Jedro

Tožnica zahteva povrnitev stroškov zdravljenja v tujini za obdobje od februarja 2008 do zaključka zdravljenja. Podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 95 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, ki določa dodatne pogoje in omejitve, prav tako pa tudi določba 227. člena POZZ, ki se nanaša na izvedbo prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi:

1. Razveljavi se I. točka izreka izpodbijane sodne odločbe.

2. Razveljavi se IV. točka izreka sodbe in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V V. točki izreka se znesek 3.519,92 EUR nadomesti z zneskom 5.631,86 EUR.

4. V preostalem (III. točka izreka) se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev upravičenosti tožnice do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja v tujini za obdobje od septembra 2007 do januarja 2008 v višini 25.673,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odpravilo je odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2008 in št. ... z dne 5. 5. 2008 (točka II izreka), tožnici priznalo upravičenje do zdravljenja v A. (Velika Britanija) od 21. 2. 2008 in ji za obdobje od 21. 2. 2008 do 19. 2. 2010 priznalo pravico do povračila stroškov tega zdravljenja (točka III izreka). Naložilo toženki, da s posebno odločbo v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe odloči o višini stroškov zdravljenja iz III. točke in ji v istem roku te izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od priznanega zneska za obdobje od 21. 2. 2008 do 10. 7. 2008 od 15. 7. 2008 do plačila in od priznanega zneska za obdobje od 11. 7. 2008 do 19. 2. 2008 od 6. 6. 2011 do plačila (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da povrne tožnici stroške postopka v višini 3.519,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka). Tožbo je v delu zavrglo, ker je štelo, da je bilo o stroških zdravljenja v A. (Velika Britanija) v obdobju od septembra 2007 do januarja 2008 in povračilo teh stroškov v višini 25.673,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi že pravnomočno odločeno (odločba toženke z dne 15. 7. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2008) in je sodišče ta zahtevek zavrglo že s sklepom opr. št. Ps 510/2011 z dne 15. 6. 2012, ki je tudi pravnomočen in tako ponovno odločanje o vsebini tega zahtevka ni mogoče. Z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 4. 9. 2004 so bile razveljavljene samo sodbe, sklepi o zavrženju pa ne. Odpravo odločb toženke in priznanje pravice do zdravljenja v A. (Velika Britanija) od 21. 2. 2008 ter povrnitev stroškov za čas od 21. 2. 2008 do 19. 2. 2010 je sodišče utemeljilo s tem, da je bilo o zadevi odločeno v skladu s tedaj veljavnim 135. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila OZZ), torej pred uveljavitvijo novele Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 91/13 - v nadaljevanju: ZZVZZ-M). Za določbo prvega odstavka 135. člena Pravil je Ustavno sodišče RS z odločbama Up-1303/11 in U-I-25/14 z dne 21. 3. 2014 z učinkom razveljavitve ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS in ga ni mogoče uporabiti, tako velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini, brez dodatnih pogojev in omejitev in predstavlja pravno podlago za odločitev v tem sporu zgolj določba prvega odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZZVZZ), kakor je veljalo v času vložitve tožničinega zahtevka oziroma v času nastanka stroškov zdravljenja. Menilo je, da ni razloga, da bi sodišče omejilo odločanje o stroških zdravljenja do 10. 7. 2008, saj gre tudi po tem datumu za nadaljevanje istega zdravljenja in je sodišče zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama že na obravnavi 15. 6. 2012 dovolilo spremembo tožbe, ko je tožnica dodatno zahtevala še priznanje stroškov zdravljenja po 10. 7. 2008. Odmero povračila stroškov je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, ker bi bil ta izračun za sodišče dolgotrajen in povezan z nesorazmernimi težavami, saj gre za dolgo obdobje zdravljenja s pogostimi vožnjami, prenočitvami in stroški za zdravila, toženka pa ima za ta namen poseben računalniški program in tudi razpolaga z vsemi podatki za obračun.

Tožnica se pritožuje glede sklepa o zavrženju zahtevka. Meni, da sodišče ni v celoti upoštevalo ugotovljenega dejanskega stanja in je obšlo ugotovitev Ustavnega sodišča RS, da so bile tožnici v dosedanjem postopku kršene ustavne pravice. Sodišče bi moralo meritorno odločiti, saj ni nobene osnove za razmejitev in ločeno obravnavanje tožničinega zdravljenja v tujini, ki je teklo med 27. 9. 2007 in januarjem 2008 in nadaljnjo fazo zdravljenja od februarja 2008 do 19. 2. 2010. Tožnica res ni zahtevala sodnega varstva zoper odločbi toženke z dne 5. 3. 2008 in 15. 7. 2008, je pa po navodilih in nasvetih delavcev toženke že dne 25. 3. 2008 vložila novo zahtevo za povračilo vseh obstoječih stroškov zdravljenja nastalih v času bivanja in zdravljenja v Veliki Britaniji od 27. 9. 2007 dalje do 8. 2. 2008. Vztrajanje s sodnim postopkom ni bilo utemeljeno in smiselno, saj bi prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka, ker je šlo v pretežnem delu, po ugotovitvah toženke, za vnaprej načrtovane in programirane zdravstvene storitve in ne za nujno zdravljenje. Sodišče bi moralo po razveljavitvi 135. člena Pravil OZZ ugoditi tudi temu delu zahtevka, z enako obrazložitvijo, kot je v točki 11 obrazložitve sodbe. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča, ko to naloži toženki odločitev o višini stroškov zdravljenja. Po mnenju pritožbe to vodi v nadaljnje zavlačevanje zadeve. Vse potrebne izračune lahko izdela sodišče samo na podlagi predložene dokumentacije, pomaga si lahko tudi z izvedenci. Ne strinja se z odmero stroškov postopka, saj je to v nasprotju z določili člena 154. in nadaljnjih ZPP. Gre za ocenljivo in ne za neocenljivo zadevo in bi bilo potrebno uporabiti tarifno številko 18/I ODT veljavne v času vložitve tožbe. Vsi stroškovniki to upoštevajo. Preuranjena je odločitev o določitvi uspeha strank v postopku, saj te odločitve ni mogoče preizkusiti - sodišče ne pojasni, kako je izračunavalo uspeh strank v postopku. Šele toženka bo odločila o višini stroškov in bo uspeh odvisen od tega. Glede zdravljenja je uspela tožnica v celoti, kar pomeni, da je uspela v celoti. Odločitve o zavrnjenih stroških ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, kateri stroški so v nasprotju z odvetniško tarifo. Tudi ni jasno, zakaj niso priznani stroški za prevod listin (znašali so več od priznanih 2.524,49 EUR), izkazani so z računi. Toliko so stroški znašali do razširitve tožbe, kasneje so nastali še novi stroški. Sodišče ne pojasni višine priznanih stroškov pred pritožbenim in revizijskim sodiščem in stroške za vložitev ustavne pritožbe. Stroški v zvezi s prevozi na narok so odmerjeni prenizko, tako za pooblaščenca, kakor za stranko. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožuje se tudi toženka. Meni, da o tožbenem zahtevku za priznanje pravice do zdravljenja v tujini in priznanje stroškov zdravljenja za čas od 10. 7. 2008 dalje, sodišče ne bi smelo odločati, saj za ta čas toženka še sploh ni odločala o pravici do zdravljenja v tujini in posledično do stroškov tega zdravljenja. Predmet odločanja v tem sporu je lahko le priznanje pravice do zdravljenja v tujini za čas od februarja 2008 do vključno 6. 6. 2008, ne pa po tem obdobju. S pričetkom zdravljenja tožnici avtomatično ne pripada pravica do zdravljenja v tujini za več kontinuiranih let vnaprej. Večkratno zdravljenje v tujini je urejeno v določilih 227. člena Pravil OZZ in potrebno je za takšen primer, za vsak novi kontrolni pregled in novo zdravljenje, izpeljati novi postopek, tožnica pa tovrstne vloge sploh ni podala, toženka o tem torej ni odločala in gre za t.i. negativno procesno predpostavko, ki po določbi 63. člena ZDSS-1 predstavlja razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Sama dopolnitev razširitve tožbe ne more nadomestiti navedenega. Takšno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče tudi v zadevi Psp 91/2013. Nadalje meni, da je bilo o sporu, ki se nanaša na pravico do zdravljenja v tujini za čas od septembra 2007 do januarja 2008 in o plačilu zneska 25.673,42 EUR, že pravnomočno odločeno. Sodišče o tem ne bi smelo vnovič (že drugič) odločati, saj je odločalo že o zadevi, ki je bila pravnomočno odločena in gre tako za kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tako toženka kakor tožnica sta podali na pritožbe nasprotnih strank odgovore. Tožnica meni, da je naziranje toženke o neutemeljenosti odločitve sodišča o stroških po izdani dokončni odločbi, v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1030/13-10, saj le zakon lahko ureja sistem pravic iz zdravstvenega zavarovanja in njihovo omejitev, zakon mora v temelju urediti tudi način njihovega izvrševanja. Sodišču se tako neupravičeno očita kršitev določbe 227. člena Pravil OZZ. Tudi odločbe Psp 91/2013 ni mogoče sprejeti in upoštevati, ker v svojem bistvu ne upošteva gornje določbe Ustavnega sodišča RS. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da je Ustavno sodišče RS razveljavilo zgolj sodbe ne pa sklepov. Tako je ponovno odločanje o stroških zdravljenja v tujini za čas od septembra 2007 do januarja 2008 pravno nedopustno. Pritožbeno sodišče bi moralo ta del sodbe razveljaviti, odločitev pa odpraviti. O zadevi je bilo pravnomočno odločeno že pri toženki z odločbama z dne 5. 3. 2008 in 15. 7. 2008. Z odločbama je bilo odločeno generalno o priznanju stroškov zdravljenja za navedeno obdobje, kar je toženka že navedla v svoji vlogi z dne 27. 6. 2011, tožnica pa teh navedb ni prerekala. Strinja se s pritožbenim očitkom tožnice, da bi lahko sodišče prve stopnje po višini odločilo o stroških zdravljenja v tujini, saj razpolaga z vso dokumentacijo.

