Jedro

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja okoliščine, zaradi katerih o tožničini pritožbi še ni odločila. S temi razlogi ne izkazuje upravičenega razloga, ki bi ji od vložitve prejema nove zahteve tožeče stranke, preprečeval izdajo odločbe o pritožbi. Ne glede na število pritožbenih zadev, bi morala pritožbo tožeče stranke po vložitvi njene nove zahteve obravnavati kot prednostno. Glede na to tudi ni utemeljen predlog za podaljšanje roka še za 12 mesecev za izdajo drugostopenjske odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki naloži, da v roku 90 dni izda upravni akt, s katerim bo odločila o pritožbi tožeče stranke z dne 5. 11. 2010 zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33084-47/2010-10 z dne 21. 10. 2010. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja kot upravni organ prve stopnje je z odločbo, št. 33084-47/2010-10 z dne 21. 10. 2010, pod točko 1 izreka odločila, da se stranki A. d.o.o. (tožeča stranka v tem postopku) vloga za podaljšanje veljavnosti dovoljenja ali vračila varščine zaradi višje sile zavrne. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka 6. 8. 2010 na Agencijo vložila vlogo za uvozno dovoljenje za uvoz 9,984.000,00 kg belega kristalnega sladkorja z oznako KN 17019910 v skladu z Uredbo komisije (ES) št. 891/2009 z dne 25. 9. 2009 o odprtju in upravljanju tarifnih kvot Skupnosti v sektorju sladkorja. Tožeči stranki je bilo dne 23. 8. 2010 izdano uvozno dovoljenje AGRIM SI št. A005674 za uvoz 9,984.000,00 kg belega kristalnega sladkorja z oznako KN 17019910 v skladu z Uredbo 891/2009 in ob upoštevanju Uredbe Komisije št. 376/2008 z dne 23. 4. 2008. Dne 1. 10. 2008 je tožeča stranka na Agencijo vložila vlogo za podaljšanje veljavnosti uvoznega dovoljenja AGRIM SI št. A005674, katerega rok veljavnosti se je iztekel 30. 9. 2010 ali za vračilo varščine za razliko količine, ki ni bila izkoriščena. Razlog neizkoriščanja dovoljenja so navedene klimatske razmere, ki so v obdobju od 1. do 20. 9. 2010 bistveno odstopale od povprečnih. Priložen je tudi dopis Republike Hrvatske, Ministrstva za kmetijstvo, ribištvo in razvoj podeželja, št. 525-05-2-0223/10-2 z dne 27. 9. 2010, po mnenju katerega je zahtevek za podaljšanje roka upravičen. V nadaljevanju navaja razloge in pravne predpise, na podlagi katerih je izdala odločbo o zavrnitvi podaljšanja veljavnosti dovoljenja, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa druge stopnje. Navaja, da je zoper prvostopenjsko odločbo v odprtem pritožbenem roku, dne 5. 11. 2010 vložila pritožbo, dne 8. 11. 2010 pa še dopolnitev pritožbe. Tožena stranka o pritožbi ter dopolnitvi pritožbe, ni odločala v 4 mesecih od dneva vložitve pritožbe oziroma od dneva, ko je prejela popolno pritožbo kot to določa 40. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Tožeča stranka je po drugem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), od tožene stranke zahtevala izdajo odločbe o pritožbi z dne 5. 11. 2010 ter dopolnitvi pritožbe z dne 8. 11. 2010 zoper odločbo organa prve stopnje, št. 33084-47/2010-10 z dne 21. 10. 2010 in sicer v nadaljnjih 7 dneh od prejema zahteve. Tožena stranka je zahtevo za izdajo odločbe prejela dne 23. 11. 2011, vendar v nadaljnjih 7 dneh o njej ni odločila. Ker je izpolnila vse predpisane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa druge stopnje, je v nadaljnjem 30 dnevnem roku vložila to tožbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo organa prve stopnje z dne 21. 10. 2010 odpravi ter samo odloči o stvari (65. člen ZUS-1), podredno pa tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) in ji naložil, da v roku 30 dni od prejema te odločbe odloči o pritožbi ter dopolnitvi pritožbe tožeče stranke zoper to odločbo, in da ji povrne stroške postopka. V tožbenih navedbah navaja vse pritožbene razloge, ki so navedeni tudi v pritožbi zoper upravno odločbo prve stopnje, ki jih sodišče v sodbo ne povzema.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 5. 1. 2012 predlaga, da sodišče za 12 mesecev podaljša rok za izdajo drugostopenjske odločbe o pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje z dne 21. 10. 2010. Navaja, da jo je sprejela dne 11. 12. 2010. ZKme-1 v 40. členu določa, da rok v katerem mora pristojni organ izdati odločbo na drugi stopnji začne teči od dne, ko prejme popolno pritožbo in dokumente, ki se tičejo zadeve. Če o pritožbi stranke ni odločeno v 4 mesecih od vložitve pritožbe, lahko stranka postopa po določbah zakona, ki ureja upravni spor. Navaja razloge, zaradi katerih pritožba še ni rešena, ker je bilo v času vložitve njene vloge v obravnavi nad 1400 nerešenih pritožb, ki jih rešujejo po vrstnem redu prispetja pritožb, prednostno tiste, ki so v skladu z Evropskimi predpisi vezane na roke za izplačilo oziroma povrnitev sredstev iz Evropskega proračuna. Glede na razpoložljive kadre, omejitve zaposlovanja in nadomeščanja v državni upravi ter raznovrstnost, kompleksnost in razsežnost zadev, ministrstvo ni moglo rešiti pritožbe v roku, ki ga določa ZKme-1. V pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2012 tožeča stranka predlaga izdajo zamudne sodbe glede na to, da odgovor na tožbo tožene stranke ni obrazložen. Navaja določbe Zakona o pravdnem postopku, ki določajo izdajo zamudne sodbe, če so izpolnjeni pogoji, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahteva iz dejstev, ki so navedena v tožbi, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Predpostavke za obravnavo tožbe so bile izpolnjene, zato tožeča stranka predlaga, da sodišče izda zamudno sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 28. člena ZUS-1 sme stranka začeti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o pritožbi in če je tudi na novo zahtevo ni izdal v nadaljnjih 7 dneh.

