Jedro

V obravnavani zadevi obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi po nastanitvi v Centru za tujce odložil prisilno odstranitev iz države, saj je prošnjo podal šele pet dni po tem, ko je bil v tem centru že nastanjen. Za izrek ukrepa omejitve gibanja po določbah ZAzil (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil) zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15.11.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v povezavi s 1. in 3. alineo 1. odstavka 27. člena ter 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od dne 15.11.2005 do dne 15.2.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti (ugotovila je, da prosilec za azil ne poseduje nobenega dokumenta o izkazovanju identitete) in suma zlorabe azilnega postopka (izjavo za politični azil je podal dne 24.10.2005, šele po petih dneh prebivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen po izdaji odločbe o prekršku PP O. z dne 19.10.2005). Meni, da ni zadosten razlog za izdajo izpodbijanega sklepa, da tožnik ne poseduje uradnega dokumenta s sliko, s katerim bi se identificiral. Po presoji sodišča prve stopnje ni pravilno stališče tožene stranke, da je istovetnost prosilca za azil nesporno mogoče ugotavljati zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, saj je tožena stranka pri odločanju vezana le na določbe ZAzil, te pa ne določajo, da mora prosilec za azil predložiti uradni dokument s sliko, vendar pa ta okoliščina v obravnavanem primeru na pravilnost odločitve tožene stranke sama po sebi niti ne more vplivati, ob dejstvu, da tožena stranka svojo odločitev hkrati utemeljuje na določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, na podlagi ugotovitve, da v tožnikovem primeru obstaja sum, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Iz upravnih spisov izhaja, da je dne 19.10.2005 Policijska postaja O. tožnika z odločbo o prekršku kaznovala zaradi nezakonitega prehoda državne meje in je bil nastanjen v Centru za tujce. Tožnik niti v pritožbi niti na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje dne 28.11.2005 ni nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da je peti dan po nastanitvi v Centru za tujce podal lastnoročno pisno vlogo (z datumom 24.10.2005). Kljub temu pa v pritožbi zoper izpodbijani sklep kot nepravilno označuje navedbo tožene stranke, da je prvič izrazil namero zaprositi za azil šele po petih dneh bivanja v Centru za tujce in nasprotno navaja, da je po prihodu v Republiko Slovenijo že ob prijetju pri policiji dne 19.10.2005 zaprosil za azil ustno in pisno z lastnoročno vlogo. Teh tožnikovih trditev podatki in listine v predloženem upravnem spisu ne potrjujejo. Ker je za izrek ukrepa omejitve gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil zadosten dokazni standard že sum zavajanja ali zlorabe postopka, je po presoji sodišča prve stopnje, ob navedenem stanju stvari, tožena stranka imela tako dejansko kot tudi pravno podlago za svojo odločitev o začasni omejitvi gibanja tožniku.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) navaja, da dejstvu, da ni takoj ob prejetju uporabil besede "azil", ampak se je izrazil z drugimi besedami, ne more slediti sklepanje, da zlorablja oziroma zavaja postopek. Zatrjuje, da je na policijski postaji podal pisno in ustno izjavo, da ima v Bangladešu politične probleme ter da je zato prišel v Republiko Slovenijo, in ne da je v Republiko Slovenijo prišel zaradi ekonomskih razlogov. Navaja, da izraza "ekonomski razlogi" ni uporabil ne na policijski postaji, ne kasneje, ko je podal tudi formalno prošnjo za azil. Meni, da se okoliščina, da je bila pisna izjava, v kateri je bila uporabljena tudi beseda "azil", podana šele 25.10.2005, ne more šteti kot zavajanje ali zlorabo postopka, saj to dejstvo po njegovem mnenju še ne zadostuje za ugotovitev pristojnega organa, da je s tem izpolnjen zahtevani dokazni standard, to je sum. Ta dokazni standard je v cilju zavarovati posameznika, ki prosi za azil, in mu ne omejiti gibanja brez pravega razloga, namenoma postavljen tako visoko, da se ne zahteva le sam razlog za sum, saj gre za velik poseg v človekove pravice, to je pravico svobode gibanja. Samo dejstvo, da njegova ustna izjava ni bila nikjer zabeležena, še ne pomeni, da je tudi v resnici ni dal. Ker ni dobil fotokopije pisne izjave, ki jo je tudi podal, dokaza o tem ne more posredovati. Zaradi navedenih razlogov meni, da ne obstaja sum, da zavaja oziroma zlorablja postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 27. člen ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea), ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena ZAzil lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko pristojni organ po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbija ugotovitev tožene stranke, s katero se je sodišče prve stopnje strinjalo, da je v obravnavanem primeru podan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je tožena stranka začasno omejila gibanje.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka svoje sklepanje utemeljeno oprla na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, ker po njenem mnenju obstaja sum, da je tožnik vložil prošnjo za pridobitev azila v Republiki Sloveniji z namenom, da bi po nastanitvi v Centru za tujce (odločba o prekršku PP O. z dne 19.10.2005) odložil prisilno odstranitev iz države, saj je prošnjo kot izhaja iz izpodbijane sodbe in kot to potrjujejo podatki v predložnih upravnih spisih tožnik podal šele 5 dni po tem, ko je bil v tem Centru za tujce že nastanjen. Za izrek navedenega ukrepa po že navedenih določbah ZAzil zadostuje že sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka. V obravnavanem primeru takšen sum obstaja, kar je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka tudi obrazložilo in po presoji pritožbenega sodišča za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove pritožbene trditve, da je že na policijski postaji (19.10.2005) podal izjavo, da prosi za azil, nimajo podlage v predloženih upravnih spisih in jih zato ni mogoče upoštevati.

Kolikor tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami, ko opozarja na poseg v ustavne pravice, meni, da so mu bile z začasno omejitvijo gibanja kršene ustavne pravice, takšne trditve pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača, saj je po njegovi presoji izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.