Jedro

Ne glede na to, ali je naročnik posredovanja lastnik stanovanja, za prodajo katerega posredovanja naroči, ali ne, mora ob izpolnitvi obveznosti posrednika plačati plačilo za posredovanje (provizijo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VI I 329/96 z dne 20.02.1996 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 36.343,00 SIT. Proti taki odločitvi sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in izvršilni postopek ustavi oziroma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi predvsem poudarja, da je tožeča stranka izvršilni predlog v tem postopku podala zoper napačno osebo (ugovor pasivne legitimacije), saj pogodbo o posredovanju ni sklenila toženka, ampak je po njenem mnenju posredovanje pri prodaji stanovanja, ki takrat še ni bilo v njeni lasti, naročila njena mama M. S. Toženka zatrjuje, da za prodajo stanovanja niti ni vedela, saj je njena mama odločitev glede tega pogosto menjavala. K ugotovitvi, kdo in na kakšen način je sklepal pogodbo o posredovanju, tudi ni mogla prispevati izpoved direktorja tožeče stranke, ker ta v zadevi niti ni sodeloval. Dokaz z dopisom Banke Societe General je sodišče prve stopnje prilagodilo potrebam svoje odločitve, saj je toženkina mama kot svetovalka celotnega kolektiva banke tam sama preko faksa urejala določene poslovne posle, tudi s tožečo stranko. Pritožnica meni, da v pogodbi ni šlo za nikakršno napačno označbo naročitelja. "Podrejeno" pritožnica opozarja, da prvostopenjsko sodišče sploh ni odločilo o njenem ugovoru (zoper sklep o izvršbi), da so bile storjene napake pri vročanju sodnih pošiljk ter da je napačno določena tudi višina vtoževanega zneska. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Pogodba o posredovanju je v 813. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) definirana kot pogodba, s katero se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena. Toženka v pritožbi zatrjuje, tako kot že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da tožeči stranki nasproti njej ne pripada pravica do poplačila provizije, saj posredovanja pri prodaji stanovanja nikoli ni naročila, naročila ga je njena mama M. S., ki je kot naročiteljica zapisana tudi v uvodu pogodbe o posredovanju z dne 02.11.1995 (priloga A3). Pritožbeno sodišče takemu zaključku pritožnice ne more slediti. Pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo nasprotno, namreč da je bila naročiteljica posredovanja toženka in ne njena mama, da je na pogodbi zapisano ime naročiteljice narekovala po telefonu predstavniku tožeče stranke toženka sama - da je bilo napačno, pa niti ni pomembno. Za prevzem obveznosti plačila provizije je pomembno, kdo je pogodbo podpisal, ta oseba pa je bila toženka in ne njena mama. Naročitelj posredovanja ni nujno tudi lastnik stanovanja, za prodajo katerega se posredovanje naroči, zato za odločitev v tej zadevi tudi ni relevantno, ali je tožeča stranka menila, da je lastnica stanovanja toženkina mama ali toženka sama. Tožeča stranka kot posrednik ima pravico zahtevati plačilo provizije od tiste osebe, ki posredovanje naroči. Nova dejstva v zvezi s tem, da bi bila lahko naročiteljica posredovanja tudi toženkina mama (češ da je imela tako kot toženka v banki dostop do faksa), pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati, saj bi jih toženka lahko navedla že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Na zaslišanje je bila toženka vabljena kar dvakrat. Tako prvič kot drugič so zaradi neprevzema pošiljke nastopile posledice določb o fikciji vročitve, ki jih vsebuje 141. člen ZPP. Vročitev je bila v obeh primerih opravljena pravilno, tako da je zamuda pri navajanju novih dejstev in dokazov nastala izključno na podlagi ravnanje toženke. Tudi za ostala vročanja sodnih pisanj, za katere pritožnica na splošno meni, da so bila opravljena nepravilno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila izvedena povsem v skladu z določili ZPP. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru toženke zoper dne 20.02.1996 izdan sklep o izvršbi (list.št. 3). Toženka je zoper sklep o izvršbi ugovarjala kar dvakrat, prvič ne da bi iz spisa izhajalo, da je sklep o izvršbi prejela, drugič pa zato, ker ji je sodišče prve stopnje, potem ko je bilo o njenem prvem ugovoru že odločeno, na njen poziv sklep o izvršbi vročilo še enkrat. Če toženka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o njenem drugem ugovoru, to ne drži, saj je odločalo že o njenem prvem ugovoru, podanem 27.03.1996 (list.št. 6), in sicer je sodišče prve stopnje v skladu s takrat veljavno določbo drugega odstavka 55.a člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 20/78) sklep o izvrši v delu, s katerim je bila izvršba dovoljena, razveljavilo in zadevo odstopilo v odločanje pravdnemu sodišču. Tudi kar zadeva višino vtoževane terjatve, pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so tudi sicer zgolj pavšalne oziroma nespecificirane. Po preizkusu izpodbijane sodbe se torej izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani razlogi, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče v skladu z določbami drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Toženka nosi sama stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Določila zveznega zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji ta odločba, je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-1), po katerem se ta predpis v Sloveniji smiselno še uporablja kot republiški predpis.