Jedro

Izstavitev zadolžnice ni pravni posel in že zato ne drži, da naj bi s sestavo in podpisom listine nastal nov pravni posel imenovan „zadolžnica“ in s tem nova obveznost. Gre za dokumentarno (dokazno) listino, ki dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Kljub temu ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 413,10 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožniku plačati znesek 3.274.307,69 SIT (sedaj 13.663,44 EUR) skupaj z 12 % letnimi obrestmi od 1. 1. 2001 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Tožnik je tožbo vložil na podlagi listine, t.i. »zadolžnice«, ki je jasno zapisana, podpisana in notarsko overjena, toženec pa v njej izrecno priznava, da tožniku dolguje 30.000 DEM in da se zavezuje znesek vrniti do 31. 12. 2001. Sodišče se je vse preveč ukvarjalo s trditvami toženca o tem, kakšen namen naj bi imela zadolžnica oziroma zakaj je bila izdana. Materialnopravna osnova, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, je zmotna, kar je tožnik natančno obrazložil v pritožbi, revizija pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo. Z listino ni prišlo do zaključka pravnega posla, temveč je nastal nov pravni posel imenovan »zadolžnica« in s tem nova obveznost, ki nima nobene povezave s kakšnim drugim poslom npr. s poslom med podjetji, katerih lastnika sta pravdni stranki. Sodišče se s tem vprašanjem ni ukvarjalo in ni ugotavljalo obveznosti. Gre torej za dvostranski pravni posel, v katerega sta stranki zapisali svojo voljo ter jasno in konkretno navedli znesek obveznosti in datum izpolnitve, podpis toženca pa notarsko overili. Takšna listina ima neko veljavo in vrednost, zato se je treba ukvarjati z njeno vsebino, ne pa z zakulisji njenega nastanka. Lahko, da je osnova pogodbi kredit ali posojilo, a sodišče tega ni ugotavljalo, pač pa da je šlo za posel med pravnimi osebami, pa čeprav za to v spisu ni dovolj listinskih dokazov, podjetji pa sploh nista stranki tega postopka. Sodišče je verjelo tožencu in sodbo oprlo izključno na njegovo izjavo, zato je v tem delu materialnopravna podlaga v celoti zmotno ugotovljena. Revident vidi bistveno kršitev v tem, da sodišče ni pravilno upoštevalo opravičila njegove odsotnosti, temveč odsotnost štelo kot nezainteresiranost in neudeležbo. Kljub opravičilu mu sodišče ni dalo možnosti, da bi se o navedenih okoliščinah izjasnil, da bi torej pojasnil spremljajočo dejavnost in obveznosti, ki sta se jih pravdni stranki dogovarjali poleg obveznosti podjetij. Izpostavlja nenavadno obrazložitev drugostopenjskega sodišča, ki zamenjavo priimka (namesto priimka A. je zapisalo priimek R.) šteje za tipično tiskarsko napako. Napaka priimka je bistvena kršitev postopka, zato navedena obrazložitev ni sprejemljiva. Nesprejemljivi so tudi razlogi, da je le nepozornost toženca tista, ki je narekovala podpis takšne zadolžnice.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da sodišče revizijo zavrne, tožniku pa naloži v povračilo toženčeve stroške odgovora na revizijo skupaj z obrestmi. Po njegovem mnenju zatrjevana kršitev postopka ni podana, ker pooblaščenec tožnika ni predložil nobenih dokazil, da je bil tožnik na dan glavne obravnave v tujini, niti ni predlagal njene preložitve. Zaključek o neobstoju tožnikove terjatve je pravilen. Na tožniku je breme, da dokaže, da je tožencu izročil vtoževani denar, kar pa mu ni uspelo. Med strankama ni bilo vzpostavljeno nobeno pravno razmerje. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve postopka zaradi pomotne navedbe imen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje, katero revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Resda sodišče pri tem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), vendar pa ni mogoče upoštevati tistih tožnikovih navedb, ki jih je podal v pritožbi, v reviziji pa se nanje le pavšalno sklicuje.

7. Revident pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne drži, da je sodišče odločitev oprlo zgolj na izpovedbo toženca, druge dokaze pa zavrnilo brez obrazložitve. Kakšno kršitev postopka uveljavlja z očitkom o izostanku njegovega zaslišanja, revident ne pojasni. Ob pavšalnem zatrjevanju, da sodišče ni pravilno upoštevalo opravičila njegove odsotnosti, mu je že sodišče druge stopnje dosledno odgovorilo, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP, saj se tožnik sodnemu vabilu na zaslišanje ni odzval, kljub formalnemu opravičilu, ki ga je na obravnavi podal njegov pooblaščenec, pa tožnik opravičljivega razloga za izostanek ni z ničemer izkazal. Na očitek relativne procesne kršitve zaradi pomotnega zapisa priimka sodišče ne more odgovoriti, saj revident ni obrazložil, kako naj bi ta sploh vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

8. Sodišče druge stopnje je tožniku pravilno pojasnilo vsebino in pravno naravo zadolžnice. Izstavitev zadolžnice ni pravni posel in že zato ne drži, da naj bi s sestavo in podpisom listine nastal nov pravni posel imenovan „zadolžnica“ in s tem nova obveznost. Gre za dokumentarno (dokazno) listino, ki dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Kljub temu ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno, kar je tožencu uspelo. Dokazal je, da zadolžnica ni bila izdana v zvezi s pravnoposlovnim razmerjem, ki bi obstajalo med pravdnima strankama kot fizičnima osebama. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da med strankama ni obstajalo nobeno pravno razmerje, na podlagi katerega bi bil toženec zavezan dolg povrniti tožniku, temveč je bilo pravno razmerje vzpostavljeno med družbama R. in O. d.o.o. Slednja je bila dolžna R. vrniti posojilo v višini 30.000 DEM, toženec pa je pri tem le podpisal in overil zadolžnico. Tožnik, na katerega se je v skladu z dokaznim bremenom prevalilo breme dokazovanja terjatve, pa tega bremena ni zmogel. Ob takih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče v tej fazi postopka vezano, očitki revizije, s katerimi ta poskuša prikazati drugačno vsebino listine in drugačno dejansko stanje, niso dopustni in jih ni mogoče upoštevati. Vrhovno sodišče je zato revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, sam krije svoje stroške revizijskega postopka, tožencu pa mora povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški znašajo 413,10 EUR in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost (razvidni iz odmere na list. št. 58 spisa). Le-te je tožnik dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).