, da bi tožnik lahko vstopil v pravice in obveznosti prejšnjega lastnika kot njegov singularni naslednik. Zato je treba v novem upravnem postopku na novo določiti pravice in obveznosti tožnika kot stranke v tem postopku. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v novem postopku, šele lahko izda pristojni organ, torej Agencija, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (207. člen ZUP). Zato je neutemeljen tožnikov ugovor glede kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Agencija pa mora po uradni dolžnosti tudi ves čas preverjati ali prejemnik podpore izpolnjuje vse pogoje za pridobitev podpore in odpraviti, spremeniti ali razveljavi odločbo o dodelitvi podpore, če zaradi spremenjenih okoliščin prejemnik ni več upravičen do podpore ali je upravičen v drugačni višini (tretji odstavek 374. člena EZ-1). Na ta način je Agencija imela tudi podlago za razveljavitev odločbe prejšnjemu lastniku proizvodne naprave A. Slednje sicer ni predmet tega spora, vendar pa so pravne posledice razveljavitve nastopile ne nazadnje tudi do tožnika.

Agencija z izpodbijano odločbo po presoji sodišča torej ni posegla v „pridobljene“ pravice tožnika, kot meni tožnik. Tožnik kot novi lastnik obravnavane proizvodne naprave A. iz naslova prejemanja podpore do izdaje izpodbijane odločbe oz. njenega prejema ni pridobil še nobenih upravičenj do podpore. Nosilec pravic in obveznosti iz tega naslova je bil prejšnji lastnik, ki mu je bila odločba o dodelitvi podpore z dnem 30. 4. 2014 (datum prodaje oz. prevzema proizvodne naprave A. na strani tožnika) razveljavljena, zaradi spremenjenih okoliščin po tretjem odstavku 374. člena EZ-1. Tožnik je na podlagi prodajne pogodbe postal lastnik proizvodne naprave A. oz. njen upravljavec, ki je že bila vključena v podporno shemo. Z nakupom predmetne proizvodne naprave je tožnik pridobil zgolj upravičenje do vložitve zahtevka za pridobitev podpore za obravnavano proizvodno napravo, kot je to pravilno pojasnila tožniku tudi tožena stranka.

Iz povedanega torej izhaja, da upravičenje do podpore ni vezano na proizvodno napravo A. kot npr. je vezana na proizvodno napravo deklaracija, temveč je upravičenje vezano na subjekt upravičenca. Zato tožnik kot novi lastnik proizvodne naprave A. ne more vstopiti glede tega v pravico (upravičenje) do podpore prejšnjega lastnika. Zato v obravnavanem primeru tudi ni podlage za izdajo odločbe o „spremembi“ osebe upravičenca, kot napačno meni tožnik.

Zato tudi nima prav tožnik, ko meni, da toženi stranki pri dodelitvi podpore v obravnavnem primeru ni bilo treba ugotavljati starosti proizvodne naprave A., od katere pa je odvisen tudi čas prejemanja podpore. Agencija mora v novem upravnem postopku ugotoviti vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na odločitev (16. člen Uredbe). Med relevantne okoliščine nedvomno tudi ugotovitev starosti proizvodne naprave. Tožena stranka je pojasnila na kakšen način je ugotovila starost v tej zadevi obravnavane naprave A., kar se da preizkusiti. Pri tem se je sklicevala tudi na pravilno pravno podlago. Razlogi tožnika, da gre za isto napravo kot pri predhodnem lastniku, so sicer pravilni, vendar pa mora organ pri odločanju izhajati tudi iz pravilne materialnopravne podlage. Starost proizvodne naprave je tožena stranka tako pravilno ugotavljala po stanju v času odločanja v novem upravnem postopku, potem, ko je bila tožnikova vloga popolna.

Na dolžino obdobja prejemanja podpore vpliva zlasti opredelitev ali gre za novo ali pa za pretežno novo proizvodno napravo. Na podlagi 11 alineje 2. člena Uredbe je nova proizvodna naprava tista proizvodna naprava A., ki še ni bila vključena v sistem podpor po tej Uredbi in od njene priključitve na omrežje do vložitve popolne vloge za dodelitev podpore ni preteklo več kot eno leto. Pretežno nova proizvodna naprava pa je tista proizvodna naprava A., pri kateri od začetka proizvodnje električne energije do vložitve vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore ni minilo več kot 10 let (17. alineja 2. člena Uredbe).

Pravilno je tožena stranka uporabila tudi določbo 11. člena Uredbe. Do pridobitve podpor so upravičene nove in pretežno nove proizvodne naprave A., ki imajo veljavno deklaracijo za proizvodno napravo in izpolnjujejo pogoje iz tretjega odstavka 14. člena Uredbe (prvi odstavek). Podpore se zagotavljajo deset (10) let oz. pri pretežno novih proizvodnih napravah tudi krajši čas, ki pomeni razliko med desetimi (10) leti in dejansko starostjo proizvodne naprave A. (drugi odstavek). Po tretjem odstavku 11. člena Uredbe se med drugim za določitev starosti naprave A. kot začetek proizvodnje električne energije v proizvodni napravi šteje datum izdaje uporabnega dovoljenja za obratovanje oz. če gre za proizvodno napravo, za katero se ne izda uporabno dovoljenje, datum opravljenega prvega priklopa na elektroenergetsko omrežje sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Slednje je bilo v obravnavanem primeru 3. 12. 2012, kar izhaja iz 2. točke Pogodbe št. 3/413316/1 o dostopu proizvajalca do distribucijskega omrežja, sklenjene 29. 11. 2012 med B. d.d. in C. d.o.o. Zato je tudi po presoji sodišča tožniku utemeljeno določen dodeljena podpora za obdobje do vključno decembra 2022. Nima prav tožnik, da ni pravilno določen datum pričetka podpore in da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Trajanje zagotavljanja podpor se določi v odločbi o dodelitvi podpore (drugi odstavek 11. člena Uredbe). Po petem odstavku 16. člena Uredbe Agencija pošlje kopijo dokončne odločbe o dodelitvi podpore centru za podpore. Slednji in imetnik odločbe morata najpozneje v 15 dneh od datuma dokončnosti odločbe skleniti pogodbo o zagotavljanju podpore. Zato ne gre za nedoločen datum, kot meni tožnik.

Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor neenakega obravnavanja. Primeri, ki se nanje sklicuje tožnik, ki naj bi kazali na drugačno stališče od stališča tožene stranke v obravnavani zadevi, se nanašajo na drugačno materialno pravno podlago, in sicer gre za odločanje po starem EZ, tako kot je to pravilno pojasnila tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah. V poštev v obravnavnem primeru pa tudi ne pride prehodna določba 535. člena EZ-1, kot to meni tožnik, saj je tožnik že imel zgrajeno proizvodno napravo, ki je bila že vključena v sistem podpor. Zato se v primeru spremenjenih okoliščin, nastalih po uveljavitvi novega zakona, uporabljajo določbe EZ-1, tako kot pravilno navaja tožena stranka v pripravljalni vlogi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.