Jedro

Sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov ni upoštevalo določbe tarifne številke 13/2-e Odvetniške tarife.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da glasi: "Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene stroške postopka v znesku 20.100,90 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožba umaknjena ter postopek v tej zadevi ustavilo, nato pa tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki njene stroške postopka v znesku 51.302,00 SIT v roku 15 dni.

Tožeča stranka se pritožuje proti sklepu v tistem delu, v katerem ji je naložena povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da del sklepa spremeni in prizna stroške po Odvetniški tarifi, podrejeno pa izpodbijani del sklepa razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti, saj ne navaja, katere stroške od zahtevanih je sodišče priznalo in v kakšni višini. Meni, da so stroški priznani previsoko, saj je po Odvetniški tarifi mogoče priznati stroške za odgovor na tožbo 100 točk in za glavno obravnavno pa 100 točk, kar znese 17.480,00 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je zaradi umika tožbe, ki ni bil posledica izpolnitve zahtevka, tožeči stranki naložilo obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožene stranke. Tožeča stranka ne izpodbija v pritožbi pravice do povrnitve pravdnih stroškov, pač pa utemeljeno izpodbija odmero. Pritrditi je namreč treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožene stranke odmerilo previsoko. Pri odmeri je upoštevalo vrednost spornega predmeta, opredeljenega v tožbi na znesek 360.000,00 SIT, kar je v skladu z določbo 40. člena ZPP, ni pa upoštevalo določbo tar. št. 13/2-e Odvetniške tarife, ki točkuje spore za zakonito preživljanje s 100 točkami ne glede na vrednost spornega predmeta.

Tako se pokaže, da je upoštevaje specifikacijo stroškov v stroškovniku tožene stranke ta upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na tožbo (100 točk po tar. št. 13/2-e Odvetniške tarife) in za prisotnost pooblaščenca na glavni obravnavi 50 točk (1. točka tar. št. 15 Odvetniške tarife), kar znese glede na vrednost odvetniške točke 87,40 SIT in upoštevaje DDV skupaj 15.600,90 SIT, s plačano takso za odgovor na tožbo v višini 4.500,00 SIT pa 20.100,90 SIT. Skladno z navedenim je zato pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo. Treba je še pojasniti, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bila storjena, saj sklep v obrazložitvi vsebuje razloge in podlago za odmero višine pravdnih stroškov.

O predlogu tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov to sodišče ni odločalo, ker tožeča stranka ni opredeljeno navedla pritožbenih stroškov, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP).