Jedro

Tožnica v postopku ni oporekala stranski intervenientki pravice do udeležbe v postopku.

Pogodbena določila so jasna in ne dopuščajo različnih razlag.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je na naroku 18. 10. 2016 sklenilo, da se dopusti intervencija Republike Slovenije na strani tožene stranke. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2014 do plačila, tožnici pa je naložilo, da povrne pravdne stroške, in sicer toženki v znesku 692,35 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 567,50 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep prvega sodišča se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, da sporni računi, niso bili izdani do 10. 10. 2013 in da storitve, ki so bile predmet sofinanciranja, niso bile opravljene do 10. 10. 2013. Pri izdaji računov je prišlo do očitne napake pri vnosu datuma računov. Ker je jasno, da so bile storitve opravljene do 10. 10. 2013, je jasno tudi, da so bile fakture izstavljene najkasneje do 10. 10. 2013. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da popravki računov niso dopustni ter da popravljeni računi nimajo lastnosti verodostojne listine. Slovenski računovodski standardi predvidevajo način poprave pomot računov. Tožnica je dolžna voditi poslovne knjige v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi na podlagi 54. člena ZGD-1. Iz teh standardov izhaja, da je račune dopustno popravljati. Tožnica je v postopku večkrat opozorila na nejasnost pogodbenih določil glede upravičenosti stroškov. Določba 7. člena Pogodbe o sofinanciranju ni jasna, saj jo je mogoče razumeti na več načinov. Tožnica je opozorila tudi na določena razhajanja med četrto alinejo prvega odstavka 5. člena in prvim odstavkom 7. člena navedene pogodbe. Prvo sodišče bi zato moralo pri ugotavljanju prave pogodbene volje pogodbenih strank razlagati navedena pogodbena določila v skladu z določili OZ. Nejasna določila pogodbe, ki jo je pripravila tožena stranka, se morajo razlagati v korist tožeče stranke. Tožničina terjatev do toženke je nastala v trenutku, ko je izvajalec za tožnico opravil storitev. Izdaja računa ni pogoj za nastanek oziroma zapadlost terjatve. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve. Račun je zgolj zunanji izraz opravljene storitve in obveznosti. Pogodbeni stranki se ne moreta dogovoriti, kdaj nastane neko objektivno dejstvo. Zato ne moreta določiti, da se šteje, da terjatev nastane šele z izdajo računa. Tožnica je opozarjala na uporabo Slovenskih računovodskih standardov, prvo sodišče pa se o tem ni opredelilo. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj popravki računov ne bi bili dopustni. Odločitev o dopustitvi stranske intervencije je napačna, saj Republika Slovenija ni izkazala pravnega interesa. To, da naj bi Republika Slovenija zagotavljala sredstva za financiranje programov, je stvar tožene stranke in stranskega intervenienta. Stranski intervenient je s svojo udeležbo zgolj kopičil nepotrebne stroške in ni pripomogel k zaključku postopka, zato je stranska intervencija neupravičena.

3. Toženka in stranska intervenientka nista odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede sklepa:

5. Tožnica v postopku pred prvim sodiščem ni oporekala stranski intervenientki pravice do udeležbe v postopku. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je stranska intervenientka izkazala pravni interes za intervencijo in jo je zato utemeljeno dopustilo. Glede na 6. člen Pogodbe o sofinanciranju (priloga B18) je stranska intervenientka lahko preverjala tudi upravičenost stroškov in izdatkov v okviru sofinanciranja operacije "Vseživljenjska karierna orientacija za delodajalce in zaposlene" (4. člen Pogodbe), zato na strani stranske intervenientke ni šlo zgolj za zagotavljanje sredstev za sofinanciranje programov. Za dopustnost intervencije ni pomembno, ali so bili stroški stranske intervenientke za pravdo potrebni ali ne.

Glede sodbe:

6. Prvo sodišče ni ugotovilo, da storitve, ki so bile predmet sofinanciranja, niso bile opravljene do 10. 10. 2013, zato je drugačna pritožbena trditev protispisna. Ugotovilo je, da posamezni računi, ki so bili predmet tožbenega zahtevka, niso bili pravočasno izdani (do 10. 10. 2013), zato tožnica ni bila upravičena do sofinanciranja stroškov, zajetih v teh računih, kar je vodilo do zavrnitve tožbenega zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da sporni računi niso bili izdani do 10. 10. 2013 in se v izogib ponavljanju sklicuje na prepričljive razloge izpodbijane sodbe, v katerih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko te ugotovitve. Glede na to, da so izdani računi (B6 - B9) izvorno nosili datum 28. 10. 2013 (B6, B8, B9) oziroma 29. 10. 2013 (B7) in jih je toženka prejela (šele) 29. 10. 2013, je že po osnovnih pravilih logičnega sklepanja jasno, da so bili izdani prepozno (glede na določila pogodbe), to je po 10. 10. 2013, ter da pri vnosu datuma računov ni prišlo do očitne napake, kot trdi tožnica. Nobenega dvoma ni, da prvotno izdani računi niso bili izdani pravočasno (do 10. 10. 2013). Tožničino sklicevanje na Slovenske računovodske standarde (in ZGD-1) je brezpredmetno, saj pri spornih računih ni šlo za njihovo popravljanje v pomenu določil Slovenskih računovodskih standardov, ampak za njihovo antidatiranje po zamudi pogodbenega roka za pravočasno izstavitev računa.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev o nejasnosti pogodbenih določil oziroma 7. člena Pogodbe ter o "določenih razhajanjih" med četrto alinejo prvega odstavka 5. člena in prvim odstavkom 7. člena Pogodbe. Pogodbena določila so jasna in ne dopuščajo različnih razlag. Prvi odstavek 7. člena Pogodbe nedvoumno določa, da so do sofinanciranja upravičeni (le) tisti stroški, ki bodo nastali do 10. 10. 2013 in bodo plačani najkasneje do 30. 10. 2013, za nastanek stroška pa je potrebo, da je storitev opravljena in račun izdan do 10. 10. 2013 (tedaj se je izteklo obdobje upravičenosti stroškov). Četrta alineja prvega odstavka 5. člena Pogodbe jasno določa, da so stroški in izdatki upravičeni (gre za enega od kumulativnih pogojev po prvem odstavku 5. člena Pogodbe), če so nastali in so plačani v obdobju upravičenosti. Iz določil Pogodbe je razvidno, da se beseda "nastali" nanaša na stroške (obdobje upravičenosti stroškov se je izteklo 10. 10. 2013 - prvi odstavek 7. člena Pogodbe), beseda "plačani" pa se nanaša na izdatke (pravočasno nastali strošek, to je do 10. 10. 2013, je moral biti plačan do 30. 10. 2013 - prvi odstavek 7. člena Pogodbe). Izdatek je nastal tedaj, ko je delodajalec (tožnica) plačal račun, strošek pa je nastal z dnem izdaje računa (drugi odstavek 7. člena Pogodbe). Glede na to ni bilo nobene podlage za presojo vsebine pogodbe z vidika drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ.

9. Glede na 7. člen Pogodbe je neutemeljena pritožbena trditev, da je tožničina terjatev do toženke nastala v trenutku, ko je izvajalec (tretja oseba) za tožnico opravil storitev. Do sofinanciranja (torej do toženkinega plačila) je bil upravičen le tisti strošek, ki je nastal najkasneje do 10. 10. 2013, pogoj za njegov nastanek pa ni bila le opravljena storitev izvajalca, ampak tudi izdaja računa v tem obdobju (do 10. 10. 2013). Takšno pogodbeno določilo je bilo očitno zelo strogo, vendar pa ga je tožnica s sklenitvijo pogodbe sprejela in jo je zato zavezovalo. Za izplačilo vtoževanega zneska bi moral biti izpolnjen tudi pogoj, da bi bili računi izdani pravočasno (do 10. 10. 2013), vendar pa ta pogoj ni bil izpolnjen. Ta pogoj je bil dopusten. Tožnica ni izkazala nasprotne trditve.

10. Ker tožnica ni uspela v sporu je dolžna povrniti pravdne stroške tudi stranski intervenientki (prvi odstavek 154. člena ZPP), kot je pravilno odločilo prvo sodišče. Tožničina trditev, da stroški stranske intervenientke niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), je neobrazložena, zato ne terja odgovora pritožbenega sodišča. 11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo in sklep prvega sodišča (353. člen ZPP). Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).