Jedro

Ker je bila tožba nesklepčna, prvo sodišče ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne dovoli objektivne spremembe tožbe z dne 17. 2. 2010 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci motili tožečo stranko v njeni zadnji mirni posesti parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B., s tem, da so zamrežili posamezna parkirna mesta na parkirišču in od 8. 6. 1997 tožeči stranki preprečili dostop, dovoz in uporabo parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav te stanovanjske hiše, da so toženci dolžni vzpostaviti prejšnje stanje in da se tožencem prepove v bodoče motiti posest tožeče stranke. Prvo sodišče je ugodilo ugovoru toženca S. M. zoper sklep III P 248/97 z dne 17. 7. 1997 in v obsegu, ki se nanaša na tega toženca, razveljavilo ta sklep ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožeči stranki je sodišče naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov prve toženke in drugega toženca v znesku 330,48 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep glede tretjega in četrtega toženca tako, da zoper njiju izda zamudni sklep, glede preostalih tožencev pa napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da z umikom vloge z dne 27.3.2006 tožeča stranka ni spremenila tožbe. Umik vloge, s katero je bila tožba popravljena oziroma je bil z njo tožbeni zahtevek preciziran, je dovoljen, učinek tega dejanja pa je lahko le v tem, da se šteje, da taka vloga ni bila nikoli vložena. Zato se vzpostavi stanje, kot je bilo pred vložitvijo umaknjene vloge, to pa pomeni, da bi moralo sodišče obravnavati tožbo po prvotno postavljenem zahtevku in šteti, da tožbeni zahtevek od vložitve tožbe v letu 1997 sploh ni bil popravljen oziroma preciziran. Če bi tudi pritožbeno sodišče štelo, da umik vloge z dne 27. 3. 2006 pomeni spremembo tožbe, pa bi sodišče moralo dopustiti spremembo, saj je do nje prišlo zaradi predhodnega nezakonitega ravnanja sodišča. Tožba je bila vložena že 7. 7. 1997 in sicer zoper 109 toženih strank. Tožeča stranka je imela soposest celotnega parkirišča in skupnih delov, objektov ter naprav in ne posameznega parkirnega mesta. Tožene stranke so s sporno zamrežitvijo parkirišča motile soposest tožeče stranke na celotnem parkirišču in ne zgolj na posameznem parkirnem mestu. Z vložitvijo enotne tožbe je tožeča stranka hotela doseči, da sodišče z enim sklepom vse tožence, ki so sodelovali pri zamrežitvi, skupno obsodi na odstranitev mreže s parkirišča. Tako zahtevano procesno varstvo je bilo ustrezno. Umik vloge z dne 27. 3. 2006 na naroku 17. 2. 2010 je predvsem posledica izdanih sklepov sodišča. Prvo sodišče je pozvalo tožečo stranko, da popravi prvotni tožbeni predlog s sklepom z dne 22. 2. 2006. Pozneje se je izkazalo, da je bil ta sklep izdan napačno in nezakonito. Pritožbeno sodišče je v zadevi II Cp 3960/2008 ugotovilo, da je bila prvotna opredelitev tožbenega zahtevka dovolj določna. Z umikom vloge z dne 27. 3. 2006 je tožeča stranka zgolj odpravila posledice nezakonitega ravnanja sodišča. V tožbi je tožeča stranka navedla, da so vse pravdne stranke pred motilnim dejanjem imele soposest na spornem parkirišču. Z zamrežitvijo parkirišča in oblikovanjem posameznih garažnih boksov je bil dotedanji način izvrševanja posesti prekinjen. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj soposesti, obstoj motenja le-te in da so posest motili toženci, zato ni mogoče trditi, da je tožba nesklepčna. Tožeča stranka je utrdila sklepčnost tožbe še ob podajanju tožbe na glavni obravnavi. Iz podanih navedb izhajajo vsa pravnorelevantna dejstva, ki morajo biti podana, da se posamezniku nudi posestno varstvo, zato je bila tožba sklepčna. Za izvajanje materialnega procesnega vodstva na naroku 17. 2. 2010 zato ni bilo nobene potrebe. Sodišče bi moralo izdati proti tretjemu in četrtemu tožencu sklep zaradi izostanka oziroma zamudni sklep, ker pa tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zahteva sodišča za dopolnitev tožbenih navedb je pomenila tudi kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Na podlagi napačne ocene o sklepčnosti tožbe je sodišče tožeči stranki odreklo tudi pravico do dokaza, ki izvira iz 22. člena Ustave RS. Tožeči stranki je bila zato odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka na naroku 17. 2. 2010 izjavila, da so na parkirišču parkirale tudi tretje osebe, vendar v redkih primerih. Tega tožeča stranka ni izjavila, saj je le dopustila možnost, da je na parkirišču kdaj parkirala tretja oseba, pri čemer pa je tožeča stranka poudarila, da njene prisotnosti ni nikoli zaznala. Napačna je ugotovitev, da na spornem parkirišču pred zamrežitvijo ni bila podana soposest tožeče stranke. Zgolj možnost parkiranja tretjih še ne zadostuje za zaključek, da ni bila podana soposest. Na parkirišču je bilo v glavnem vedno mogoče dobiti prosto parkirno mesto, tožeča stranka pa ni trdila, da bi tretje osebe na parkirišču parkirale. Če je na parkirišču parkiral kdo tretji, je to potrebno obravnavati kot motenje soposesti stanovalcev. V postopku je bilo ugotovljeno le to, da so imeli tretji možnost dostopati na parkirišče, ne pa, da so to tudi dejansko počeli. To bi morali zatrjevati in dokazati toženci. Da je bila na spornem parkirišču pred zamrežitvijo podana sosposest stanovalcev izhaja tudi iz odločbe Občine Ljubljana Šiška, v kateri se navaja, da se režim parkiranja zaradi zamrežitve ne sme spremeniti in da morajo imeti vsi lastniki stanovanj možnost parkiranja v zamreženem delu parkirišča. To kaže, da je že pred zamrežitvijo parkiranje bilo omogočeno le stanovalcem in ne tudi tretjim osebam. Ocena prvega sodišča o neobstoju izključujočnosti in dostopnosti posesti je napačna. Možnost izključevanja tretjih nikakor ne pomeni tudi nujnosti njihove izključitve. V konkretnem primeru so posestniki imeli možnost izključiti tretje osebe od rabe parkirišča, s čemer je izkazana tudi izključujočnost posesti tožeče stranke. Napačno je stališče, da pomeni manjše število parkirnih mest v primerjavi s številom stanovalcev, da parkirišče pravnemu predniku tožeče stranke ni bilo dostopno vselej, ko je to želel oziroma, da je bila njegova soposest odvisna od volje tretjih. Za skupno posest oziroma soposest gre v vseh tistih primerih, ko več oseb skupaj izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Pri spornem parkirišču gre nujno za stvar, na kateri so posest izvrševali vsi stanovalci skupaj. Med stanovalci se je oblikoval posestni režim, ki je omogočal parkiranje vsem stanovalcem, ker pa je bilo parkirnih mest premalo, je bila posest med stanovalci časovno porazdeljena. Dejansko oblast so izvrševali po načelu prioritete. Predpostavke dostopnosti zato ni dopustno presojati z gledišča enega posestnika ampak iz perspektive vseh posestnikov skupaj. Dejstvo, da so en dan brez parkirišča ostali nekateri stanovalci, drugič pa drugi, ne opravičuje zaključka, da stanovalcem oziroma tožeči stranki parkirišče ni bilo dostopno. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je srž te pravde zgolj parkiranje. Šlo je tudi za vprašanje uporabe prostora in skupnih delov večstanovanjske hiše, ki se nahajajo za spornimi mrežami. Ni res, da tožeča stranka ni konkretizirano uveljavljala posestnega varstva na skupnih delih, objektih in napravah. To jasno izhaja iz tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tožeča stranka konkretizirala svoje navedbe na naroku. Ustavno sodišče je kot očitno napačno označilo stališče, da posedovanje stanovanjske hiše samo po sebi ne pomeni oziroma ne vključuje tudi posedovanja njenih zunanjih sten ter da je potrebno posest teh sten kot dejansko oblast nad stvarjo šele konkretno izkazovati. Integralni del stanovanjske hiše predstavlja tudi zid te stavbe in na njem nameščene inštalacije, posest le-teh pa sta tožnika skušala zavarovati v tej pravdi. Zmotno je stališče sodišča, da naj bi šele z zamrežitvijo prišlo do vzpostavitve soposesti stanovalcev na skupnih delih in da oče tožnikov ni nikoli postal soposestnik skupnih delov.

3. Toženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je stališče tožeče stranke, da „umik“ vloge z dne 27. 3. 2006 ne predstavlja spremembe tožbe. V tej vlogi je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, ki je bil tudi predmet obravnavanja na prvi stopnji. V tožbi je tožeča stranka uveljavljala drugačen tožbeni zahtevek. Na naroku 17. 2. 2010 je tožeča stranka navedla, naj sodišče obravnava tožbo (spet) po prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. Tožeča stranka je torej na naroku 17. 2. 2010 spremenila tožbeni predlog, to pa vedno pomeni spremembo tožbe. Zato je prvo sodišče moralo odločati tudi o dovolitvi spremembe tožbe. Spremembe tožbe ni dovolilo, ker sta toženca S. S. in M. D. nasprotovala spremembi. Čeprav tega ni posebej navedlo, prvo sodišče očitno ni štelo, da bi bila dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tako meni tudi pritožbeno sodišče. Dovolitev spremembe tožbe bi vplivala na tek prekluzivnega roka za vložitev tožbe zaradi motenja posesti, kar bi pomenilo, da je tožba prepozna (32. člen SPZ) in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. Pri tem so razlogi, zakaj se je tožeča stranka v vlogi z dne 27. 3. 2006 odločila za postavitev drugačnega tožbenega zahtevka od tistega v tožbi (zatrjevano nezakonito ravnanje sodišča) pravno nepomembni. Tožeča stranka bi lahko kljub sklepu prvega sodišča z dne 22. 2. 2006 o popravi tožbe vztrajala pri tožbenem zahtevku, postavljenem v tožbi. Odločilno je, da tožba ni bila sklepčna (ne po tožbenem zahtevku v tožbi, ne po tožbenem zahtevku v vlogi z dne 27. 3. 2006, o katerem je prvo sodišče odločilo z izpodbijanim sklepom), kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