Na podlagi dejstev, ki med strankama niso sporna (pritožbo je tožeča stranka vložila dne 5. 11. 2010, tožena stranka je pritožbo s spisi prejela 12. 11. 2010, nova zahteva tožeče stranke je vložena dne 22. 11. 2011, odločba o pritožbi še ni izdana), sodišče ugotavlja, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe določene v drugem odstavku 28. člena ZUS-1. Tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo sicer res navaja okoliščine oziroma razloge, zaradi katerih o tožničini pritožbi zoper odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja z dne 21. 10. 2010, še ni odločila. S temi razlogi in s sklicevanjem na določbe ZKme-1, pa po presoji sodišča ne izkazuje upravičenega razloga, ki bi ji od vložitve prejema nove zahteve tožeče stranke, preprečeval izdajo odločbe o pritožbi. Ne glede na število pritožbenih zadev, bi morala pritožbo tožeče stranke po vložitvi njene nove zahteve obravnavati kot prednostno. Glede na to tudi ni utemeljen predlog tožene stranke za podaljšanje roka še za 12 mesecev za izdajo drugostopenjske, to je pritožbene odločbe.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena in je zato na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni izda odločbo o pritožbi tožeče stranke. Ker podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o stvari sami (prvi odstavek 65. člena ZUS-1), sodišče ni imelo podlage za odpravo odločbe z dne 21. 10. 2010, s katero je bila njena vloga za podaljšanje veljavnosti dovoljenja ali vračila varščine zaradi višje sile, zavrnjena.

K točki II izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 € z 20% DDV.