Pritožbi strank sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa in sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je s sklepom odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Prav ima pritožba tožeče stranke tudi v tistem delu, ko sodišču prve stopnje očita odločitev, da se toženki naloži odločiti o višini stroškov zdravljenja (III. točke izreka) s posebno odločbo, kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1). Pritožbeno sodišče sprejema pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da znaša uspeh tožnice v pravdi 50 %.

V preostalem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 6. 6. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 5. 5. 2008, glede priznanja pravice do zdravljenja tožnice v tujini in povrnitev stroškov v zvezi s tem zdravljenjem.

V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi z dne 15. 7. 2008 izpodbijala sklep toženke z dne 6. 6. 2008 v zvezi z odločbo toženke z dne 5. 5. 2008 in zahtevala priznanje pravice do zdravljenja v A. (Velika Britanija), ter povračilo stroškov zdravstvenih storitev od 27. 9. 2007 do zaključka zdravljenja v višini 36.846,45 EUR. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. VI Ps 1888/2008 z dne 1. 10. 2010 tožbenemu zahtevku ugodilo, vendar se s tem ni strinjala toženka. Višje delovno in socialno sodišče je ugodilo pritožbi toženke in s sklepom opr. št. Psp 22/2011 z dne 3. 2. 2011 prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tekom ponovnega sojenja je tožnica razširila tožbeni zahtevek in zahtevala še povrnitev stroškov zdravljenja za čas od 10. 7. 2008 do 18. 2. 2010 v višini 14.045,28 EUR, skupaj 50.891,73 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo opr. št. Ps 510/2011 z dne 15. 6. 2012 zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev upravičenosti tožnice do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja v tujini, za obdobje od septembra 2007 do januarja 2008, v višini 25.673,42 EUR. Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 6. 6. 2008 in z dne 5. 5. 2008, ter da se ugotovi, da je tožnica upravičena do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja v tujini za obdobje od februarja 2008 do zaključka zdravljenja, v višini 25.218,31 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pa zavrnilo in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je bila potrjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 356/2012 z dne 18. 10. 2012. Vloženo revizijo je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 6/2013 z dne 15. 10. 2013 zavrnilo. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi z odločbo št. Up-1030/13-10 z dne 4. 9. 2014 odločil, da se citirane sodbe revizijskega, pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavijo ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je, da so odločitve sodišč temeljile na prvem odstavku 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami - v nadaljevanju: Pravila OZZ). Za ta člen pa je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bil v neskladju s pravico iz prvega odstavka 51. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena Ustave RS.

