Jedro

Sodišče je pravilno ocenilo razmerje nastalo med pravdnima strankama kot pogodbo o delu, to je opravo uslužnostnega zakola živine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 1,583.333,00 SIT s pripadki in zato sklep o izvršbi z dne 6.3.1995 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo dejansko stanje in je tudi materialnopravno odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Utemeljeno je zaključilo, da ni dokazana trditev tožeče stranke, da je bilo naročilo za nabavo blaga, to je mesa, s strani tožene stranke ustno. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da ni naročila dobave mesa in zaradi tega tožnik ni upravičen do zahtevka na plačilo dveh računov za dobavljeno meso, ampak da je naročila le uslužnostni zakol živine in ko je to delo opravila, je meso tudi izročila prevozniku, ki ga je angažiral upnik.

Sodišče je tako sklepalo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in listin, to je dobavnic, ki izkazujejo uslužnostno klanje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da računi, ki jih je izstavila tožeča stranka, ne dokazujejo sklenitve prodajne pogodbe. Sodišče je pravilno ocenilo razmerje nastalo med pravdnima strankama kot pogodbo o delu, to je opravo uslužnostnega zakola živine. V pritožbi pritožnik navaja določena nova dejstva ter predlaga izvedbo novega dokaza, to je zaslišanje priče V., kar pa v gospodarskem sporu glede na določilo 1. odstavka 496.a člena ZPP ni dopustno, razen če bi stranka izkazala za verjetno, da dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. Tako so drugačna in nova zatrjevanja glede zadržanja 400 kg mesa, nov je predlog za zaslišanje priče, saj v prvostopnem postopku zaslišanja priče ni predlagala, čeprav jo je omenila v zvezi s trditvijo, da so dobavili meso na podlagi naročila tožene stranke in da je o tem kontaktiral V.V.. Pravno tudi ni odločilno na kakšnih obrazcih je izstavljala račune za meso in kolikokrat. Tudi predlog za zaslišanje avtoprevoznika je nov in zato takega predloga ni mogoče upoštevati. V postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da dejanje tožene stranke predstavlja oškodovanje v višini vrednosti mesa, ki ga tožeča stranka ni prejela. V pritožbi zatrjuje novo dejansko in tudi pravno podlago tožbenega zahtevka, kar pa je dopustno zatrjevati le do konca glavne obravnave, saj gre za spremembo istovetnosti zahtevka (primerjaj s 1. odstavkom 191. člena in 1. odstavkom 190. člena ZPP). Za odškodnino pa je tudi potrebno navesti vsa dejstva, na podlagi katerih jo je mogoče sploh obravnavati in utemeljevati. Tega pa pritožnik tudi v prvostopnem postopku ni storil. Tako se pokaže, da so pritožnikove trditve neutemeljene, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po določilu 368. člena ZPP, saj tudi pri preizkusu po 2. odstavku 365. člena ZPP pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam nositi stroške pritožbenega postopka po 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP.