Jedro

V zadevi ni sporno, da se predmetna stavba, ki jo želi tožnik „legalizirati“, nahaja v območju urejanja OPN MOL, kjer je predviden sprejem OPPN, saj tožnik tega ne prereka. Prav tako ni sporno, da do uveljavitve OPPN velja 95. člen OPN MOL, ki novogradenj (kamor sodi tudi „legalizacija“ že zgrajenih objektov), ne dovoljuje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje se sodišče strinja s toženko, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja določa skladnost projekta s prostorskim aktom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za že izvedeno dvostanovanjsko hišo na zemljišču s parcelno št. 2704/4 k.o. ..., za že izvedeni dostopa in dovoza ter vodovodni in elektro priključek preko zemljišča s parc. št. 2703/2 k.o. ..., za že izvedeni telefonski priključek preko zemljišča s parc. št. 2703/1 k.o. ... ter za izdajo uporabnega dovoljenja za že navedeno dvostanovanjsko hišo. 2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 19. 6. 2015 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za navedeno gradnjo in uporabnega dovoljenja. Vlogi je priložil dva izvoda dokumentacije, oštevilčene kot VI/508 z dne 30. 5. 2012, v kateri je kot odgovorni projektant naveden tožnik in v kateri je navedeno, da se vloga nanaša tudi na sočasno pridobitev uporabnega dovoljenja za že izvedeno dvostanovanjsko hišo. 3. Prvostopenjski organ je po pregledu vloge ugotovil, da je ta nepopolna, saj vlogi priložena izvoda dokumentacije nimata značilnosti, predpisanih za PGD, niti ni izdelana v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in v skladu z določbami Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik). Poleg tega prvostopenjski organ ugotavlja, da predvidena gradnja ni skladna s prostorskim aktom. Na območju predmetne gradnje, ki ga ureja Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (OPN MOL), je predviden sprejem občinskega podrobnega prostorskega načrta (Tržaška cesta preko AC obvoznice – Majlond, v nadaljevanju OPPN), do njegove uveljavitve pa velja 95. člen OPN MOL, po katerem novogradnja objektov na navedenem območju ni dopustna. Zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja utemeljuje na 89. členu ZGO-1, iz katerega izhaja, da sočasno pridobivanje oz. izdaja gradbenega in uporabnega dovoljenja za posamezni objekt ni možna, niti dopustna.

4. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi in dodatni vlogi med drugim opozarja na večletne grožnje, ki so jih deležni občani naselja ..., in njihovo neenakost, katere posledica je neizdaja želene dokumentacije in nemožnost priklopov na javne dobrine. Navaja, da gre za namerno napačno določitev vrste rabe zaradi goljufivih namenov in koristoljubja posameznikov, neupoštevanje želj prebivalcev in namerno zavlačevanje postopkov. Opozarja tudi na namerno uničenje večjih površin kmetijskih zemljišč in posledice neurejenih razmer, ki se odražajo tudi v nemožnosti pridobiti razne olajšave pri gradnji. Napoveduje odškodninsko tožbo.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, ki jih je dodatno utemeljil še drugostopenjski organ. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. V zadevi ni sporno, da se predmetna dvostanovanjska stavba (zemljišče parc. št. 2704/4 k.o. ...), ki jo želi tožnik „legalizirati“, nahaja v območju urejanja OPN MOL, v EUP VI-508, kjer je predviden sprejem OPPN 281: Tržaška cesta preko AC obvoznice – Majlond, saj tožnik tega ne prereka. Prav tako ni sporno, da do uveljavitve OPPN velja 95. člen OPN MOL, ki novogradenj (kamor sodi tudi „legalizacija“ že zgrajenih objektov), ne dovoljuje. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje se sodišče strinja s toženka, da v zadevi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja določa skladnost projekta s prostorskim aktom.

10. Že navedena ugotovitev o neskladnosti priloženega projekta s prostorskim aktom zadostuje za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, zato sodišče neizpolnjevanje drugega pogoja, ki se nanaša na projekt, niti ni presojalo. Sodišče zgolj pritrjuje toženki, da dokumentacija, ki nima predpisanih značilnosti PGD, ni izdelana v skladu z določbami ZGO-1 in Pravilnika in je ni izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za projektanta, ne more biti podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja (2. in 4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Da bi ne bili pravilni ugotovitvi toženke, da priloženi projekt ni izdelan skladno z določbami ZGO-1 in Pravilnika in da tožnik ni oseba, ki bi izpolnjevala pogoje za projektanta, tožnik ne navaja.

11. Ker je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja predhodna izdaja pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 96. člena ZGO-1), ki v obravnavanem primeru ni izpolnjen, kar ni sporno, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja.

12. Ker to za odločitev v zadevi ni bistveno, tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na načrtno „uničevanje kmetijskih zemljišč“ s strani občine, opisovanjem stisk prebivalcev ob grožnjah z inšpekcijskimi ukrepi ter opozarjanjem na razlike med občani in načrtovanjem rabe prostora v nasprotju z željami prebivalcev. Ker se, kot rečeno, v obravnavanem primeru presoja zgolj izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, na drugačno odločitev ne morejo vplivati uradno izdana soglasja za priklope, odmera davkov, odmera zemljišč in vpisi v zemljiško knjigo, kot zmotno meni tožnik. Sodišče še pripominja, da je že vsaj od veljavnosti Zakona o graditvi objektov dalje (Uradni list SRS, št. 42/73), to je od 28. 11. 1973 določeno, da lahko investitor začne z gradnjo šele, ko izda pristojni organ zanjo gradbeno dovoljenje, če ni v zakonu drugače določeno (3. člen), kar pomeni, da je obstajala obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja že v času pričetka obravnavane gradnje (1979). Če je tožnik gradil, ne da bi pridobil gradbeno dovoljenje, ki bi ga moral pridobiti, mora nositi tudi posledice, ki jih lahko povzroči nelegalna gradnja.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.