6. Da je podana sklepčnost tožbe mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi (primerjaj 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Za obstoj (so)posesti morata biti izpolnjena tudi kriterija izključujočnosti in dostopnosti, katerih vsebinski pomen je prvo sodišče pravilno povzelo (drugačna pritožbena izvajanja v tej smeri so napačna). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da že iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, da bi bila podana omenjena kriterija (so)posesti tožnikov. Tožeča stranka je na naroku 17. 2. 2010 med drugim še navajala (še pred pozivom sodišča za dopolnitev navedb), da so bili „tretji od uporabe parkirišča izključeni, in če je v kakšnem redkem primeru kakšna tretja oseba slučajno parkirala na parkirišču, je šlo zgolj za motilca soposesti stanovalcev“ (list. št. 140), v nadaljevanju pa je še trdila (list. št. 142), „da je velika večina tretjih oseb (torej ne vsi tretji) … pravice stanovalcev spoštovala in na parkirišču ni parkirala“, ter še, „da tožnika ne moreta trditi, da na parkirišču nikoli ni parkirala nobena tretja oseba, vsekakor pa tretje osebe na parkirišču niso parkirale tako pogosto, da bi bila njihova prisotnost zaznavna“ (pritožbeni očitek o protispisni ugotovitvi prvega sodišča, da sta tožnika navedla, da so na parkirišču parkirale tudi tretje osebe, zato ni utemeljen). Glede na takšne navedbe tožnikov je jasno, da iz njih ne izhaja izključujočnost njihove zatrjevane (so)posesti parkirišča, ki je bilo odprto in izključevanje tretjih od njegove souporabe ni bilo zagotovljeno (zgolj možnost, da se zagotovi izključitev tretjih šele z ustreznimi ukrepi, npr. postavitev zapornic, ne zadošča). Iz tožbenih trditev je nadalje izhajalo, da ni bilo zadoščeno niti kriteriju dostopnosti, ker je bilo število parkirnih mest manjše od števila stanovalcev B. 7-9, zato stanovalci (s pravnim prednikom tožnikov vred) niso vedno, kadar so to hoteli, vsi imeli možnosti souporabljati parkirišče oziroma na njem parkirati (parkiranje je bilo odvisno od tega, ali je bilo na parkirišču na razpolago prazno parkirno mesto ali ne). Zato je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da tožeča stranka že v svojih trditvah ni izkazala niti obstoja (so)posesti parkirišča. 7. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da tožeča stranka ni konkretizirano uveljavljala posestnega varstva glede skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B. 7-9. V tožbenem zahtevku ni opredelila, glede katerega od skupnih delov, objektov in naprav naj bi bila motena njena (so)posest, zato ta del zahtevka (ki le na splošno omenja te skupne stvari), lahko zajema zgolj parkirišče kot edini opredeljeni skupni del v tožbenem zahtevku (kot edini predmet zahtevanega procesnega varstva).

8. Ker tožba ni bila sklepčna, zamudnega sklepa (sklepa zaradi izostanka) zoper tretjega in četrtega toženca ni bilo mogoče izdati, saj zanj niso bili izpolnjeni vsi pogoji (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP oziroma 4. točka prvega odstavka 332. člena ZPP/77). Ker je bila tožba nesklepčna, prvo sodišče ni bilo dolžno izvajati predlaganih dokazov, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Očitek o kršitvi 7. člena ZPP je brezpredmeten že zato, ker te domnevne kršitve tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala (286.b člen ZPP). Ker je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek je pravilno odločilo tudi o ugovoru četrtega toženca zoper sklep o začasni odredbi (pritožba odločitve v 3. točki izpodbijanega sklepa obrazloženo ne izpodbija).

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (drugi odstavek 350. in 2. točka 365. člena ZPP). Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).