Glede zavrženja tožbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe) Ob ugotovitvi, da tožnica ni zahtevala sodnega varstva zoper odločbi toženke z dne 5. 3. 2008 in 15. 7. 2008, s katerima je toženka odločala o pravici tožnice do nujnega zdravljenja in medicinski pomoči med potovanjem oziroma bivanjem v tujini, kjer je tožnica zahtevala povračilo stroškov zdravljenja v višini 18.928,92 GBP in stroškov za zdravila v višini 1.923,21 EUR, je sodišče prve stopnje odločilo s svojim sklepom opr. št. Ps 510/2011 z dne 15. 6. 2012, s katerim je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev upravičenosti tožnice do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja za obdobje od septembra 2007 do januarja 2008 v višini 25.673,42 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Navedeni sklep je postal pravnomočen s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 356/2012 z dne 18. 10. 2012. Tudi revizijsko sodišče je v zvezi s tem revizijo zavrnilo, navedeni sklep ni bil odpravljen z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1030/13-10 z dne 4. 9. 2014. S citirano odločbo so bile odpravljene le sodbe sodišč. Upoštevajoč navedeno pa sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku o tem delu zahtevka ne bi smelo vnovič odločati, saj je vezano na predhodno že pravnomočno razsojeno stvar. Takšno postopanje pomeni absolutno bistveno kršitev določbe 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je zato navedeno kršitev pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je I. točko odločbe (sklepa) razveljavilo.

Glede povračila stroškov zdravljenja za čas po 10. 7. 2008 (III. točka izreka izpodbijane sodbe) Tožena stranka očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v zvezi z odločitvijo, da je tožnica upravičena tudi do povračila stroškov nadaljnjega zdravljenja v tujini, po 10. 7. 2008, torej za čas, ko pristojna organa toženke še sploh nista odločala o pravici do zdravljenja v tujini in posledično do vračila stroškov tega zdravljenja. Meni, da je lahko predmet odločanja v tem sporu le priznanje pravice do zdravljenja v tujini za čas od februarja 2008 do vključno 6. 6. 2008, nikakor pa ne priznanje pravice in stroškov zdravljenja v tujini po 6. 6. 2008 (konkretneje po 10. 7. 2008, kot se glasijo predloženi računi). Sodišče bi moralo upoštevati, da je primer večkratnega zdravljenja v tujini pravno normiran v določbi 227. člena Pravil OZZ, po kateri mora biti zavarovani osebi v primeru dlje časa trajajočega zdravljenja v tujini ta pravica iz socialnega zavarovanja priznana z novo odločbo. Za vsak novi kontrolni pregled in tudi za vsako novo zdravljenje je potrebno po določbi 227. člena Pravil OZZ izpeljati ponoven postopek in o tem tožena stranka še ni odločala, saj takšne vloge tožnica ni podala, razširitev tožbe pa po mnenju toženke ne more nadomestiti zahtevane predpostavke predhodne odločitve organov toženke.

Takšno stališče toženke je napačno. Zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama tekom pravde je sodišče dovolilo spremembo tožbe za obdobje od februarja 2008 do zaključka zdravljenja. Toženka se v zvezi s tem neuspešno sklicuje na določilo 227. člena Pravil OZZ. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja zgolj določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 95 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, ki določa dodatne pogoje in omejitve, prav tako pa tudi določba 227. člena POZZ, ki se nanaša v bistvu na izvedbo prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.

