Up-276/01

17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 662/2001 z dne 9. 5. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici št. P 114/94 z dne 9. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi pritožnikovega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za materialno škodo. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da odškodninske odgovornosti tožene stranke ni, ker pritožnik ni uspel dokazati nedopustnosti ravnanja toženca in nastanka škode.

2.Pritožnik izpodbija navedeni odločitvi in zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi sodbama prve in druge stopnje očita, da ne vsebujeta (popolnih) razlogov glede prenehanja najemnega razmerja in glede škode na odpeljani prsti ter povrtnini. Dokazi, predvsem v zvezi z dokazovanjem spornega dejstva,ali je bilo pritožniku najemno razmerje veljavno odpovedano, naj bi bili izvedeni le posredno z vpogledom v druge sodne spise in ne da bi se pritožnik imel možnost o njih izjaviti. Prav ugotovitev o spornem dejstvu odpovedi najemnega razmerja za zemljišče je po mnenju pritožnika bistvena za presojo dopustnosti oziroma protipravnosti ravnanja toženca in posledično njegove odškodninske odgovornosti.

Pritožnik sodišču nadalje očita, da je zavrnilo njegove dokazne predloge o nastanku in višini škode. Meni, da je dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka in v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranki. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ko je v sodbo zapisalo vrednostno oceno, da ravnanje pritožnika v odnosu do toženca predstavlja šikano. Navaja, da taka vrednostna sodba ni bila predmet pravdnega postopka in da je njena uvrstitev v izpodbijano sodno odločbo neprimerna. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bila ustavno lahko relevantna očitka pritožnika, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma je nekatere dokaze izvedlo le posredno z vpogledom v drug sodni spis, s čimer naj bi bila pritožniku odvzeta možnost, da se o njih izjavi.

5.V zvezi z očitkom, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je treba upoštevati, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bistveni. Sodišči sta v obravnavni zadevi sprejeli pravno stališče, da odškodninske odgovornosti tožene stranke ni, ker pritožnik ni uspel dokazati nedopustnosti ravnanja toženca. Za zavrnitev tožbenega zahtevka - kot sta pojasnili že sodišči prve in druge stopnje - namreč zadošča že odsotnost enega izmed štirih elementov odškodninskega delikta. Razumljivo je, da se sodišče v nadaljevanju postopka z višino škode ni ukvarjalo in tudi ni izvajalo dokazov v tej smeri. Iz istega razloga tudi Višje sodišče pritožbenih navedb v tej smeri ni štelo za odločilne. Če torej sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ker po oceni sodišča za odločitev v zadevi niso bili potrebni, s tem ni kršilo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno procesno jamstvo je namreč le zahteva, da sodišče izvede dokaze, ki so po razumni oceni tega sodišča za odločitev relevantni, pri čemer pa Ustavno sodišče ne presoja, ali je materialnopravno stališče sodišča, na katerem sklep o (ne)relevantnosti določenih dokazov in dejstev temelji, tudi pravilno.

6.Prav tako v obravnavanem primeru ne gre za kršitev ustavnega procesnega jamstva, če se je sodišče v obrazložitvi v zvezi z dokazovanjem odpovedi najemnega razmerja med drugim sklicevalo tudi na dokaz z zaslišanjem priče, ki je bil izveden z vpogledom v drug sodni spis. Sodišče prve stopnje namreč odpovedi najemnega razmerja ni štelo za dokazane izključno na podlagi tega dokaza, pač pa tudi na podlagi drugih, v pravdnem postopku neposredno izvedenih dokazov (npr. dopis Občine Radovljica z dne 31. 7. 1990), Višje sodišče pa v takšno dokazno oceno ni dvomilo.

7.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) bi bilo lahko relevantno tudi pritožnikovo zatrjevanje, da v izpodbijanih sodnih odločbah sodišči svojih odločitev nista ustrezno obrazložili. Tega pa izpodbijanima sodnima odločbama ni mogoče očitati. Obe sodišči sta svoja stališča in odločitve utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo, opredelili pa sta se tudi do bistvenih tožbenih in pritožbenih navedb pritožnika. Sporni stališči glede (ne)dopustnosti toženčevega ravnanja in veljavnosti odpovedi najemnega razmerja je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšnemu stališču pa je sledilo tudi Višje sodišče, ki je pritožnikove pritožbene navedbe pretehtalo in na tiste, ki so za odločitev glede na materialnopravno izhodišče pomembne, v obrazložitvi tudi odgovorilo. Materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb, kot že rečeno, Ustavno sodišče v okviru ustavne pritožbe ne presoja, zgolj dejstvo, da pritožnik z odločitvijo sodišča ne soglaša, pa za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne zadošča.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v sodbi zapisalo vrednostno oceno, da pritožnikovo ravnanje v odnosu do toženca pomeni šikano. Subjektivni občutek pritožnika, da je bila z zapisom v sodbi, da njegovo ravnanje predstavlja šikano (tj. namerno povzročanje neprijetnosti oz. nevšečnosti), kršena pravica iz 21. člena Ustave, pa ustavne pritožbe še ne utemeljuje. Izpodbijana odločitev namreč ne temelji na navedeni oceni pritožnikovega ravnanja, temveč na ugotovitvi sodišča, da toženčevo ravnanje ni bilo nedopustno in da tožnik ni uspel dokazati nastanka škode.

9.Ker z izpodbijano sodbo Višjega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger

[1]Slovar Slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1994, str. 1351.