Glede odločanja o višini stroškov zdravljenja (IV. točka izreka izpodbijane sodbe) Prav ima pritožba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi po višini odločiti o stroških zdravljenja iz III. točke izpodbijane sodbe. V primeru, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kakor je to določeno v drugem odstavku 81. člena ZDSS-1. Sodišče sicer lahko v skladu z 2. alineo prvega odstavka 82. člena izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Odločitev glede višine tožbenega zahtevka toženki je torej možno le v primeru, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica predložila račune za stroške zdravljenja v tujini in potrdila o plačilih, toženka je potrdila, da je vtoževan znesek z računi izkazan in višini stroškov ni oporekala. Toženka je ugovarjala le, da sodišče o stroških, nastalih po 10. 7. 2008, ne more odločati, ker o njih še ni bila izdana dokončna odločba v upravnem postopku. Pritožbeno sodišče tako šteje, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti tudi odmero povračila stroškov, pri tem so stroški s strani tožnice (A/99) izkazani po storitvah in po materialnih stroških (hotel, lokalni prevozi, letališki transferji). Tožnica je tako sodišču predložila vse relevantne podatke o višini nastalih stroškov in tako ni nobenega razloga, da ne bi sodišče prve stopnje pregledno podanih stroškov, neprerekanih s strani toženke, tudi po višini odmerilo. Izračun ne bo dolgotrajen niti ni, ob zgoraj navedenih predpostavkah, povezan z nesorazmernimi težavami.

Glede stroškov postopka pritožbeno sodišče meni, da je sodišče v izpodbijanem stroškovnem sklepu sodbe pravilno uporabilo materialno pravo glede priznanja določenih stroškov in sicer Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003). V osnovi je sodišče pravilno določilo vrednost spora, ko je štelo, da je potrebo spor točkovati s 300 točkami, saj gre za spor o pravici do zdravljenja v tujini (tar. št. 15, 1 B, 3. alinea). Glede priznanja posamičnih stroškov je sodišče v 14. točki obrazložitve taksativno naštelo, katere stroške in v kakšni višini so bili tožnici priznani. Tako ni moč slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevanih stroških iz stroškovnikov in da svoje odločitve ni obrazložilo. Glede priglašenih stroškov za prevode listin je tožeča stranka priglasila 2.524,49 EUR, toliko je sodišče tudi priznalo. V zvezi s pravnimi sredstvi pred pritožbenim in vrhovnim sodiščem ter stroški potrebnimi za vložitev ustavne pritožbe, je sodišče priznalo tožnici 1325 točk (pritožba vrednotena po tar. št. 15, točka 4; izredno pravno sredstvo po tar. št. 15, točka 5 za izredno pravno sredstvo, ustavna pritožba po tar. št. 7, točka 3). Splošne pritožbene navedbe, da so prenizko odmerjeni stroški, nastali v zvezi s prevozi na naroke za glavno obravnavo, tako za pooblaščenca, kot tudi za stranko samo ni mogoče preizkusiti, sodišče pa je taksativno naštelo, koliko je priznalo stroškov odvetniku za kilometrino in za koliko na naroku ter za parkirnino in koliko za stroške stranke.

Glede uspeha v pravdi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka v sporu le delno uspela. Glede upravičenosti tožnice do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov zdravljenja v tujini (za čas od septembra 2007 do januarja 2008 - v višini 25.673,42 EUR) je bila tožba zavržena. Uspela je glede zdravljenja za čas od 21. 2. 2008 in ji je bila tudi priznana pravica do povračila stroškov za obdobje od 21. 2. 2008 do 19. 2. 2010. Ob vrednotenju uspeha v pravdi, pritožbeno sodišče, šteje, da je postopek trajal dalj časa in da so se dokazi izvajali izključno zaradi ugotavljanja same pravice tožnice do zdravljenja v tujini. Glede procesnih predpostavk za tožbo in v posledici tega za zavrženje tožbe, je sodišče tekom postopka porabilo bistveno manj časa in izvedlo le dokaz z listinami, dejansko stanje v zvezi s tem med strankam ni bilo sporno. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je uspeh tožnice v pravdi 80 %. Tako ji od zneska 7.039,83 EUR gre 80 %, kar znaša 5.631,86 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo, kakor je razvidno iz izreka te sodbe in v skladu s 354. členom ZPP razveljavilo sklep v odločitvi sodišča prve stopnje ter 4. točko izreka sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s stroški postopka. V preostalem je pritožbi v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.